Kar sem rekla, sem rekla...
Jast res ne vem, kaj drugi počnejo doma v lepem vremenu, ma, mene ni šans, da me vidiš doma, če je dan lejp. Rejs nje.
No, z mojim sva se že v petek zmenila, da greva v nedeljo peške do Čavna. Sploh, ker je obljubljeno super lepo vreme. In res je bilo. Na Čavnu popolnoma brez sapice, lahko bi se dala v kopalke in sončila na vrhu. ( če ne bi s tem pregnala vsega živelja v brloge, hihi)
Ob pol devetih kreneva lepo čez naše Brdo in čez AC v Skrilje,
kjer prav na začetku Skrlanke srečava, koga drugega, kot legendo Andija. Je šel mal v Wajdušno in na gworo po robu....
Sem že večkrat napisala, da je pot Skrlanke res lepa. Meni mine tik tak. In vzpon je čisto po mojem okusu. Se ga da mal pošponat:)).
Fejst se mi zdi tudi, da je pot aktivna, saj je lepo shojena.
Na Zvirku se le podpiševa, par škljocev, par požirkov vode, ker to bo tudi vse do vrha Čavna. Danes nimava s sabo ničesar. Glih za vsak slučaj sem vzela s sabo 10 evričičev, če bi koča bila odprta vsaj za TO GO pjačo. Če ne bo nič, bova morala zdržat nazaj do Zvirka. No, sej se da. Ker ni vročine.
Aja, s Peakfinderjem sem naredila skrinšot lokacije in višincev. Fejst bi bilo, da bi se Skrlanka vpisovala v aplikacijo Planinc.
Morda da komu malo več vzpodbude. Pa čeprav samo enmu...
Moram še pri Andiju preverit, če ni dal že on prošnje za to na Planinca...
Vzpon od požarne do Male gore je seveda najhujši. No, meni je do srednječavenske. Pole mi je do Male gore vseeno pikič lažje. Ko mi je hudo, se večkrat spomnim na mojga, k mi je govoril, ko sva hodila na Plaz: "Ko prideš na vrh enga klanca in vidiš par metrov, da se malo zgliha, takrat si oddahni, odpočij!"
"Ma, kaki, odpočij, Čufer, kej si zmejšan? Kako naj se v dveh metrih odpočijem? Sej diham na škrge, prej k mal k sebi pridem, je že pol kilometra mimo, nje pa par metru:(((".
Hihi, tako sem mu vedno težila nazaj, da kaj takega ni in ni mogoče..., se odpočit v par metrih..., ma, sam, kako...ni šans.
No, danes, po toliko letih mojih vzpončkov, lahko to pritrdim, da se prav zares lahko odpočiješ...pa čeprav je le par metrov ravnega, ali vsaj malo manj strmega.
Na Mali gori vsako nedeljo dežurajo Kamenjci in tudi danes jih je bilo kar nekaj gor. Na zadostnih medsebojnih razdaljah, seveda.
Od Male gore proti Čavnu srečava Alenko in Egona, ki se že vračata. Pridna.
Hihi, Alenka me pohvali, da sem grozna in neumorna, in moj je takoj zavohal, da bom, če me pa nekdo pohvali, gvišno dala do Čavna v peto marčo:)) In res, moj se loti tejkat, jast pa piham s strumnim korakom za njim za vse zlomit:)) Moj pogleduje nazaj, kdaj mi bo ušel, jast ga pa držim. Prideva na vrh, mi reče:"Si zašponala, a, babnca, k te je pohvalila tista pohodnica, sem takoj vedel, da bo šlo za vse ubet naprej.... Kako ti lohk tako gre hitra hoja?"
Ja, gre, Čufer, gre:)).
Koča na Čavnu je bila zares odprta za To go pijačo in seveda sem vse šoldke ponucala za radler in laško. Je pašalo. Ob steni koče sva se kar nekaj časa martinčkala in klepetala z znanci.
Za domov sva rekla, ker nisva bila več žejna:), da greva po Stomaški čez Pihala. ( niti sapice ni blo v njem) In sva šla.
Vlejče se, veste... v dolino.
Jast bi rajši še naprej gor hodila.
Super dan je bil. Naj bo še veliko takih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar