ponedeljek, 30. julij 2018

19. GORSKI TEK NA GRINTOVEC, 29.7.2018

Ob 5.45 sva se z mojim odpeljala proti Kamniški Bistrici. Moj vsa zadovoljen, vesel, naspidiran, bi lahko rekli, ves teden se je šparal in gledal, kaj je in kaj pije. Seveda se na, po mojem najtežjo tekmo v Sloveniji, ne moreš kar odpravit. Nenazadnje so na tekmi postavljeni kar "kruti" limiti. In da bi se odpravil gor, če ne zmoreš? Se je treba pa le mal naštimat.

V Kamnik sva prišla kar zgodaj. In ravno po radiu poslušam, kako se bojo političari dobili ravno v Kamniku in se prepričevali, kako bi iz petke lahko ratala šestka. Ej, mal podaljšajte pot do K. Bistrice in na Grinto pridte, pa vam dam jast petko! In ta bo gvišna! Za ziher! :))

Na prizorišču vse tip top, redarji že v polnem delu, ansambel  z dirigentom Dušanom na svojem mestu. Hihi, a dirigent jim je ušel. Na vrh. Pa bojo znali vseeno odšpilat en perfekten koncert.

Prijava, objem z Miro, ki me takoj vpraša, če grem navijat?
"Seveda, Mira. Nekako moram bit pri taki procesiji."
"Pridi, ti dam eno majčko za to."
Hvala.

Srečam še Zdravkota Čufarjevega s kompanijo, dve besedi in že moram pohiteti proti gor, če hočem bit ob času na "svoji parceli". Hihi, sem jo že privatizirala. Je moja!

Sonca ni bilo, je pa bilo čutiti vlago do sto. kajti, če meni kaplja s čela... Marička, kako je teklo... Mokra ko cucek.


Pridem tja, se dobro v miru preoblečem, malo popijem vode, eno mičkeno čokoladico, mal študiram, če bom sploh kaj videla v aparat, ker se je začelo sonce prikazovat in sem imela v aparatu seveda temo... Mah, bo, kar bo. Pomatrala se bom. Važno, da bom navijala za vse od prvega do zadnjega. Če pa še kaka fotka rata, pa še bolje. Če ne, pa buh se usmili, pač...

In že se spooooodaaaaajjjjjj prikažejo prvi tekači. Seveda sem doma prebrala v prijavah, kdo vse pride in po predvidevanjih začela kričati tja dooooooollllllll imena, ki naj bi šla proti gor.
"Gremo Nejc! Gremo Luka! Gremo Timotej!..."
Nič se nisem zmotila, hihi.



Prepevala, kričala, vriskala,.... ma vse je bilo na sporedu.
Od prvega do zadnjega.
Da pa sem bila danes na tekmi, ki ni na primorskih tleh, se je kar poznalo. Kajti prepoznala nisem kar nekaj obrazov. No, pa sem jim vseeno namenila svoj glas.:))

Od familije Čufer so se teka udeležili trije bratje - najstarejši Stanko, ta srednji Mirko in moj tamali Damijan. Ter Stankotov sin Matija. Tudi Sindis se je prijavila, a se potem premislila. In odšla z Irenejem le peške  do Kokrškega sedla.

Da se bratje med seboj ne bojo kregali, hihi, se je tudi vrstni red v cilju oddal po starosti. Mlajši je dal prednost starejšemu. ;))

Smo pa že doma šli stavit. Sicer, da bo Stanko prvi, smo že itak vedeli, A stavit smo šli za čas. In sicer je moj rekel, da bo šel Stanko pod 1.50. In stavo izgubil. Za dve minuti.
Toda, če smo realni, se je zaradi težkih pogojev ( vlage v zraku) po mojem vsem čas podaljšal tudi za 10 in še več minut. In če to upoštevamo...???? Ja, ja, stava je stava. Smo izgubili in amen!

Moj je, kljub celotedenskimu odpovedovanju, trpel kot še nikoli.


 Na Kokrško je prišel do sekunde v limitu. In že hotel odnehat. Pa je šel še malo naprej. Tudi na zadnji okrepčevalnici je hotel odnehat, čeprav je do vrha "samo" še 500m, pa je šel še naprej. In  prišel do cilja ter si rekel: "Če sem si kdaj zaslužil krono na glavi, sem si jo danes zagotovo najbolj. Od vseh mojih Grint!"

Da je tekma res težka in da ni za navadne smrtnike, se vidi tudi v rezultatih. Če pride odličen tekač, ki na ostalih tekih prejema medalje za prva mesta v kategoriji, v limitu v cilj?
Le bežno vprašanje se mi porodi... Le kdaj bi jast bila potem v cilju? Ojej...

Na "moji parceli" sem seveda bila do zadnjega tekmovalca. Vprašam pohodnico, če me lohk enkrat škljocne, da bo dokaz, da sem bila tam:

In  se odpravim do koče na Kokrškem, kjer sta bila že naša dva ta mlada.

Seveda moraš seči v dlan, če se le da, čimvečim:

Tekmovalci so počasi prihajali iz Grinte.
 In tudi črni oblaki so se počasi nabirali nad nami.
Bo treba v dolino, ob treh bo podelitev. In ravno, ko se odpravimo, začne kapljat. In ko pridemo iz šudra v gozd, začne scat. In ščije in ščije. Ma, naj pada, samo da strel ni. Ker teh se pa jast res bojim. Se bi kar zakopala v šuder in me ne bi blo ven, dokler ne grejo strele naprej...:))
In pada in pada. Spet sem mokra ko cucek. Ma, ne ko eden, ko sto cuckov. Bem, sem se hotla vreč v Bistrico, da se mal okopam, hihi, pa ne bo potreba, ker bom skopana že od dežja.
 Aha, res sem se hotla vreč. Zdej, če bi pa se.... ?! Se je pa vrgel Mirko, ko je prišel iz Skute! ( namreč, po Grinti se on odpravi še na Skuto! No koment!)
Mi je moj danes že na vsezgodaj kazal posnetek, kako je šel vanjo. Brrrrrrr.....

Dež je seveda padal, a mislim, da le ni pokvaril vzdušja na podelitvi. Vse je potekalo, kot mora. Najboljši so prejeli lepe in zaslužene nagrade.

Orkester z dirigentom Dušanom na čelu pa si je tudi zaslužil en velik aplavz, ki pomeni zahvalo za vse, kar je storjenega, da se tekma tako lepo izpelje.


Drugo leto bo jubilejna, dvajseta po vrsti in Dušan že obljublja novo simfonijo. Se bom pridružila orkestru, če bom le upala. Kaj pa bom igrala? Eho...:))

Hvala in čestitke čisto vsem kraljem in kraljicam!

Fotke, nekatere lepe, nekatere malo manj, a vse z dobrim namenom poškljocane, dobite v:
FOTO GALERIJA

REZULTATI






1 komentar: