23. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH, 16.11.2025

 No, letos ni bilo gužve. Sploh. Morda na vsej poti kakih par sto pohodnikov. Ma, tistih, najjačih:)) 

K se ne ustrašijo vremenske napovedi, ki jo tevi naši LJ vremenarji itaq ne znajo napovedat za vipavsko. Če ima za padat in da mal zapiha...je vipavska izzvzeta iz padanja. Tistga, konkretnega. Tisto malo uščivanja pa nej vse skupi neč.

Alora, se zapeljem do parkinga. Parkiram. Dve vetrovke, pošpricane - impregnirane gtx covate, marejla in štartaj, mati! 

Vse okoli mene je blo tolk črno, da  nisem niti fotkala, ker ...kej mi nuca črna farba na fotki? Neč. Jo je blo škoda dat v okvir...hihi. 

Se zapodim proti Dolenjam in naprej me že čaka prvi hribček za ogrevanje. Vzpon proti Sv. Marjeti. Tik tak sem na vrhu, saj nisem imela pred sabo nobenga za ga prehitevat in se opravičevat, če grem lahko mimo. :))

Trikrat pozvonim... se ve, zakaj... in se lotim z očmi jest en tavžent dobrot, ki jih dan prej spečejo dolenjske gospodinje. Zares, kapa dol!!!! Ta štant je tudi edini, kjer zbirajo prostovoljne prispevke brez cenika poleg. Povsod drugod je prost. prispevek s cenikom. ( drgač pa, ne zastopim te fore.... prostovoljni prispevki in zraven ti piše, da je en kuhanček 3 evre? Bwo... Nje, sej vem, zakej se gre...)

Pojem tri dobrote, vržem v škatlo dva evričiča in šibaj, mati, dalje....

Nikjer nobenga letos. Lani pa vso pot od začetka do konca ena sama kolona ljudi.

Še malo in že sem na Planini.

Pipan prodaja panin(čk)e za 5 evrov, ma, jast ga ne nucam... šibam dalje.

Proti Ostremu vrhu. Seveda moram skočit tudi na vrh. Nikjer nobenga. Tu začne nekaj padat. Bem, marejle ni še treba odpret.

No, ko pridem z vrha na pot, pa jo le odprem. In zdej se do Potoka igram: wdpri marejlo, zapri marejlo, wdpri, zapri...:))

V Potoku nič kaj dogajanja. In grem dalje. Tu celo srečam nekaj pohodnikov in jast lepo za njimi. 

Ker se tam podira ena hiša in na novo nekaj štima, nisem videla niti jast, k sem bla že sto botov tam niti drugi, da je treba zavit levo, če hočemo prit v Jakuline. Hja, ampak, prej ko se jast zavem, da sem falila, sem že skori v Šmarjah. 

Ma, ne prmejduš, v Jakuline pa grem. In jo mahnem po cesti nazaj do Jakulinov. Direkt v hram. Čudovit hram. Je vejdu Vertovec, hihi....

Gužva? Kje pa! Skor nobenga! Popijem enga kuhančka ( za 1 evro - nekje na drugem štantu je bil prost, prispevekj zanj pa 3€???) 

In že šibam dalje proti Šmarjam. Direkt v gasilski dom, saj se je zaradi napovedi slabega vremena vse preselilo tja. Jota s klobaso kar poleti vame. :))

Pejmo dalje. 

Zdej na vzponu proti cerkvi srečam tam stanujočo Viktorijo, mal počikulamo. 

Alora, zdej pej  si moram jast izbrat, iz katere smeri gre mati na svoj Školjčič? Po tej ne, je blato, po uni tudi ne, je tudi blato, najbulš da grem na Vrtovče in v pentagon križišču mahnem lepo po široki poti na mojga. 

In res. Bom imela kak km več, ma, sej mi ne škodi...

V začetku hriba me dohiti Edo, k ga sploh prvič srečam na moji poti. Je šibal malo po svoje .... tudi čez Školj. 

Da ne bo zgledalo, da ne zmorem, hihi, sem morala dat gas in za njim pihat in klepetat do samega vrha. 

Na spustu me na ostarelem drevesu pozdravlja vrana. 

Kra, kra, kra... ja, sej te vidim. Počaki zdej na veji, da te škljocnem. In je ubogala.

Še v Tevče, na Uhanje, Ustje in do hrasta. Ker nas letos niso spustili parkirat od hrasta proti Wajdušni, da z avti ne zorjemo vseh njiv, je bilo treba še peške do ceste proti Dolenjam, kjer me je čakal moj porše. 

Dežja na vsej poti?  Glih mal, za vzorec... Odpovedanih pa ogromno avtobusov in kombijev... Sej bo...

23 kilometrčku in 660 višincu bodi dovolj za danes? Ma, najbrž, da bo še kej padlu... vsaj šetnja do cerkve, če ne druzga. 

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK

VERTIKALA NANOS, 9.11.2025

 Po tej poti na Nanos sem šla le enkrat, pred osmimi leti. Vem, da sem trpela ko pes in se zarekla, da me ne vidi več ta pot.... Če če kdo čitat od 2017 : Nanos vertikala

No, ma sej že vejmo, da ko se pozabi na hudo, se lohk spejt mal omehčamo in.... pojejmo zarečen kruhek.:)

Včeri se uradno peljeva v Prešnico za na Slavnik, proti Razdrtemu po stari cesti, k je itaq AC zaprta za gor in na Razdrtem reče moj, ma, kej pa če bi šla po dolgem cajti na Nanos? Ja, nje, ja nje, ja, nje...???

Bem, nej bo JA. Ma, pole pej ne greva po klasični, ampak greva obujat spomine na muke ježeve izpred let, ko sva šla po direktni.. Moj je že pozabu, kašna je, jast pej tudi malo, hihi....

Prideva na parking. Nisva imela kje parkirat! Zabito do zadnjega. Vse. Spodnji, zgornji, preko AC... Ma, tu bo gužva za vsje sowde... 

Hja, ja, na klasiki, ma ne na vertikali... bova najbrž kar sama. 

Dobiva komajda en plac, parkirava in bejžva. Po spominu je prav nekje ob vejtrnci začetek. Prideva do vejtrnce, nikjer poti. Ah, vžgem Stravo, vidim da je pot malo nazaj. ( ta je na Stravi fejst pocahnana najbrž samo od Permeta in Sajovca, hihi) Med čebelnjakom in vejtrnco. Agha, tuki bo.... 

In pejva. Sevejde bi se jast sama, če bi šla sama, prow hmali obrnila, ker pot je posuta z listjem in kje pa jast vidim, kje je pot? Ma, slejpa, totalka. Še po označeni se zgubim, se po neoznačeni ne bi, hihi. Ma, ker sem imela  vodiča, sem lepo brez skrbi za njim cepetala:))

Strmina je res huda, v bistvu je celo pot kar 44% klanc in tetive so ble kar v polnem delu, ko sem hodila po mojih prstkih... Ampak, šla sva kar lepo, počasi in se pridno vzpenjala v višave. 

Zdej, kako se to zadevšno hiti, mi pa ni jasno?! Nevarno, zdrsljivo, kamni, skale, krušljivo, buhvari, da se obrnem in pogledam proti morju, se kar skotalim dol, k se mi zavrti v glavi. Na par mestih moram skorda špago narest, da pridem čez prepad....Đizs. Nejso lhke. Tuki si pa res ne smeš privoščit nepazljivosti. 

Kakor sem že na začetku predvidevala, sevejde na poti nisva srečala žive duše, razen enega s psom. 

Po dobri urci, od tega vsaj 1/2 po vseh štirih, sva na vrhu. No, sej dans ni blo tolk težko, kokr pred osmimi leti, ma, če buh da, po tevi ne grem več ( hgm) .

Greva v kočo, folka full, povsod. Zunaj, noter, k sreči dobiva mizo, popijeva en pjač, mal počikulava. Greva še prav na vrh Pleše, ki je za kočo, saj le tam zagrabi, da se lahko vpišem v aplikacijo Zbiralec vrhov in pejva lepo po sončku naokoli nazaj do Razdrtega. 

Ma, sva lačna midva zdej... Greva na preverjeno? Pejva! In sva šla v Šmarje na pico in kalamare. Mljask. 

Domov po Krasu in na Vrtovčah rečem mojmu, naj mi ustavi v pentagon križišču:)), grem jast lepo še na moj Školjčič. Če je pa tko lep dan. Za bit doma? No way! Moj bo šel itaq še kolesarit, jast pa še mal hodit, to mi gre:))

Super dan. Naj trajajo! 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

STRAVA ŠE ZA ŠKOLJ

PO JAKOBOVI POTI IZ PODRAGE V NAŠ TRST, 19.10.2025

 Že drugič so Tekači Vipavske doline z velešampionko na čelu, Lucijo Krkoč, ki je teden prej ob italijanksem jezeru Lago di Ledro in hribih okoli njega dosegla  vsega spoštovanja vreden rezultat, ko je med vso svetovno elito v finalu gorskih tekov dosegla kot povabljenka super odlično četrto mesto ( prvo v kategoriji Open), organizirali tale lep Jakobov pohod iz Podrage do Trsta. 

Foto s spleta.

Ko sva se zjutraj ob poslavljanju lunce vozila proti Podragi, sva prav vedela, da je trejba preklopit na radio Robin, saj drgač poslušava drugo frekvenco in ravno takrat so predvajali kratek intervju in poročilo z njenimi besedami s teka. Telepatija dejla. :)) Bravo, res bravo, Lucija! 

In čez par minutk je že pred nami, ko nam ob zboru s par besedami daje kratka navodila. 

Kar okoli 70 se nas je zbralo letos, treba bo zrihtat dva avtobusa za povratek domov. In pejmo...

Med vinogradi proti Štjaku. 

Prav kmalu nas za drevesi pozdravi sonček. Dan bo lep. Glih točen. 

Po dobrih petih kilometrihh smo že v Štjaku. Naša kolonca se je kar raztegnila, seveda nekateri ne zmorejo tako hitrega tempa, sploh v hrib ne. A na koncu bomo vsi zmogli. Vsi bomo zmagali. Sem pa tja smo se malo počakali, pa je. 

Iz Štjaka se spustimo v dolino Raše, po kar strmem spustu. Če bi bilo mokro, bi bil najbrž nemalokdo na ta zadnji, a v suhem smo ga vsi lepo zmazali. Na koncu spusta  nas na Grofovi domačiji pozdravijo wowce. :)) Beeeeeeee. 

Med potjo proti Avbarju in naprej proti Tomaju nas zlato rdeče barve jeseni lepo pozdravljajo. 

Pot je na naši strani v redu označena. 

Kilometri šibajo in nekje na polovički v Tomaju pripada marenda. 

Nisem pa mogla ob vstopu v vas mimo tega, da ne poškljocam smetišča zgodovine, ki ga ima nekdo pred vrati hiše na dvorišču? Wtf? (No, vsaj mucke so ble lepe:)). Grwoza. Vsak kraj ima kaj... Sej, tudi v naših Dobravljah dobiš nekaj...

Pejmo dalje...proti Italiji in Repentabru. 

Za tem podvozom je že Italija! 

V italijanskem Colu si ob vaški gostilni  napolnimo vode, mal počijemo, da se počakamo in pejmo dalje.

Zdej, na italijanski strani se oznake nekako zgubijo, vsaj jast jih nisem opazila glih kej preveč, no, ma trejba je blo prit do obeliska na Opčinah. Sam pruti murji greš in je, hihi...

Še zadnjič mal počitka in zbor. 

Hihi, ker smo imeli kar konkreten tempo, saj smo prispeli do Opčin debelo uro prej kot lani, smo po hitrem postopku uvedli nov interventni zakon in z vsemi glasovi ZA sprejeli, da nas avtobus v Trstu pričaka eno prej kot je bilo dogovorjeno. Torej gremo proti domu že ob 16.00, namesto ob 17.00. 

Pejmo še po konkretnem 23% kockastem spustu do našga Trsta. 

Mimo železniške postaje in že smo na glavnem placu, kjer seveda ne manjka turistov... 

  Še zadnji zbor za skupno fotografijo za lepe spomine:

In pejmo proti busu. Ki nas že čaka. 

Tako. Zdej lohk prtisnem na urci konec miganja. Ker sem bla vso pot dežurna po gozdu za iskanje medota in pogozdovanje 🅏 🆏, hihi, sem seveda naredila kar kak kilomterčk več. 

Tako, da mi je urca "častila" 34 kilometrčkov in 900 višincev. Hvala! 

Se vidimo naslednje leto. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

 

 

NANOS, SLAVNIK, KOPANJE V MORJU, 11.-12.10.2025

Še en vremensko lep  vikend je za mano. V soboto se mi je šlo na Nanos iz korita, mojmu pa ne, alora, grem sama. Zapeljem se do Podnanosa in naprej do korita, spodpuntam moj porše s kamni, da mi ga ne odpelje v dolinco, hihi in pejdi, mati, po meni lepi poti proti Vojkovi koči. Letos sem tudi kar pridna ( Kar? Še z avtom nimam tolk kilometrov:)) in sem že presegla 4000 kilometrov. No, to mi je v nogah, pač... Moram in v tem uživam. Na tekanje sem ( še vedno ) kar malo alergična, in res ne vem, kdo se ga je spomnil, hihi? Ne, saj se hecam, vsak naj počne, kar mu paše. Jast pač prisegam na hojo. Poškodbe so praktično nemogoče, medtem ko je pri tekanju vedno kaj na sporedu...( za kazen si bom dans glejžen zvila?) Zdej, jast prow počasi res ne znam hodit, šla sem en svoj tempo, nič kaj udarnega, šlo mi je super in ko pridem do antene, pogledam na vejkarco in vidim: urca in pol. Ma, to pa se mi zdi, da sem kar hitra? No, bomo vidli doma, kaj bo povedala Strava, ko prenese nanjo. Še na Plešo, pravi vrh Nanosa, ki se nahaja kakih 150 m za kočo v hribu. Tam se namreč šele lahko vpišem v Zbiralev vrhov. Ljubljanska kotlina je bila zabita z meglo, a lepo se je iz megle ven razkazoval Grintovec s Kočno. 

Mize pred kočo so bile zapolnjene, ogromno je bilo otrok. Lepo. Grem v kočo, si privoščim joto s klobaso in še čisto topel kruh. Njami. Malo povprašam, ( kelnarijo prow ta prve moje sosede v Dobravljah, ma, prašte me, če jih v Dobravljah kdaj vidim? Pr mej duš, da ne.:)) in rečeno mi je, da so novi najemniki za kočo ( ker so spet iskali) že pridno na uvajanju in da zadeva laufa brez kakih prekinitev. Tudi koča na Čavnu išče novega najemnika. Spet. Nekaj mora it narobe, če se tolk išče. Kaj ??? 

 Nazaj sem šla seveda še na Grmado, kjer se ti lepo ponudi razgled na našega očaka. Spust ( kar strm in nič kaj lep, saj je v travnati bržini prostora le za eno nogo in se ti hitro druga kam zahakla) do Sv. Hieronima in kar po cesti okoli nazaj do Eko koče. 

Popijem en pjačk, se mal posončim, poklepetam z oskrbnikom o tekmi, ki bo naslednji dan in se odpravim kar po cesti, da lahko malo okoli gledam. Ker na stezi moram sam v tla buljit, da ne pogrnem. Grem mimo parkinga, ravno na vrh priteče mesar Tomaž, odličen tekač, ki pa ga na tekmi ne bo. Nekaj z njim klepetam, pa vidim, da so na parkingu na enemu avtomobilu pri sovozniku odprta vrata??? Prav na široko. Malo kličem okoli, če je kje kdo, nikjer žive duše, nakar seveda vrata zaprem, kajti avto je bil sicer zaklenjen. Pozabit zapret vrata - se hitro zgodi. No, za morebitne lupmke sem jih za ziher raje zaprla. Ker, v avtu pa je blo kar nekaj stvari lepo razstavljenih na sedežih. Kar seveda ni prav, avto je treba pustit "prazen". Pejmo dalje. Po cesti spotoma odstranim nekaj kamnov, ki padejo na cesto. Skoraj sem že na koncu, srečam dva organizatorja, ki sta s trakovi označevala progo za naslednji dan. Lepa tekma, lep vzpon, a meni se res enostavno ne da več hodit na tekme. Sej, ne rečem, da ne bom šla več na nobeno... 

Glih 18 kilometrčkov in dobrih 800 višincev bodi dovolj za danes.

Kaj pove Strava? Joj, kolk ačivmentu... Bravo jast...  Kako je to...enkrat se mi zdi, da letim, pa je vse povprečno, zdaj sem pa sam lepo šla, pa je blo celo rekordno zame... No, sej paše...
 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

Naslednji dan nato...

Še en lep dan bo. Pejva najprej na Slavnik in se kopat v Žusterno.

Hitro po kopalke, brisače in gas proti Prešnici.

V urci lepe hoje sva na vrhu. V daljavi se vidi ogromno jadrnic, saj je danes Barkovljanka. 

 Tudi Slavnik je bil poln pohodnikov, predvsem pa pohodnic, saj so imeli šparovi delavci najbrž skupen pohod. Jih je blo, ohohoholalala:))

Mal se posončiva in pejva nazaj. Še na Grmado. V avto in že se peljeva proti Žusterni.

Parking je bil kar zapolnjen, a predvsem zato, ker je bila ta dan kolesarska tekma. Na plaži je bilo bolj mirno. V vodo, se mal okopat, dobit drugo sol na telo:)), hihi, se dobro urco posončit. Voda je, če mene prašaste, glih točna. 
Zapeljeva se še do Bonifike ( za vikend je  parking do 1. aprila brezplačen) in seveda na sardelice v Koper. Mljask, mljask... 

Še en đelati v sladoledarni in merica je za danes polna:))

Ma, naj polnim merico tudi naslednji vikend...

STRAVA GPS 

KONČNO PRVI DVATISOČAK LETOS - KRN, 20.9.2025

 Pr mej duš, da je že mal zgledalo, da ga letos niti ne bom dosegla? Še za soboto je moj navijal, da bi šla raje do morja se kopat, a sem ga vendarle prepričala, da greva na Krn...Kopala se bova pa že v Soči - če bova mejla j...:))

Zjutraj nisva nič kaj preveč hitela z vstajanjem, tako da sva ob sedmih štartala od doma. Pot do Tolmina, oziroma križišča, kjer se zavije proti Mostu na Soči, moj pozna v nulo, lahko bi jo tudi miže prevozil. Sem se je namreč leta in leta vozil v Baško grapo, kjer je imel njegov oče, kasneje pa še on, čebelnjake. Praktično po vsej grapi. Še jast sem se večkrat peljala z njim zjutraj "na delo". A, ko je prišla deca na svet, se je blo treba vprašat: deca al čebele? Je vzelo zares preveč časa... in tako smo počasi opustili ta hobi.

Na parking, ki je že kaki dve leti plačljiv. Bil je že skorajda poln. Peljeva do koče. Tam pa je še libero. 

Sonce že kar greje, vode bo treba dovolj za s sabo, o kakih majicah in buficah tokrat ni treba razmišljat. Se slečem do modrca in sem kao na plaži, hihi. 

Pol devetih štart. Do korita z vodo je dober kilometer in že se je treba s fino vodko mal  ofrišat. 

Meni je kao najhuje do tam, kjer se zavije k Planini Zaslap. Pole, od tam naprej, kaj pa vem, al se udelam, al kaj je...mi ni več hudga. 

Pred sabo že vidiva kolone pohodnikov, ki se vzpenjajo, no, tudi prehitela sva malodane vse. Pa prav počasi sva šla. Jast res ne morem bolj počasi. Ratam kar nervozna, k se mi zdi, da sem na mestu... 

V dveh urcah sva čist na izi pri koči. Malo se usedeva, da se ojačava s cukrom. Zavetišče zaprto? Ob takem dnevu? No, sevejde najbrž nima kdo delat... 

Še par minutk do vrha in užitki ob razgledih se lahko začnejo. Megla se je iz doliine že dvignila, tako da je bilo vse res tip top. Na vrhu srečam celo nekaj Dobravk. Pravzaprav  dobesedno sosed, ki jih seveda v Dobravljah skoraj nikoli ne srečam? No, jih pa zato v hribih, hihi. 

 

Počasi se bo treba vrnit v dolinco. 

Letos mi je šlo fejst. Mi ni niti en bot zdrsnilo na šudru. 

Med spustom dohitiva dva mladca. En se je zelo martral. Koleno mu je šlo v maloro. Vprašam, če nuca kaj za pomagat, pa je rekel, da ne, ne... Buhtigavejdi, kdaj je pršu dol vsaj do prve ceste? Al je poklical kar frčoplan? No, slišat ga ni bilo....

Še nižje dol od korita, skoraj da še na začetku, srečava pohodnika, hodi gor, ves zašvican in v roki le še pol flaške vode. Ruzaka pa nič. Pa mu rečem, da naj ne hodi s tako malo vode do vrha? 

Aj dont anderstend, ju mast sej in ingliš... a, okej, bom pej in ingliš...in mu nekako povem, da je na vrhu koča zaprta in da ima s sabo vsekakor premalo vode. Pa mi odgovori, da ima s sabo prjatle, k so nesli vodo tudi zanj... no, bem, bulši, da sem mu rekla, kot pa da ga mož nasrka...Gud lak, gud lak...

Na planini Kuhinja jo mahnem do mlekarne-sirarne. Zaprta!? Pa tolk kravc sva srečala na poti.

Ja, nič, greva pa v Kamno, k Gabrščkovim. 

Nakupim odličnega sira, skute in tudi en šalam od krškopoljskega prašiča pade v vrečko. Njami! 

Med pogovorom omenim, da na Kuhinji ni nikogar, pa mi reče: "Nima kdo delat!"  Kam to pelje? Bwo. Sej bo. 

O, zdej pa še klasika: pod most in en đamp v mrzlo Sočo. Mljask! Mljask! Regeneracija je v šusu izvedena! :))

VIDEO MOJGA SUPER SKOKA V SOČO

Perfekten dan. Anti ja ne bo dvatisočak samo eden letos? Dej, vreme, bodi fejst še za kakšnega, dej...

 RELIVE POSNETEK KRN

STRAVA GPS KRN

________________________________________________________________________________

No, da bo dva dni kopanja, pa smo šli ( je šel tudi ta mali z nami) na dan nedelje najprej na Slavnik iz Prešnice. Ta se meni zares dopade. A, da sem kdaj že to napisala? Ja, bem, pa še en bot... V urci si na vrhu. Vzpon glih točen zame. Pot po mojem okusu. 

In iz Prešnice se zapeljemo do Žusterne, kjer v nabitem parkingu komajda dobimo en plac za naš porše...

Sezona še traja. 

Malo se namakat, malo posončit in še en perfekt dan je mimo.

Naj traja...

STRAVA GPS SLAVNIK