ponedeljek, 12. junij 2017

9. GORSKI TEK NA MALO GORO, 11.6.2017

 Kaj se mi je zgodilo s kolenom na vertikal Čavnu, sem že napisala zadnjič. Ma, pole sem jast moje koleno lepo sanirala in prejšnji teden že lepo mahala na Krn. Brez problema.

Včeri sem sicer hotla it na Malo goro tekmovalno netekmovalno, ma me je Viktor Čermeljev prepričal, da naj grem zares. Predvsem sem hotla it netekmovalno zato, ker vročine pa res ne ljubim glih. Mi je fejst na sončku, ko so temperature znosne, ma ko je pa vroče, vroče in da še tekmujem... groza.  Edina sreča je bla, da je vsaj mal povleklo. No, in vedenje, da  grizenje kolen poteka v senci dreves.

Na kraj zločina sva prišla pri prvih.  So pa že bili pred nami tam  zdej zelo popularen Japonec Fujio s Simonom, ki ga je ves teden gostil, Italijani in pa Nemec, ki že 11 mesecev potuje po svetu od kraja do kraja z bičikleto in je slučajno pristal v Kamnjah ter se stapotjo udeležil še teka.
Hihi,  punce na prijavah so morale trdno sklenit, da za drugo leto opravijo vsaka  vsaj po en tečaj tujega jezika.

Ob 10.00 se je naša četica okoli 90 tekačev pognala čez znameniti stoletni kamniti most in že takoj pri cerkvi zagrizla v strmino.

Že kmalu po začetku sem začutla, da danes pa ni to to, kar jast obvladam. Nekako mi moje dihanje in korak nista mogla prit v soglasje.... In sem se martrala.
Za sabo sem imela Mojco, ki mi sicer reče, da imam super tempo, ko sem jo vprašala, če gre mimo, a, Mojca, še sreča, da sem te zapodila naprej... Za cele štiri minute sem prišla za tabo...

Na vseh ŠTIRIH okrepčevalnicah sem si vzela super hladno vodo, mal za popit, mal za oblit.
In ko se jast že tako in tako martram z mojim neusklajenim maširanjem, me začne pa še na notranji strani kolena nejki zbadat... Ja, oštja, sam še to se manjka, ja. No, sej sicer sem šla naprej, le zelo sem morala pazit, da slučajno kolena kako drugače ne obrnem.
Nekako zborbam vse skupaj, pregrizem še Pudgarjevo skakalnico za češnjo na torti

in sem v eni uri in osmih minutah na cilju.


Ojej, Tonek, moja formula se je komplet pokvarla ta bot. Ena ura in dve minutki bi blo regularno, ma , da se je pa za 6 minut zmotla... ojej, ojej.... Šmrk, šmrk.

No, ko sem si na vrhu malo odpočila, se naužila prekrasnih razgledov na morje, je bilo treba iz skakalnice tistih 50m dol do koče. Ja, to je pa že ratal mal problem. Koleno mi je nabijalo za pop.....enit. :)

Ma, človk ob toliko dobrotah, kot jih ponudijo Kamenjci na tej ohceti, kar hitro "pozabi" na vse hudo.
Sadja, slaščic, pijače, odlične pašte z vege omako in kot da ni dovolj, še palačinke....

In če te ves čas s svojimi štosi zabava še povezovalec Peter. Ja, včeraj sem se mu pa res nasmejala do amena. Le kje jih je pobiral....

In ker je blo na Mali gori glih točno fejst zrak, se nas je kar nekaj lepo martinčkalo medtem, ko smo čakali na razglasitev in podelitev en tavžent nagrad....

Ko so dali rezultate na drevo, sem pa dobila obliž za vse moje muke - tretje mesto v kategoriji. In to ne od treh! Od štirih. Še ena zamejska Slovenka je bila za mano.
               O tem, kolk sta Mihaela in Katja hitrejši,.... pa pst, tiho!!!!

Za še en obliž pa je poskrbela deklica, ki je pri žrebanju treh glavnih nagrad povlekla prav mojo prijavnico iz škatle.
In kaj je dobila ta stara Čuferca? Ta stara Čuferca je dobila vožnjo z muzejskim vlakom!!! Čuf, čuf, Čuferca!

Po podelitvi, ko se je bilo treba odpravit v dolino,  pa so obliži pogejnali...  A dol je treba priti. Nekako. Tudi z jokom. In za hvala lepa tudi s padcem na suhi pokošeni travi... in to me seveda spodmakne  glih s ta bolanim kolenom, ne s ta zdravo nogo... Ojej, se ne smem spomnit....

Tudi letos smo seveda najvztrajnejši pristali v senčki pod mogočno lipo pri Viktorju, kjer smo nazdravili še Karolini, ki nas je za rojstni dan počastila s pecivom in kozarčkom terana - slovenskega - kraškega, Viktor pa še s super domačim gorkim kruhom in narezkom in polhno bajno:)) ?
Kot da nsimo imeli že gor vsega dovolj.

Seveda je bil z nami tudi Fujio, ki ti z nasmehom do ušes kar polepša življenje. Človk bi reku, da je po izgledu glih dobro ven iz pubertete, pa ima fantina že 39 let. ???
Do kje pa mu je segel nasmeh, ko smo ga peljali k Urošu oz. njegovemu očetu v hram, kjer je prvič sploh videl vinski hram...
Danes Fujio potuje nazaj na Japonsko
Srečno! Pa še kdaj! Itak!

Iskrene čestitke vsem zmagovalcem, vsem, ki smo prišli skozi cilj, vsem organizatorjem in članom ŠKTD Kamnje, ki so se še enkrat več v nulo izkazali s svojo gostoljubnostjo.

Pravjo, da dober glas seže v deveto vas. Ma, jast ga bi poslala tudi v deseto!

ALBUM













2 komentarja:

  1. Ma, Valentina, ti si pa res najboljša!!! Čestitke!
    Kako kaj koleno?

    OdgovoriIzbriši
  2. Še danes sanjam palačinke z Male gore z lanske UTVV! So se mi prav sline pocedile ob branju! Za to se je splačalo v breg! Bravo Valentina!

    OdgovoriIzbriši