ponedeljek, 5. junij 2017

NA KRN IZ LEPENE,3.6.2017

Ta vikend sva imela fraj, kar se tiče tekem. Moj letos ne dela Pušeljca, tako da na Ratitovec ni šel-posledično jast ne z njim.

Kljub temu, da je v šoli, vsaj za moje pojme, zelo priden, delaven, se sproti uči, ker  mu ni vseeno, uno -  alla "sam, da bo",  se ima ta mali zdej na koncu tolk  za učit, kot bi delal doplih doktorat in  ne srednjo šolo.
In če nas ni doma, da mu razbijamo škatle, je to idealno.

Torej jo je blo treba nekam ucvret. Kam? Ja, če je že šansa, bejžmo mal moje norme izpolnit. Na prva dva jurčka letos, torej. Krn je seveda idealna destinacija. Ker še nikoli v životu nisva bila niti jast niti moj na Krnskem jezeru niti v Lepeni, k pravjo vedno, kolk je lepo..., bem, pa bejžva en bot z une strani.

Ob šestih  jo tako mahneva iz Dobravelj proti koncu sveta. Ma, dobesedno. Marička, se vleče. V nedogled. Pa še delovne zapore, enih pet jih je in kot za stavo vsakič glih na rdečo v semaforju...

Ob pol devetih tako prispeva pred dom v Lepeni.
 Se štimava, ko pride mimo par in gospa me vpraša, če greva teč? Haha, ne, teč pa ne. Mal bolj tempo korak pa ja.
Meni pa takoj po glavi, le zakaj je vprašala, če greva teč...Kaj naju pozna? Jast nje vem, da ne...
In seveda hitro vprašam, zakaj pa je vprašala, če greva teč?
In pole mi je prav zasijalo v srčku, k je rekla, da redno bere moj blog. In da me je takoj prepoznala. Kolk fejst. Evo, pa sem dobila gajst za ....

Upalim še moj Sportstracker in bejžva. Široka mulatjera. In hodiva. In hodiva. Po starem. Brez osvajanja, dvorjenja, besedičenja.
Tajataja, kej vidiš?  Na zapadu ništa novo. Hihi.

Do koče pri jezeru sva nucala eno urco in kvart. Višincev znese nekaj čez 700m, dolga pa je po moji vejkarci 4,6km.

Pri koči se pozdravimo z oskrbniki, podpišem naju v knjigo, grem odtočit, pa še dotočit, pest rozin in bejžva hitro dalje. kajti mal sem se pa bala, da  bo začelo deževat. Ves čas so bli nad nama eni taki čudni temni oblaki. Sonce samo tam daleč, nekje. No, saj, tudi če mi ne nabija v butaro, zdej ko se bo luštno komi začelo. Če bo sam tako temno, bo okej... Ma, če bo pa zagrmelo,... o, pole pa, mati,...šibaj nazaj, kolkor te nesejo noge.

Še pred jezerom so naju na planini Duplje pozdravili pujseki pa kokoške pa seveda kravce...
         Za nazaj se bova pa ustavila, da bova kupla sir.

Prideva do jezera. Kolk lepo. Če bi blo sonce,  bi se kar mal na plažo ulegla. Voda je bila na otip čist topla.
                           Krn - prihajam! Počaki me!


No, na jezeru sem po vsej verjetnosti med škljocanjem nekako pritisnila stop na Trackerju. Kar sem pa opazila seveda šele na vrhu Krna, kamor sva prišla točno ob poldne. Je zvonilo iz vseh smeri. Torej od koče do vrha še dve uri. Vse skupaj s postanki 3 urce  in četrt.
 Višincev okoli 1700m, kilometrov pa slabih 11.


Nekaj malega je začelo na vrhu celo deževati, a ni blo hudga,... še za slino ne.

Človk bi na 2244 m višine mislil, da bo dihal sveži gorski zrak, da bosta panin in čokolada z užitkom teknila po grlu dol.

Ma, vam pa povem, da je blo za uit. Ovčke so imele najbrž kake prebavne motnje, zakaj to je "dišalo" za se zadušit.
Prav na brzino, na dah,  sva se malo ojačala  in hitro zbežala z vrha nazaj proti dol.

No, ko se ozračje znormalizira,  bova šla pa malo bolj na izi, da jast še kako rožco, ko bo,  poškljocam.

Še prej pa ....Na nekaj mestih je tudi še sneg in je blo treba kar previdno prečit zadevo. Hitro je hitro narobe.

Malo straha v kosti so mi pognali tudi po videnem čist sveži skalni podori. Ker je bila zadeva na snegu.
Ojej, to bi pa  morala našga fizika Stankota vprašat... Ma, kaj, ko se bo  sneg stopil in če se skale ne bojo imele kam zataknit, grejo skale naprej, al se lahk tudi sam usedejo dol? Ojej, ne bi bla rada tam, če grejo naprej...,

Na planini Duplje sva kupila pol kolesa sira. Dober. Ga že skoraj ni več.  Sira pa jast zares ogromno pojem. Če bi mi kdo rekel, da ga ne smem,... ne vem, kako bi zdržala.

Ko sem  nazaj grede škljocala z mobitelom, sem tokrat zelo pazila, da slučajno ne pritisnem stopa na Trackerju.
 Ja, in?
 Ja, kaj mi pomaga... mi je pa  v koči  baterije zmanjkalo. Stalno nejki..., če ne bi človk treščil nekam vsega skupi...Tehnika.

Na, in takoj se naslonim nanjo... če ne bi na vzponu izmerila, da je pot do koče ob jezeru dolga 4,6 km, bi se šla stavit tudi milijon ( iz štunfe, hihi), da je pot na izhodišče nazaj dolga,.. ma, tudi 10km, bi rekla. Ma, ni blo konca teh skalac in šudra.... Pr mej duš, sto posto sva hodila dol več časa kot gor. Ni blo konca. Me zastopiste? Ga ni blo.
A,  je bil, je bil....
V Lepeni pa ga magari res ne bi blo treba - konca.

 Kolk lepa naša Soča modra, Soča voda, kaj si modra od neba? Al od našega morja? Kakšna tvoja bo usoda?

Prav prijetno utrujena sva se odpeljala proti domu. Lahko bi se nama  med potjo malo spalo.
A, da se nama ni čisto nič spalo, so poskrbeli motoristi. Ogromno motoristov. Pol recimo da normalnih, pol pa... Ma, kaj je bil kakšen moto gp  po TV?
Ne vem. Če mi vozimo po unih ovinkih 80 - 90 na uro in nas prehitevajo motorji, ma, prav nič se ne zlažem, če rečem s 150 na uro....
Ma, naj mi kdo pove, kako naj se mi spi.... če sem pa ves čas gledala po kantonih...če bo kakšen kje zaliman.

FOTO
GPS (po koščkih)



















2 komentarja:

  1. OOOOOOOOOOOh, tista pot od koče pri Krnskih do Lepene je pa res dooolga! Predolga.
    Zato že milijon let nisem šla tam gor..

    OdgovoriIzbriši
  2. In sam za dol je tolk dolga,... za gor je čist točno zračunana.. :))

    OdgovoriIzbriši