Nedeljsko jutro pri nas: vzhodnik piha za vse odnest. Grrrr. V notranjosti naše ljube napovedana megla, alora pejmo probat srečo k morju. Doma bit, pa buhvari:)).
Se zapeljeva do Belvederja. Če bova imela srečo, bo kak plac za free parking še fraj. Jes, jes. Super. Parkirava in se odpraviva proti Strunjanu. Sonček sije, vetra nič. Mljask!
Olive so v oljčnikih povečini že pobrane, nekateri ravnokar tresejo, nekatere pa so še vedno polne.
Skozi tunel in tik tak sva v Portorožu. Do Lucije, mimo marine in nazaj do Bernardina.
Tu se ustaviva na kavici in če mene spomin ne vara, si jast prvič v lajfu naročim banana split. Jast res nimam v glavi, da bi to zadevšno že kdaj papcala....Mlajsk.
Greva dalje, v Piran
in nazaj skozi Pacug do Strunjana. Kjer sva srečala in pozdravila Miklošo Majka. Še vzpon na strunjanski Beli križ in mimo Mesečevega zaliva do najinega izhodišča na Belvederju.
Dobrih 19 kilometrčkov najinega hoda je minilo tiktak. Dan je bil res prekrasen in greh bi bil bit doma.
Se pa vsekakor moram dotaknit kolesarjev in skiroistov.... Bilo jih je na stotine. Vse lepo in prav! Ampak, če jim piše vsakih 20 metrov, da naj vozijo 10 na uro, najbrž oni mislijo, da je ena nula zbrisana??? To pa - živ obup. Sva bila celo priči, ko je s skirojem en prišibal ko blesav in za las, da ni podrl gospe. In ne! Gospa ni bila na kolesarski stezi, je bila na pešpoti. Grwoza.... Bi žiher radarji tudi tle merili...bi fejst služli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar