OB MORJU, 8.11.2026

 Ko se poletje in poletna jesen počasi poslavljata, midva z mojim res velikokrat tekom zime mahneva proti morju in hodiva ob obali. Dihat morski zrak. 

Včeraj je bil idealen dan za to. Čeprav sva se v Izolo peljala mimo zasneženega Nanosa, me sneg, sploh ta, ta prvi, ne privlači tolk, da bi šla  nanj. Sploh zadnje čase sem raje kar na kopnem. 

Parkirala sva na Belvederju in se spustila v Strunjan, 

skozi tunel Valeta 

sva po 4,5 km že v Portorožu, 

ob obali proti Sečovljam vse do Jernejevega kanala 

in nazaj do Bernardina,

v Piran

in pod podirajočim se klifom v Fieso.

Sonček je sijal, čisto brezvetrje, morje kokr en čist glaž, zato so bili kratki rokavi  čisto dovolj.

 Idealno! 

Po hribčku ljubezni  v Pacug, spust v Strunjan skozi soline, 

vzpon na Sveti križ,

 

ki mu zaradi svoje beline pravijo tudi Beli križ, 

nad Mesečevim zalivom

in še ob oljčnih nasadih, nekaterih še vedno polnih oliv,  nazaj na izhodišče. 

"Kratka" 22,22 km, ob uživanju, je minila tik tak. 

Moram pa dopisat, da bi, za skuzi buh, za nas pohodnike, ki nas sploh ni bilo malo, lahko postavili vsake tolk kak dixi? Na vsej poti le v Piranu en javni skret, v katerga morš vreč en ojro, če hočeš scat??? Ups, lulat:))

Srečni psi, k se lohk v vsak vogal uščijejo brez problema...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

PO JAKOBOVI POTI PEŠ IZ PODRAGE V TRST, 17.10.2026

 ŠD Tekači Vipavske doline so letos že tretjič organizirali pohod po Jakobovi poti iz Podrage do Trsta Zaenkrat sem bila prisotna na vseh treh. Upam, da bo trajalo...

Ob 7.00 se nas je 54 gajstnih  zbralo na mostičku v Podragi.

Mateja nas prešteje, da se imamo pod kontrolo in par minut po sedmi že gremo nad Podrago, mimo vinogradov, ki se počasi barvajo v lepe, jesenske barve. Dan se šele dobro prebuja, nas pa, če še nismo čisto prebujeni,  dokončno prebuja vzpon proti Štjaku. 

Pot je lepo označena z rumenimi puščicami in značilnimi školjkami-pokrovačami. 

Zaradi strašanskih nalivov pred časom je pot seveda zelo sprana in tudi kako drevo je padlo na tla.

Danes nas zaradi poškodbe Lucije vodi Jana, ki pa svoje delo seveda prav tako opravlja z odliko. 

Med vzponom nas je malo presenetilo obširna sečnja in požagano drevje, na katerih so bile prej puščice, zato Jana steče naprej v kontrolo, če gremo po ta pravi poti. Ki se izkaže za pravo. Ne vem, kaj bi koštalo drvarje, da bi  nakazali pot, če so drevesa požagali?   

V Štjaku malo počitka, okrepčila in že se spuščamo v Rašo. 

Čeprav že vem, da medota na poti ne bo, hihi, vseeno stalno nekaj dežuram in ga iščem po grmovjih. Sej bo. 

Iz Raše se spet vzpnemo kakih 800 metrčkov po lepi gozdni stezi do Avbarja.

 Našo Vipavko Ernesto, ki si je našla svoj novi dom v tem luštnem malem kraju, seveda spet zaman kličemo. Ti pohajačka, ti. Hujša ko jast. :))

Pejmo dalje. 

Proti Tomaju.

Malca cajt. In ena gasilska. Nekaj manj kot pol poti je že zmazane. 

Pejmo naprej, proti Italiji. Uradno gre pot v Repentabor, a mi ga obidemo mimo kraja Col. 

V Italiji se baje ne sme označevati poti???, zato se oznake kar malo porazgubijo. Če bi šla sama, sej že vemo, njede??? Pridem v Rim, namesto v Trst. Hihi.

Čaka nas še cesta. 

Najprej do Opčin, ob tramvajski poti

do  začetka Napolenonove poti, kjer se še zadnjič malo oddahnemo. 

Sledi približno 2 km strm spust po ulici  Scala Santa, tlakovane s kamni, 

V tem delu se spustimo kar za kakih 340 višincev. Ulica zelo ozka, a prometna. Seveda se stalno nekaj umikamo. 

Za zanimivost: Ni variante, da v tej ulici vidiš cel avto, ki je parkiran ob robu. Vse pobunkano, popraskano, pofarbano z barvo drugih avtov...

Ob Piazza Unita d'Italia se že na daleč vidi ogromna križarka.

Turistov ne bo manjkalo na trgu. 

A, še nekaj se dogaja... tekaško tekmovanje bo naslednji dan. 

Cilj smo dosegli. Še ena gasilska za dokaz.

 In približno urico imamo libero do odhoda avtobusa. 

Malo se razgledujem po Trstu, 

vstopim v grško pravoslavno cerkev svetega Nikolaja, zavetnika mornarjev in trgovcev, zgrajeno okoli leta 1787. Waw. Cerkev izredno razkošna, polna pozlačenih ikon in umetnin. 

Počasi se sprehodim še do avtobusne postaje. 

Grem na kafe in do wc-ja še enkrat odtočit. Wc je bil za plačat 0,50 evričiča. Začnem vtikat v režo šolde, a mi jih meče ven. Ta cajt kar šibne mimo mene  na forco notr en karabinjer in gleda, odpira vrata po vseh vecejih. 

Jast se še vedno tam martram, da bi mi sprejelo kovanec. Njente! 

Grrrr. Za mano se naenkrat prikaže še en karabinjer s psom z nagobčnikom. Ga pogledam, mu kažem na mašino... "Non funcione, kwesto"... mu probam razložit... 

"Ma, sinjora,  prego, avanti." mi reče in odpre rampo s svojo kartico?  O, đizs, kej n bom jast še dožvejla...

"A, gracje, gracje!" In zbezljam v ženski wc. On pa s psom v moškega na kontrolo, če je morbit kašna prepovedana substanca kje skrita. 

Šofer avtobusa nas srečno pripelje nazaj v Podrago. 

Hvala in čestitke vsem za premagano pot.

Sama sem zaradi "dežurstev v grmovju" napravila 34km.  Tudi višincev je naneslo za 850m. 

Aja, še to moram. Na vsej poti sem popila kake 2,5 dcl vode in pojedla en mini panin. Na minus sem pa šla vsaj za desekrat več... Jana je rekla: medicinski fenomen. Ja. Sem pa doma moj zalogovnik pridno polnila, dokler je šlo kaj noter. Hehe.

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

 

28. GORSKI TEK NA NANOS, 11.10.2026

 Pred zimskim spanjem, hihi, sem kar morala na to tekmo. Predvsem, da se podružim s svojo tekaško klapco. Dan se je napovedoval lep, torej ni ovir. Moj najprej ne, pole ja, pole spet ne...grem sama.

Na poti proti Podnanosu se ustavim še v Vipavi, da opravim svojo državljansko dolžnost. 

Pridem v Podnanos. Ni za verjet, ampak v vseh teh letih ne pomnim, da bi se kdaj na vpisnem mestu vpisala prva? Bem, vse je enkrat prvič. 

Počakam še nekaj časa, da se pozdravim z vsemi poznanimi in neki čez deveto jo mahnem po lepo označeni progi proti gwor.  Proga malčk vlažna od vsega dežja, ma, ni blo hudga. Se vsaj ni kadilo, hihi.

Super mi je šlo, res super zrak, za ga jest, zato sem z užitkom med mojim hodom našponala pulz do maksimuma. 

V 37 minutkah ( to pišem bolj zase, da si mal bolj zapomnim, aja, pa še telefonski klic sem mejla enih pet minut ) sem pri koritu in še 26 minutk sem nucala od korita do koče. Skozi cilj, 1 urca, 4 minutke, superca, malo se izdiham, vzamem tri krhlje jabke, en fruc in že moram nazaj na navijaški pošto. 

Le kdo bo danes prišibal prvi? Ja, super Simon Alič, kdo pa. Le kolk botov je on že tu zmagal? Seveda je tudi lastnik rekorda vzpona na Nanos. Bravo, Simon, ti si res iz rostfraja narjen.:))

Drugi mu sledi Uroš Rozman in kot tretji kar malo presenečenje, Miha Schaffer. 

Napišemo še za punce. Prva Anja Mikuž, druga Jana Bratina in tretja Sara Stopar. ( ki sem jo celo prepoznala že na daleč, je še sama od veselja dvignla roke u luft, hihi. Ma, potihem pa povem, da sem jo prepoznala le zato, ker sem videla prej v cilju njenega očeta, k je rekel, da je Sara na tekmi. Če ne bil on tam, bi najbrž spet študirala, ko bi se mi približevala: le kjera je že ta???? Sej bo.....)

Navijam do zadnje ženske in grem počasi za njo, nisem počakala še na Jožeta, ker me je že malčk mrazilo. 52 moških in 17 žensk je danes zmagalo. Bravo.

Bla, bla, bla, bla, bla, bla...tega ne zmanjka, na super dobro pašto in štrudelj, počakat na vse podelitve in ker ni bilo včeraj moje kategornice Dragice, sem seveda poleg Mihaele in Andreje kot tretja tudi jast stala na štengcah. Letos smo več ali manj le štiri v kategoriji. Seveda še en bot ponovim, da si nekako medalje ne zaslužim, ker nekako "sleparim", s tem, da grem naprej, in pridem potem kot zadnja skozi cilj, a saj s tem nikomur nič ne škodim. Zdej, seveda si kaj takega ne bi drznila sprejeti na kaki državni ravni. No, saj niti šla ne bi na tak način.

Res lep dan. Malo me je mikalo, da bi jo mahnila še do Vojkove koče, a sem šla rajši nazaj s klapco, da smo še malčk razvijali mišice jezička, hihi. 

Malčk smo se tudi pojezili, ker so bili že vsi traki, ki so kazali pot, odstranjeni, tako, da smo sevejde mal zabluzili in prišli v Podnanos čist na drugem koncu. No, sam, da nismo pršli v Rim, hihi. 

Fotke sicer so v albumu, ma je sonce sijalo glih tako nerodno, da so bolj boga mati. Bem, kašna je ratala. Čestitke vsem tekačem in seveda organizatorju za lepo organiziran tekaški dan. 

RELIVE POSNETEK

FOTO ALBUM

STRAVA GPS

REZULTATI

NA KRASU JE KRASNO, 3.10.2026

 Na tem pohodu sva bila pred dvema letoma. In sva rekla, da prideva še. Lansko leto mi je pohod nekako ušel, saj sem se nanj spomnila prepozno. No, ampak, nič hudga, le-ta je bil zaradi močnega deževja tisti dan na koncu odpovedan, tako da ni blo glih kake zgube...

Zadeva je več kot odlično zorganizirana. 

Ko prispeva zjutraj v zamejski Praprot, sva bila zares pri prvih in se kar takoj, že s prvo rundo v kombiju, odpeljeva. Namreč, vse pohodnike najprej prepeljejo na našo stran, v Tublje, od koder se pohod potem zares začne. 

Tu nas postrežejo z vsem mogočim, ni da ni, od peciva, čaja, sokov, toplega kruha, ocvirkovke, likerja po želji, pri prijavi prejmeš lepo majico. In vse to zastonj!!!! A, ob vseh dobrotah pa res ne moreš mimo tega, da ne bi vrgel v škatlo prostovoljnega prispevka. Vsaj jast ne. 

Časa do štarta sva imela več kot debelo uro, zato sva šla seveda mal hodit, hihi, ker bo pole premalo. Proti Dutovljam po cesti in na prvem makadamskem odseku na desno. Do kje? Ja, seveda do konca poti. Oz. do ograjenega pašnika. Ja, kako pa, brez kaj falit ne gre... greva nazaj, in spet po cesti do drugega odseka, ki pa naju je celo pripeljal v krogu nazaj na izhodišče. 

Ker nas je bilo kar veliko, okoli 500, je bilo seveda za počakat, da so busi in kombiji prepeljali vse. 

Za dobro voljo vseh sta skrbela en mlad in en malo manj mlad, hihi.  Bravo! 

In nato smo krenili. 

Najprej mimo vinogradov, skozi gozdove, travnike v vas Škofi. Sem gledala, če kje Gojca ugledam, hehe, a neuspešno. 

Vso pot se je izredno lepo vohal šetraj, ga ni manjkalo ob poti. 

Do Brij pri Komnu, čez cesto in lepo proti Italiji. 

Kaj kmalu pridemo do Jame v hribih oz. Grotta di Ternovizza. Čudovita jama, ki so jo avstro-ogrski soldati v času prve vojne uporabljali za skladišče orožja. In štenge, k so jih nardili za v jamo, so še dans kot nove. Skopali so tudi rov, s katerim so jamo povezali s sosednjo Pejco jamo.

V jami nas postrežejo s toplim čajem in brezbarvno tekočinco in pejmo previdno ven in naprej. 

V kraju Samatorca ( prvič slišim sploh za ta kraj) nas na igrišču spet obilno postrežejo s sadjem, soki, slaščicami, tudi kozarcem domačega belega vina. Bravo. 

Pejmo dalje. 

Malo smo vsej skupini zbežali (lumpki), a sledili smo trakom, in glej ga zlomka, v momentu jih kar ni bilo več. Pa se s Korošci, ki so poznali vse moje ex kegljaške koroške soborke, nekako držimo zemljevida in pridemo do cilja, v Praprot, seveda čisto po drugi poti, kot so prihajali ostali z vodičko. Sej bo. Kjer sem jast, je bluzenje obvezen repertoar, hihi. 

Ja, in kot da sem kej lačna, sem morala pa pod mus na piščanca na žaru. Mmmmmm, mljask, mljask. Sem se načakala v vrsti, kajti prizorišče v parku je bilo napolnjeno z ljudmi zaradi njihove Oktober fešte, ki se je odvijala ta vikend. Ma, se je splačalo. 

Popapcava, še malo poslušava lepo domačo slovensko muziko in pejmo domov. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

16 kilometrčkov z najinim krogcem pred pohodom bodi dovolj za danes. 

Hvala vsem, ki ste se tako lepo potrudili za nas.