SPET V NAŠE HRIBČKE, 20.6.2026

 V petek, 19.6., sem vstopila v KLUB 60. 

Naši mulariji sem zažugala!!!, da ne nucam nobenih slavolokov in raznoraznih presenečenj, a jim nekako nisem preveč zaupala, da me bojo ubogali. Zato sem bla cel dan nejki "na trnih" zarad tega. Ma, kej dan, cel teden prej. 

 Naslednji dan je bil PTRF. A, moj pošto v Durniku je ostal letos prazen. Tudi zarad tega, ker sem rekla, da se grem zluftat dan po rojstnem dnevu v moje hribčke po moje. 

Po moji strani nimam od žlahte popolnoma nikogar, ki bi mi lahko voščil za rojstni dan. Tudi skozi moje otroštvo in mladost tega ni bilo. zato mi praznovanja ne gredo nekako od rok. In zgleda, da mi je to ostalo. Nekako mi to ne gre...

Seveda sem bila, kljub "nepraznovanju", vesela vseh voščil in daril, ki so mi jih dali moji otroci

in prijatelji ter pridobljena Čuferjeva žlahta. 

Hvala. Res hvala. 

Sobota.

Na Golake iz Predmeje in potem še na Čaven že kar nekaj let nisva šla. 

Zjutraj se dan išče, sploh v teh napovedih po vročinskem valu in tako sva iz parkinga na Predmeji štartala že pred osmo in v štartu me je prow zeblo. Najprej 2 km po cesti, potem pa lepo proti koči. Pri koči je bil en pohodnik najbrž že nazaj. Od koče zagrizeva po ta strmi še en kilometerček do vrha. Lepo je šlo. Se najest razgledov, ki pa niso bli glih čisti, čisti, ma, za dušo dovolj. 

Spust in po dobrih sedmih kilometrčkih jo mahneva proti Čavnu. Pot je sicer označena, a moraš kar stalno oprezat, kje kam zavit. Ogromno je nekih novih vlak zaradi sečnje in tako tudi pod Čavnom oz.  Modrasovcem. 

Hodiva, malo nama dela guza ko meduza, kajti v blatu je bil odtis medotove noge - nogice? Hihi, sej tud če ni bil, je bil...

Prideva do tuki. :)) Markacije  desno v hrib in levo naprej. Kam? Ja, logika bi bla, da v hrib? Pej pejva v hrib.

 Ja, sevejde sledi, da sva kaj kmalu bluzila po podrtem drevju in vejevju, kajti ta prava pot je bila una levo naprej.  Ta pa je bila ta stara. 

O, teta paničarka takoj buljit v tulifon, da pokaže, kje sva. A, sevejde, kadar je nejki mus, more it tudi nejki narobe. Signala ni bilo nič, vejca nič. Alora, pejva na slejpu...

Bem, se premetavava in praskava po drevju in vejevju in mal je že blo videt pot, a kaj, ko bi to blo lahko tudi samo tolk sprano od dežja? 

Bem, bejžva naprej, mal se drživa proti levo in končno prideva na makadamsko cesto. Zdej? Kam? Levo ali desno? Bwo, po logiki levo in res prideva do table, ki usmerja proti Čavnu. Čaki, zdej! Zdej pa poiščiva ta pravo pot, ki pripelje iz Golakov?! In res je bila tam blizu tudi oznaka za proti Golakom. Doma sevede potem na gugl map vidim, da sva nardila en veliiiikkkk wowink. Sej bo. 

Na Modrasovec, ta velik, pa še na ta majhnega in spust do koče. V senčki je bilo čist luštno. Prijetnih 23 stopinjčk. Ni bilo za hitet nazaj v razgreto dolinco. 

20 km in dober tisočak višincev za en lep, pa tudi pester dan. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

Nedelja pa dan za počitek? Jok, brate, odpade! Nejki so obljubljali popoldanske nevihte, zato jo mahneva "samo" do Slavnika po meni lepi poti iz Prešnice. Za vsak slučaj nevihte sva lahko kaj kmalu v avtu. Pa ni bilo niti sledu o njej. 

Super dan je bil. Še takih, prosim. 

STRAVA GPS

PO ČAVENSKEM, 14.6.2026

 Ta nedelja pa je bila samo moja. Krasen dan malo višje v hribih sem res dodobra izkoristila in se nasitila vsega lepega.

Moj je namreč šel v Ljubljano na Maraton Franja. Po 40 letih, ko je bil prvič na maratonu,  je šel ponovit vajo na ta dolgo varianto - 156km.  Zdržal je. Bravo!!!! Hihi, čez 40 let najbrž ne bo šanse ponavljat...

No, jast sem pa imejla fraj dan. zapeljem se do Predmeje in se brez kakih planov odpravim lepo proti Čavnu. Zrak res superca. Dohitim in prehitim dve skupinci in sevejde dobim gajst - v brzini. Prtisnem na gas in grem za vse sowde ( skori vse:)) do koče. Bravo jast! V 40 minutah sem bila pri koči. Sevejde je to mal prekratko trajalo zame in nič kaj se ne obotavljam, ampak jo mahnem dalje proti Kuclju. Tišina, le ptički lepo pojejo in, ojej, kej je slišat za en ropot izza ovinka? Dron? Ne, čebelice so iskale nov dom in rojile visoko v krošnji drevesa.  

Hihi, še sreča, da si niso mene zamislile za njih dom, ko sem šla mimo...

Od Kuclja do Čavna je dobra 2 kilometrčka in tudi tu sem bila kar tik tak. Malo se nadiham, poškljocam, vpišem v bukvo. 

Na vrhu sta bila dva Italijana, ki se nista mogla načudit lepotam, ki jih mi, k smo tam bolj pogosto, sploh ne vidimo več. Pa bi jih žihr...

O, sem pa tudi zato na spustu s Kuclja proti Mali gori  morala poškljocat vse lepe rožce in metuljčke. 

Na Mali gori ob nedeljah Kamenjci dežurajo v koči in seveda ponudijo, kar imajo, da zadovoljijo vsakega planinca. Pa ne vem, zakaj ni bilo med mojim cajtom, ko sem tam blebetala, nikogar? Pa tako lepo je na Mali gori. 

Prav na hitrco se odločim, da jo mahnem po robu Male gore nazaj proti poti, ki pelje na Čaven iz Stomaža in od tam jo mahnem spet na Čaven. Tuki pa priznam, da sem mal cvikala. Zelo ozka pot, za nogo pred nogo, trava iz obeh strani, sam še kača se manjka...grrrrr. Uf, je šlo lišo skozi. 

Pridem na Čaven, sedaj pa si privoščim en 00 radler in kej bi jast tudi kej popapcala? Njoke, al jotko? Ma, probi joto s klobaso. Mljask. dobra je bila. 

Malo bla bla z novimi oskrbniki in kej, mati? Ura ni še za domov, njede nje? Tako lep dan je pa treba ponucat. In grem jast še na Veliki Modrasovec. Čisto sama, nikjer žive duše.

Še spust nazaj do Predmeje en malčk bolj naokoli

in današnja misija se po 16 km in skoraj jurčka višincev konča z oceno DESET! 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

23. GORSKI TEK NA ŠPIČAST VRH, 31.5.2026

 Ko sva se zjutraj vozila proti Zadlogu, so bile na cestah še luže. Ja. Ponoči jim je malo zalivalo. No, en pikič je tudi to pripomoglo k super ozračju tega dne. No, vsaj jutra. 

V Zadlogu na travniku ob igrišču ogromno avtomobilov. 

"Ma, wače, tolk avtu pej še nej blu tle...?" 

Seveda ne. Za rekorden obisk mladine, ki je v številčnosti dvakratno premagala odrasle, je bilo treba tudi vsaj toliko staršev, ki so vso to deco pripeljali. Bravo! Kar 90 otrok in 42 odraslih smo lepo poskrbeli za vsa živ žav, ki se je tam dogajal. 

Tek na Špičast vrh je prav zares vedno izpeljan v nulo. Poskrbljeno je za nas od a do žnj. 

Mi, tekmovalci, smo dolžni le oddelat s progo. Vsak po svojih zmožnostih pride vsak do svoje zmage. 

Sama že nekaj časa uporabljam patent "grem prva, pridem zadnja".  Je fejst, ta patent. Po plačilu štartnine sem morala kar podvizat. Grem na štart, vmes pozdravim šefa kmetije Pr' Bizarju in gas, mati,  v svoj hod.  

Skor do prvega km se mi pridruži Martica in po tolk cajta, k se nismo vidle, nama sevejde ne zmanjka in ne zmanjka - hihi, le česa? 

Moj tempo je bil kar lep, zrak v gozdu odličen, prepojen z vonjavami čemaža, tako da sem na vrh, ki  v zadnjih 100 metrih upraviči svoje ime - špičast,  prisopihala kar pet minut hitreje kot lani. Ja, mi je res šlo. Bravo, mati. Malo se oddihaj, vpiši v Planinca. 

Ker imajo domačini ta dan ves dan rezerviran za obisk Špičastega vrha, je na vrhu že pripravljen šank, kjer skozi ves dan ne bo zmanjkalo mrzle pijače, ki jo skrbno hranijo v ogromnem termo boxu na traktorski prikolici. Bravo. 

Spustim se na moj pošto in prav kmalu priteče mimo absolutni  zmagovalec Borut Rudolf. 

Za njim mladi Luka Rodman in kot tretji Matej Kolenc. 

Prva dama danes pa Madeleine Whybrow, 

druga Edita Gashi, tretja Mihaela Tušar. Velja omeniti, da so bile vse tri že dan prej na kar težkem teku na Ratitovec. Vse tri seveda tudi na stopničkah.  Bravo, miške male. 

 Navijam, fotkam do zadnjega. 

Na vrhu okrepčilo, lubenice, pomaranče, sok, voda, po želji pijača na šanku, čokolada...

Malo bla, bla, bla in spust v dolino. Spet bla, bla, bla... ne zmanjka in ne zmanjka, hihi. 

Na igrišču je zelo živo. Pašta fešta se je iz Wajdušne preselila v Zadlog. Ma, si skoraj upam trditi, da tako dobre na Pašta fešti u Wajdušni nej blo. Mljask. Res odlična. 

Organizator vsako leto poskrbi tudi za praktične dobitke in nič drugače ni letos. Vsi prejmemo dodatno nagrado - srečko. Hvala! O tem še kaj napišem...

Podelitev! 

Za konec se šef Florjan zahvali vsem, ki so pripomogli k brezhibni izpeljavi in povabi pod oder še domačina za 20 opravljenih vzponov in glej ga, zlomka, blizu 20-ce sem tudi jast in k odru pokliče tudi mene. A, ne tolk zaradi tega, ker sem tam malodane vsako leto, bolj se je šlo za štos, ki ga opišem ....

Jast se vsako leto, ko grem po srečko, sevejde mal pohecam, če sem dobila avto... malo smeha, in šefica srečelova vedno reče: drugo leto. No, in letos je lumpačka prišla na idejo, da pa končno dobim to prevozno sredstvo. In tudi zato me je Florjan poklical pod oder. 

In v vrečko so mi podtaknili: kar traktor s cisterno! Na, zdej bom mowgla pej še kmetovat! Ma, pride prow, za zalivat pomidore bo. Hihi. Hvala. 

Imam nov telefon. Ma, fotoaparat na njem pa je najbrž še iz prejšnjega stoletja... grrrr. Skoraj vse fotke mi je neki skravžlalo, da sem jih morala vreč proč. Se opravičujem vsem, ki vas ni v albumu. 

Naredim popravni izpit naslednje leto. :))

FOTO ALBUM

STRAVA GPS -VZPON

RELIVE POSNETEK

REZULTATI

NA GRMADO, NA NANOS IN NA SUHI VRH - 24.5.2026

 Čez dolgih sedem let se bova vidla spet... gre una lejpa pesmica. Tako dolgo namreč že nisem bila na Suhem vrhu. No, ker mi že mal emšo nagaja, se na poti iz Nanosa do Suhega vrha spomnim skorajda nič koščkov. Le za nekaj segmentov mi je kliknilo, da sem pa tukaj že bila. 

Že, ko sva bila zadnjič na Nanosu, sem si rekla, da bi blo fejst podaljšat še do Suhega vrha. In včeraj je bilo vreme glede vročine še glih za glih tako vzdržno, da se je dalo. Čeprav, pri avtu, ko sva se vrnila, je kazalo 31°C? 

Zato sva tudi zjutraj kar malo pohitela in  ob osmih sva že parkirala na najini štartni poziciji- pri koritu. 

Za blebetat sva imela ( no, predvsem moj) kar nekaj repertoarja, tako da sva bila pri Eko koči en dva tri. Tudi zrak ...res, da vsak vdih dejansko zaužiješ, mljask. 

Pred Sv. Hieronimom prehitiva skupinico mladine, to pa je bilo tudi vse, kar se pohodnikov tiče. 

Zadnje čase jo mahneva, ko po Sv. Hieronimu prideš na križišče, ki pripelje iz Razdrtega, kar direkt po travnati strmini na Grmado. Uf, je res strma in vsakič je treba sprobat, če škrge še dejlajo, hihi. Ma, na vrhu Grmade imaš pa takoj po miniutki izdihanja vse poplačano. Res lepi razgledi. 

Na Nanosu se že pripravljajo na 6. junij, ko bo tam fešta Gremo v hribe s Saško Lendero, zato je spodaj, pod domom za šankom iz žara že cvrčalo in dišalo po svežih čevapčičih. Mmmmm, jih bova, ko prideva nazaj. 

Nič kaj se nisva obotavljala, le v Planinca vse vpišem in pejva čez travnik proti Suhemu vrhu, ki je od Nanosa oddaljen kakih 4,3 km. Čeprav je višinske razlike med Nanosom in Suhim vrhom le kakih 90 metrov, te med potjo čaka kar nekaj konkretnih spustov in vzponov. Ko sva se tolk strašno spuščala v dol, proti Stranam,  sem na moment že pomislila, da pa nisva spet kaj zabluzila... ? Ko vendarle prideva do znaka, ki levo pelje proti Suhemu vrhu.  Pa je blo treba spet v luft. 

Aja, ma na čemažev gaj takoj za Nanosom pa ne smem pozabit... vsaj kilometer prekrasnih vonjav  po že cvetočem čemažu. Dokler seže pogled levo in desno. 

AMPAK!!!!! Če ga bo šel kdo brat, misleč, da je tam samo čemaž... ZELO PAZLJIVO! Vmes je tudi ogromno čmerike. Jast osebno ga tu ne bi nabirala. 

Pejmo naprej... 

Prečiva parkrat makadamsko cesto in zagledava napis na drevesu: Suhi vrh- strma.

Direktna dol v kotanjo in direkt iz kotanje na drugi strani nazaj gor. Uf, če me tuki medo dobi, pa res ne uidem nikamor. Glih tam me popapca za kosilo...hihi.

Malo pod vrhom se nahaja ena jama... pa sva mal študirala, kej bi tam lahko bilo, ker je zadeva znotraj  betonirana. Pa mi je stric gugl rekel, da je to le zasilni bivak. (al pa spalnica za medota:))

Še malo ...in sva na vrhu! 

Nazaj pa ne greva več po ta strmi, greva po položni. ( Wtf? Zakaj sploh obstaja ta strma, ker je po položni čist na izi priti gor:)), hehe.)

Pejva nazaj. 

Aja, ker sva midva ( predvsem jast) specialista za zgrešit, sem si na cesto, kjer je bilo treba dvakrat zavit v gozd in  res ni bilo ne vem kaj fejst videt markacije, utrgala par vej in jih položila na tla čez cesto,  da ja za nazaj ne faliva, kje zavit. Pa ne bom o tem, da sva pr ta drugi šla skoraj mimo...Sej bo... A je to... Lolek in Bolek:))

O, na poti nazaj so se mi sevejde že prikazovali uni čevapi, k so cvrčali tri ure nazaj pri koči na Nanosu. A, ko prideva midva nazaj, čevapov ni več. Na zdej. Bom pej joto s klobaso. In eno birčko, k sem jo malodane zeksala vase. Mljask.

Malo počijeva, glih dve minutke in pejva nazaj do korita. Pri koritu se sezujem in direkt vanj ohladit in regenerirat nwoge. O, kolk paše... Za ostat v njem. Ma, so me iz avtov mal čudno gledali, če imam vsje točke, hihi...

24 kilometrčkov, 1210 višincev... bodi dovolj za lep, sončen dan. Zdej bo najbrž počasi ratalo prevroče za hodit na Nanos, bo treba najt nejki bolj senčnega. Ja, sej, dvatisočaki me zlo martrajo, ma, povem po pravici, da me vse mine, ko pomislim na vse zastoje na naših cestah... grrrrrr...

Bomo vidli.

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

P.s.Še to...da nisem fasala niti enga klopa, se pa redko zgodi pr meni.

 

NA VREMŠČICO, NA SLAVNIK IN ŠE K MORJU OB OBALI-17.5.2026

 V petek sem delala neke vaje ...veš, tisto, k se čepeč na kolenih s kolesom pelješ naprej, dokler gre. 

Moja mera so ploščice. Pred nekaj meseci sem začela in šla naprej za tri ploščice. Več ni zneslo. No, z vsakodnevno vajo ( kakšen bot tudi emšo ponagaja in gre vaja mimo dneva:)) mi je počasi uspelo priti do konca četrte ploščice. Pa si rečem v petek, nebodigatreba: daj se ti stegnit in bit v tem položaju par sekund, kolkor zdržiš. Ja, za potrebo sem si rekla to, ja... Me je zašvasalo v križu, da niti vstat nisem mogla... O, đizs, Čufer, prid me dvignt... Ma, kaj??? Kako bom jast zaplesala na žuru zvečer? Na Slapu smo se namreč dobili za praznovanje 45 letnice od zaključka osnovne šole. O, buh...

No, na Slapu se nas je zbralo okrog 50 in moram rečt, da za svoja lejta zgledamo prav fejst. V bistvu se mi je  zdelo, da zgledam jast še najbolj stara:)). 

 Hihi, mormo pa imet več al manj vsi pripomočke za na oči... jast celo dvoje, če hočem kaj videt od blizu ( smo gledali fotko iz 20.obletnice) :

K sreči smo do dveh zjutraj  tolk klepetali, da zaplesat sploh ni blo cajta... kar je bil mlin na vodo meni, k sem se premikala ko kakšen robot.

Lepo je blo. Se vidimo na 50-ki. Hvala Suzani, da se je podala v organizacijo le tega. 

Naslednji dan nato seveda klasika na moj Školj in v Vipavski križ.

V nedeljo pa začetek krasnega dne. 

Moj me vpraša, kam? 

Jast pa trmasta, ko se želim z bolečino rešit bolečine v križu... in rečem, če greva dvoje? Najprej na Vremščico in potem še na Slavnik? 

Ma, ti si utrgana, baba... Ma, ja, sej vem.

In že se peljeva proti Senožečam. Parkirava seveda takoj s ceste na makadamu, da bo zneslo več. 

Dan res krasen. Tudi pot na Vremščico je res lepa. Za tekače čista tekaška in tudi pohodnik lahko špona hitrost, malodane nevede se v dobrih petih kilometrih dvigneš za 450 metrčkov. Zrak za ga jest s šeflco in meni se je križ tolk ogrel, da sem zadnji klanec dala tak gas, da mi je takoj Strava podarila super dosežke. No, če pr 60-ih zmažem zadnji klanc kot tretja najhitrejša od vseh, pole sem pej res dwobra. Ja, ja, dobra roba se sama hvali...

V dol seveda občudovat krasne travnike z narcisami, pa razglede na nanovo zasnežene gore...O, mljask, mljask. 

V avto in do Prešnice kar po stari cesti. 

In gas na Slavnik. Nekaj je celo  en oblak začel groziti s svojo temo, a se je k sreči, še preden sva prišla na vrh, razkadil. Drgač pa: mljask. Seveda sva spotoma skočila še na Grmado, ki sicer zgleda, kot da je oh in sploh, preden prideš na vrh, a si gor dobesedno v dobri minutki. Sploh, če greš gor po direktni. 

Spust nazaj v Prešnico in moj: "Ma, kaj k morju ne greva hodit? "

Jast pa zagrabim hitro, da si ne premisli: " Ma, sevejde bejžva, meni nej neč. jast se z bolečino rešujem bolečine."

In sva šla. Še ob morju na 5 kilometrčkov.

Obvezen postanek pa seveda pri Ekremu. Ki ima edini daleč naokrog najboljše šamšnite in baklave. ( ma, vse je dobro tam, ne le to) 

Ko sem bla še mulc, je bila v Vipavi slaščičarna Hasan. In ker mama ni imela denarja, sem več ali manj le na daleč gledala te slaščice v vitrini. A, ko se je pa vendarle zgodilo, da mi jo je kupila? Ostane večen spomin.  Moram nadoknadit za nazaj. Zgleda. 

Res prekrasen dan je bil za nama. Skupaj 27 km in jurček višincev. 

Križ? Skoraj v redu. Glede na to, da zares nisem mogla vstat in stopit na nogo...In to brez pilul. 

Naj traja! Ne boleč križ... pohodi:))

STRAVA VREMŠČICA

STRAVA SLAVNIK

STRAVA IZOLA

Naslednji dan nato pa...moja klasika. Moj Školj.

Tudi lepe rožce me spremljajo. In čejšnčke...mljask.