V petek sem delala neke vaje ...veš, tisto, k se čepeč na kolenih s kolesom pelješ naprej, dokler gre.
Moja mera so ploščice. Pred nekaj meseci sem začela in šla naprej za tri ploščice. Več ni zneslo. No, z vsakodnevno vajo ( kakšen bot tudi emšo ponagaja in gre vaja mimo dneva:)) mi je počasi uspelo priti do konca četrte ploščice. Pa si rečem v petek, nebodigatreba: daj se ti stegnit in bit v tem položaju par sekund, kolkor zdržiš. Ja, za potrebo sem si rekla to, ja... Me je zašvasalo v križu, da niti vstat nisem mogla... O, đizs, Čufer, prid me dvignt... Ma, kaj??? Kako bom jast zaplesala na žuru zvečer? Na Slapu smo se namreč dobili za praznovanje 45 letnice od zaključka osnovne šole. O, buh...
No, na Slapu se nas je zbralo okrog 50 in moram rečt, da za svoja lejta zgledamo prav fejst. V bistvu se mi je zdelo, da zgledam jast še najbolj stara:)).
Hihi, mormo pa imet več al manj vsi pripomočke za na oči... jast celo dvoje, če hočem kaj videt od blizu ( smo gledali fotko iz 20.obletnice) :
K sreči smo do dveh zjutraj tolk klepetali, da zaplesat sploh ni blo cajta... kar je bil mlin na vodo meni, k sem se premikala ko kakšen robot.
Lepo je blo. Se vidimo na 50-ki. Hvala Suzani, da se je podala v organizacijo le tega.
Naslednji dan nato seveda klasika na moj Školj in v Vipavski križ.
V nedeljo pa začetek krasnega dne.
Moj me vpraša, kam?
Jast pa trmasta, ko se želim z bolečino rešit bolečine v križu... in rečem, če greva dvoje? Najprej na Vremščico in potem še na Slavnik?
Ma, ti si utrgana, baba... Ma, ja, sej vem.
In že se peljeva proti Senožečam. Parkirava seveda takoj s ceste na makadamu, da bo zneslo več.
Dan res krasen. Tudi pot na Vremščico je res lepa. Za tekače čista tekaška in tudi pohodnik lahko špona hitrost, malodane nevede se v dobrih petih kilometrih dvigneš za 450 metrčkov. Zrak za ga jest s šeflco in meni se je križ tolk ogrel, da sem zadnji klanec dala tak gas, da mi je takoj Strava podarila super dosežke. No, če pr 60-ih zmažem zadnji klanc kot tretja najhitrejša od vseh, pole sem pej res dwobra. Ja, ja, dobra roba se sama hvali...
V dol seveda občudovat krasne travnike z narcisami, pa razglede na nanovo zasnežene gore...O, mljask, mljask.
V avto in do Prešnice kar po stari cesti.
In gas na Slavnik. Nekaj je celo en oblak začel groziti s svojo temo, a se je k sreči, še preden sva prišla na vrh, razkadil. Drgač pa: mljask. Seveda sva spotoma skočila še na Grmado, ki sicer zgleda, kot da je oh in sploh, preden prideš na vrh, a si gor dobesedno v dobri minutki. Sploh, če greš gor po direktni.
Spust nazaj v Prešnico in moj: "Ma, kaj k morju ne greva hodit? "
Jast pa zagrabim hitro, da si ne premisli: " Ma, sevejde bejžva, meni nej neč. jast se z bolečino rešujem bolečine."
In sva šla. Še ob morju na 5 kilometrčkov.
Obvezen postanek pa seveda pri Ekremu. Ki ima edini daleč naokrog najboljše šamšnite in baklave. ( ma, vse je dobro tam, ne le to)
Ko sem bla še mulc, je bila v Vipavi slaščičarna Hasan. In ker mama ni imela denarja, sem več ali manj le na daleč gledala te slaščice v vitrini. A, ko se je pa vendarle zgodilo, da mi jo je kupila? Ostane večen spomin. Moram nadoknadit za nazaj. Zgleda.
Res prekrasen dan je bil za nama. Skupaj 27 km in jurček višincev.
Križ? Skoraj v redu. Glede na to, da zares nisem mogla vstat in stopit na nogo...In to brez pilul.
Naj traja! Ne boleč križ... pohodi:))
Naslednji dan nato pa...moja klasika. Moj Školj.
Tudi lepe rožce me spremljajo. In čejšnčke...mljask.
Ni komentarjev:
Objavite komentar