sobota, 7. september 2019

26. GORSKI TEK NA ČRNO PRST - NAVIJAŠKA, 7.9.2019

Tek na Črno prst sodi med težje gorske teke pri nas. Ta te res ne pusti v miru mal zadihat, razen tistih 100 metrov pred prvo okrepčevalnico, no, in na koncu tudi malo spusti, a kaj ko pa je treba hitet v cilj, tako da nema pavze! In garaš...do konca!!!

Je pa ponos v cilju, ko vidiš, da si v šestih kilometrih zmazal čez 1300 višincev, zaradi tega toliko večji.
In prav je tako!

 Danes je bilo vreme kar naklonjeno tekačem. Sicer nekaj megle in pršice iz nje, a je prav pašalo. Je pa bila proga kar močno zdrsljiva.

No, sama sem se nekaj po osmih lepo na izi odpravila proti vrhu. Marela v roki, za vsak slučaj dežja, da bom z aparatom na suhem, če že bo, ...ruzak na hrbtu za se mal preoblečt, pjače nisem vzela, saj sem vedela, da mi bojo en glaž privoščili na okrepčevalnici in bejžmo...

Do Trtnika mi je delala družbo Milojkca, k se je ogrevala... sicer najstarejša udeleženka tekme, a na pogled večna mladenka. Res.
Pri Ančki in Stanetu dve tri besede in seveda njuno povabilo, sedaj že standardno, naj se po vrnitvi ustavim pri njima na kozarčku. Ne moreš reči dobrim ljudem ne !

In že zagrizem v zemeljske štenge. No, meni je ta vzpon takoj za stopnicami še najhujši. Potem se vseeno malo bolj zgliha pot.
Ne vem, najbrž nisem še ogreta... da tisti travnik komajda izsopiham.
No, pole pičim jast moj tempo in mi gre čist fejst.

Po dveh kilometrih sem že na prvi okrepčevalnici.
 Včasih je bilo belo uro že na daleč videt, danes pa ure ni bilo?
" Ja, čakte, čakte, brez ure...kako to?"
"Saj je, a tu na avtu in malo drugačne barve, hehe!"
O, pa res... Ajde, pole je pa vse okej...


"ZZ topka!" slišim glas. 
Kej slišim glas Boruta? Jaaaa, bravo Borut. Je pripeljal s sabo tudi mladež, da bojo skupaj navijali za njihovo Slavko ( in ostale, seveda), ki je danes oddelala še četrto cvetko za popoln pušeljc. 

O, brez škljoca pa ne grem naprej.

Zdej pa lohk... 
in grem dalje. 
Ker sem danes šla na pot mal prej kot druga leta, me je seveda zmagovalec Simon ulovil že kar krepko ven iz gozda, ker druga leta me ulovijo pa kar takoj, ko iz gozda na plano pridem.   

Bravo, Simon. ti si res za snet klobuk pred tabo. Tudi po človeški plati, ne le tekaški. 

No, in tako se je pričela moja "služba" navijanja in preganjanja medvedov v druge gozdove:)) ter seveda škljocanja. 
Skoraj do konca sem na mestu, potem, ko pa približno vidim, kdo še manjka, se odpravim tudi sama proti vrhu, da jih pričakam pa tam, na cilju. 
In spet do zadnjega, ups predzadnjega... Igorja sem čakala, a ravno ko sem šla v kočo mal pokukat, je prišel, tako, da.... sori, Igorčk...sem te pa v koči škljocnila. :))

Ker je lani tek odpadel, je bilo letos za pojest seveda še lansko sadno kupo, hehe. 
Vem, da mi ni pripadala in vem, da je ne bi smela, ma, če so pa Graparji tolk fejst ljudje, da ti kar sami ponudijo, no...pole pa že ne morem rečt, da ne bom... In sem seveda sladka še zdej okrog ust.:))
Odlična je bila!

Ola, počasi bo treba v dolinco. Ampak res previdno, zakaj tiste skalace so bile spolzke do amena!

In jast lepo ko polž dol, mimo mene pa priskaklajo, kot da grejo po suhem in ravnem Pavlo, Slavko, Simon, Marko... Ja, ampak to je njihov teren. Naj jim bo!

Ko pridem do Trtnika, seveda STOP pri Ančki in Stanetu.
Na zdravje in še na mnoga leta - naj traja tako!

Stravo sem imela cel cejt vklopljeno in ko sem prišla nazaj do štarta, stisnem stop in vidim, da sem bila pridna!
Za svoje miganje gor in dol sem ponucala manj cajta, kot piše na tablici, da nucaš samo za gor! Ma, sam, kolk smo dobri, no...
Ma, smo res! :))

V gasilskem domu je že bilo veselo.

Danes sem vidla po dolgem cajtu mojo prjatlco Majo in prav mal ljubosumna sem, ko vidim, da je Tonek tudi njen prjatu, ne samo moj ( hihi)

Aja, pa Silvanco in Boštjana - KBK-ja sem tudi videla po sto lejtih.  Lepo vas je bilo videt. Res.

Podelitev za tek, za vse, ki so naredili Pušeljc, žrebanje nekaj lepih nagrad, nagrada za najstarejše in najmlajše
 in že se oziramo v naslednje leto.
V nove izzive, nov Pušeljc.

Čestitke vsem. 44(10ž+34m) vas je danes šlo na Črno prst še po zadnjo cvetko in zasluženo ste prejeli nagrado za to.

Bodi dovolj za danes... moram nest cune sušit:)

GPS STRAVA

FOTO ALBUM

Stanko Janžekovič, Varineja Drašler, Simon Alič, Tina Klinar, Dušan Globočnik, Mihaela Tušar in šef Tomaž Štenkler


1 komentar:

  1. lepo spisano kot vedno....drugo leto pa mogoce pridem na tole tekmo, sem si ze zabelezil...ce bo le zdravje taksno kot je...

    OdgovoriIzbriši