22. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH IN ŠE SKOKEC NA MOJ HRIBČEK, SPOTOMA, 17.11.2024

 Tradiciji se ne gre za izneverit...alora, je nedelja rezervirana za pohod po Vertovčevih poteh.

Zbudili smo se v kar  mrzlo jutro, saj je slana pokrila tudi naš vrt, kar je pri nas res redko. Torej je bilo zunaj, na planem, še vsaj tri stopinjčke manj...brrrrrr, se bo za oblečt, rokavičke vzet, pa bufico....brrrrr.

Danes grem sama. Mojga ni. Zapeljem se do križišča za Ustje, kjer nas gasilci ob že nabitem parkingu usmerjajo na vse še možne smeri.... Dan bo lep, torej bo tudi ljudi veliko. Jih je že. Ogromnih. Ob osmih zjutraj.  Upalim vejkarco in pejdi, mati, proti mogočnemu hrastu. Lahko bi šla kar po cesti proti Dolenjam, ma, če je štart pr hrasti, je trejba tja...:) 

V koloni hodimo en za drugim, en poleg drugega, placa za prehitevanje je bore malo. 

Se bo treba mal prilagajat. 

V Dolenje in že se vzpenjamo proti Sv. Marjeti. Tu nas gospodinje postrežejo s čajem, ta krepkim in zares ogromno raznoraznega peciva si dobil na dolgi mizi.

 Moram zares pohvalit, da toliko let že hodim in je prav tu vedno zares veliko vsega. ( za prostovoljne prispevke) Bravo! In hvala!  

V zvoniku se zvon oglaša in izpolnjuje želje:)), pa grem še sama tri bote pozvonit. Sem morala še vrsto čakat...kolkor ljudi ima svoje želje, hihi. 

Pejmo dalje. Proti Planini. Tu spet vse nabito. 

Nič se ne ustavljam. Le par besed z GRS, ki nas pridno čuva in pejdi, mati, dalje. 

Do Ostrega vrha. Med potjo srečujem znane, neznane, kar nekaj sošolk, ki so že v ali tik pred penzijonom, jast pa imam do penzjona še najmanj 7, če ne še več let.( ker si stalno nejki novga zmišljujejo tam, na stolčkih)  Ker imam le 30 let delovne dobe, je treba čakat na starostno. Bem, bom počakala:)) Če bom mejla cejt, hihi. 

O, zdej se moram ustavt še pr psih. Oz.njih lastnikih. Jast zastopim, da si lastnik psa misli, da pa njegov pes ni treba da je na povodcu, ker ve, da ne bo nobenmu neč nardil.... Ma, da pa lastnik psa ne ve, da  je tu na  tisoče pohodnikov, ki pa ne vejo tega, ker psa ne poznajo in se morajo s strahom premikat naprej...? Ma, sam, kdu je tlje mona...? 

Naslednja postaja Potok. Tu prodajajo neko buteljčno vino, en deci dva evra... tu nej zame. Ti dej meni navadnu vinu, za pol evra.  Grem dalje. 

Vzpon v Jakuline in direkt v hram od Matije Vertovca.

O, zdej pej bom en glaž črnega, zdej...

Na zdravje! In še na mnoga leta! En deci, pol evriča... ti prow tekne:))

V Šmarjah si privoščim polento z golažem. Par besed z znanci in počasi proti mojemu hribčku. 

Grem že naprej od žegna, ko se mi zdi, da slišim dva moška, ki hodita proti meni. Pa se ustavim, počakam  in ju vprašam, če sta na pohodu? 

Ja...

 "Ja, potem pa sta falila, morata nazaj, razen če gresta z mano čez ta hribček in pridemo na drugi strani hriba nazaj na Vrtovče", in pokažem gor na vrh Školja, kjer se lepo sveti križ. 

In sta šla z mano. Dva Jeseničana. Pa smo se malo pomenili, malo posmejali in tik tak bli na vrhu. 

Spust v Vrtovče. 

Ma, kej spejt bom jejla? Kruhove šnite? Ja, sej doma jih nikoli ne nardim, jih bom pej vsaj tuki jejla:)) Mljask! 

Vamos dalje. Proti Lisjakom in spust v Tevče. Med potjo prehitevam pohodnike in zaslišim en znan glas. ( ma, ne iz parlamenta....iz oddaje Kaj dogaja-če ni original:)) Ma, kej je Anže Logar? Ma, vse okoli njega bi se rade slikale z njim... alora, ga pa še jast prašam, če se če tud z mano slikat? Vzame on moj mobitel, se nastavi in hops, sva že v škatlci. Oštja, še naštimat se nejsm mejla cajta:))

 Evo, zdej grem lohk v politko, če čim:)) 

Še spust do Ustij, čez reko Vipavo, mimo cerkve in že sem spet pri hrastu. 

Lokalni pridelovalci in obrtniki so dodobra zapolnili zjutraj še prazne stojnice. Prodajalo se je vse mogoče. A, jast, usejkana na sir, sem kupila le Slejkotov sir. Še do avta in domov. 

Lep dan je treba zapisat v blogec. Ma, kolk bom mejla jast za čitat, ko bom enkrat stara... Kdo? Jast? Stara? Dejte, no....:))

Skoraj 20 km in 700 višincev...bodi dovolj za danes. 

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK