Čez dolgih sedem let se bova vidla spet... gre una lejpa pesmica. Tako dolgo namreč že nisem bila na Suhem vrhu. No, ker mi že mal emšo nagaja, se na poti iz Nanosa do Suhega vrha spomnim skorajda nič koščkov. Le za nekaj segmentov mi je kliknilo, da sem pa tukaj že bila.
Že, ko sva bila zadnjič na Nanosu, sem si rekla, da bi blo fejst podaljšat še do Suhega vrha. In včeraj je bilo vreme glede vročine še glih za glih tako vzdržno, da se je dalo. Čeprav, pri avtu, ko sva se vrnila, je kazalo 31°C?
Zato sva tudi zjutraj kar malo pohitela in ob osmih sva že parkirala na najini štartni poziciji- pri koritu.
Za blebetat sva imela ( no, predvsem moj) kar nekaj repertoarja, tako da sva bila pri Eko koči en dva tri. Tudi zrak ...res, da vsak vdih dejansko zaužiješ, mljask.
Pred Sv. Hieronimom prehitiva skupinico mladine, to pa je bilo tudi vse, kar se pohodnikov tiče.
Zadnje čase jo mahneva, ko po Sv. Hieronimu prideš na križišče, ki pripelje iz Razdrtega, kar direkt po travnati strmini na Grmado. Uf, je res strma in vsakič je treba sprobat, če škrge še dejlajo, hihi. Ma, na vrhu Grmade imaš pa takoj po miniutki izdihanja vse poplačano. Res lepi razgledi.
Na Nanosu se že pripravljajo na 6. junij, ko bo tam fešta Gremo v hribe s Saško Lendero, zato je spodaj, pod domom za šankom iz žara že cvrčalo in dišalo po svežih čevapčičih. Mmmmm, jih bova, ko prideva nazaj.
Nič kaj se nisva obotavljala, le v Planinca vse vpišem in pejva čez travnik proti Suhemu vrhu, ki je od Nanosa oddaljen kakih 4,3 km. Čeprav je višinske razlike med Nanosom in Suhim vrhom le kakih 90 metrov, te med potjo čaka kar nekaj konkretnih spustov in vzponov. Ko sva se tolk strašno spuščala v dol, proti Stranam, sem na moment že pomislila, da pa nisva spet kaj zabluzila... ? Ko vendarle prideva do znaka, ki levo pelje proti Suhemu vrhu. Pa je blo treba spet v luft.
Aja, ma na čemažev gaj takoj za Nanosom pa ne smem pozabit... vsaj kilometer prekrasnih vonjav po že cvetočem čemažu. Dokler seže pogled levo in desno.
AMPAK!!!!! Če ga bo šel kdo brat, misleč, da je tam samo čemaž... ZELO PAZLJIVO! Vmes je tudi ogromno čmerike. Jast osebno ga tu ne bi nabirala.
Pejmo naprej...
Prečiva parkrat makadamsko cesto in zagledava napis na drevesu: Suhi vrh- strma.
Direktna dol v kotanjo in direkt iz kotanje na drugi strani nazaj gor. Uf, če me tuki medo dobi, pa res ne uidem nikamor. Glih tam me popapca za kosilo...hihi.
Malo pod vrhom se nahaja ena jama... pa sva mal študirala, kej bi tam lahko bilo, ker je zadeva znotraj betonirana. Pa mi je stric gugl rekel, da je to le zasilni bivak. (al pa spalnica za medota:))
Še malo ...in sva na vrhu!
Nazaj pa ne greva več po ta strmi, greva po položni. ( Wtf? Zakaj sploh obstaja ta strma, ker je po položni čist na izi priti gor:)), hehe.)
Pejva nazaj.
Aja, ker sva midva ( predvsem jast) specialista za zgrešit, sem si na cesto, kjer je bilo treba dvakrat zavit v gozd in res ni bilo ne vem kaj fejst videt markacije, utrgala par vej in jih položila na tla čez cesto, da ja za nazaj ne faliva, kje zavit. Pa ne bom o tem, da sva pr ta drugi šla skoraj mimo...Sej bo... A je to... Lolek in Bolek:))
O, na poti nazaj so se mi sevejde že prikazovali uni čevapi, k so cvrčali tri ure nazaj pri koči na Nanosu. A, ko prideva midva nazaj, čevapov ni več. Na zdej. Bom pej joto s klobaso. In eno birčko, k sem jo malodane zeksala vase. Mljask.
Malo počijeva, glih dve minutke in pejva nazaj do korita. Pri koritu se sezujem in direkt vanj ohladit in regenerirat nwoge. O, kolk paše... Za ostat v njem. Ma, so me iz avtov mal čudno gledali, če imam vsje točke, hihi...
24 kilometrčkov, 1210 višincev... bodi dovolj za lep, sončen dan. Zdej bo najbrž počasi ratalo prevroče za hodit na Nanos, bo treba najt nejki bolj senčnega. Ja, sej, dvatisočaki me zlo martrajo, ma, povem po pravici, da me vse mine, ko pomislim na vse zastoje na naših cestah... grrrrrr...
Bomo vidli.
P.s.Še to...da nisem fasala niti enga klopa, se pa redko zgodi pr meni.
