Se pisalo je leto dva tavžent in dva,
ko vprašala sva se oba:
"Kaj, če jast bi pustil čik?"
"O, jast pa bla bi fit in šik?"
Je v mini dnevno orbitrek prišel,
dost prostora je zavzel.
In, priznam, najprej mi je samo živce grel.
In, priznam, najprej mi je samo živce grel.
A sem s čiste ihte vsak dan šla jast gor,
kilce pa lepo navzdol.
Po letu dobrem
žakelj špeha sem zgubila.
In se odločila,
da na bližnji hribček bom hodila.
In ko prvič sem na Plazu stala,
sem rekla:
“O, ne, ne, bom kar na orbitreku jast ostala.
Sicer, razgledi so res krasni,
a moji zaključki čisto jasni!
Nisem jast nobenega ubila,
da se v hribu bom tako potila.
Je do Plaza prehudo,
da tako bi vsak dan šlo.
Ko gledam z vrha proti Vipavi,
se mi malo kar zvrti v glavi:
O, jejžeš, sej to je višje kot na Triglavi!”
In tako sem s hribi jast na hitrco končala,
bom raje kako drugo taktiko ubrala...?
A, moj pa ni in ni odnehal,
ter se vsak dan proti Plazu pehal.
In glej,
tudi jast sem zarečenga kruha dost pojedla,
ga kot mehko sredico pa tudi trdo škorjo
v dvanajstih letih
kar 3590 botov snedla.
v dvanajstih letih
kar 3590 botov snedla.
Sem pri tej številki štet končala,
kajti preselili smo se v drugi kraj,
in si prav na hitro “ljubimca” drugega izbrala.
Lahko bi vsak dan šla na Čaven,
a, če bil bi vsaj en pikič mal bolj raven?
Bi do njega vsak dan blo mi le mal prehudo,
zato sem rekla:
Školj! To je to!
Imam sedaj vsak dan desetko v riti,
nekaj hriba,
malo treba je po ravnem iti.
Med potjo mi prav nič dolgčas ni,
Med potjo mi prav nič dolgčas ni,
med sadovnjaki in vinogradi
se mi čist lepo godi.
Mi ptičke vsak dan kaj povejo,
zajčki skačejo čez mejo,
srnce luštne pa že vejo,
da me vidle bojo
in kar vame zrejo.
Medota pa niti blizu ni,
ker on mene se boji. Hihi.
In ko v zadnji hribček jast zagrizem
Medota pa niti blizu ni,
ker on mene se boji. Hihi.
In ko v zadnji hribček jast zagrizem
in mi kaplja po hrbtu spolzi,
takrat mi duša zapoje, srce zaživi
pa še vrh me z razgledi bogato nagradi.
Tam v zvezek se podpišem,
takrat mi duša zapoje, srce zaživi
pa še vrh me z razgledi bogato nagradi.
Tam v zvezek se podpišem,
in še doma v dnevnik vpišem.
Da slučajno kaj mi ne uide.
Veš ti, lahk mi pa kdaj še vse prav pride? :))
In tako je do 1410 botov dans prišlo,
Veš ti, lahk mi pa kdaj še vse prav pride? :))
In tako je do 1410 botov dans prišlo,
kar skupaj s Plazom znese okroglo pet tisočko.
Seveda se sedaj takoj považim,
kilometre seštevam,
na glas premlevam,
da prišla bi že okol sveta,
jast sem pa vsak dan doma?
Ja, to pa že ni kar tako.
Kaj pa mediji?
TV hiše?
Ja, tu se Topka lahk pa kar pod nos obriše.
Saj jast nisem Metka, al pa Betka,
k se na Šmarnco vsak dan šetka,
al pa kaka tetka,
ki tudi v hrib ji logična je visoka petka…
Jast sem le navadna Topka,
njim ne pridem niti do popka…:))
Pa tudi, nič zato,
če le v mojem blogu tole bo.
Konec koncev hodim zase
in ne za tiste in tiste
in pa tiste
sloveniste,
k bojo zdej rekli,
da v tej pesmi moji
vrstice in pa rime niso čiste.
Če pa koga s tem morda jast navdihujem,
tudi ni potrebe, da se napihujem.
Ali pač?
Vsak je svoje sreče sam kovač,
naj to res bo
ali trač.
Pa še pikica na i.
Ravno danes
moje ime svoj dan slavi.
Na zdravje in...
Ojej, tole zgorej zdej se pa čisto nič ne rima?
Saj ni važno.
Važno je, da zdravje štima! :))
P.S. Morebitna prepoznavnost v imenih Betka in Metka je zgolj naključna. :))
Imeni sem uporabila zgolj in samo zaradi rime, ker pač na Angelika se nič ne prime...:))
Imeni sem uporabila zgolj in samo zaradi rime, ker pač na Angelika se nič ne prime...:))
Ni komentarjev:
Objavite komentar