Pa je že najbrž uni zgoraj hotel, da bo volk sit in koza cela in dežek se je spadal že v petek, kar pomeni, da gre moj lahko v službo z bičikleto. Moje koleno je seveda še vedno boleče, ma do Durnika in nazaj pa zmolzem, bolečina gor ali dol. Sej tudi na mojga grem vsak dan kljub bolečini. Bolj počasi, pač.
Tako si zvečer vse naštimam na brzino, Sprintam si seznam tekačev po štartnih številkah. Une, k jih poznam, sem zmetala ven iz seznama. Tako sem lahko vse skupaj stisnila na dva papirja. Oblepim s selotejpom, glih za vsak slučaj kake moče.
Kaj še rabim? Hladilno torbico, noter bosta šla dva radlerja in flaška vode. Še en paket rozin in en paket bombonov, da bo tam naštimano, če bo slučajno kdo "umiral" kot sem sama ta prvi bot.
Vetrovka in to je to!
Grem spat. Zjutraj vstanem ob šestih. Da bom ob devetih nekako blizu Durnika.
Nekaj pred sedmo že grem skozi vrata, nakar se zrajtam na moje "rjuhe" ... O, jebela cesta, sej tud če so že rabljene, bo že še prav komu prišla kaka spodbuda! In grem hitro v omaro ponje. V istem mi pride na pamet, da bi blo pa fejst, če bi jast nardila še eno rjuho sam za mojo Majčko, ki bo spet probala napast GM4O. O, ja, ja, ne grem prej od tle... brzim korakom dobim v omari en kos cune, hitro sprej, poležim na travo, nasprejam: MAJA, DEJ GA! in molim, naj se mi farba čimprej posuši.... In še mal popiham noter in popivnam s servetom... dej, dej, zdej se mi že mudi.... posuš se, že enkrat!!!
Jej, zakaj tečejo minute za kakšne stvari hitro, za kakšne pa prav počasi?
V avto in bejžmo proti Soči... In Bači... Na poti pet delovnih zapor. Ne vem, zakaj imam jast tako srečo, da vedno glih na ta rdečo pripalim... Lohk računam vse vale, zelene, modre, ... ni važno, jast imam, da pridem v rdečo! Ja, dobri ste Graparji, da se pripeljete skoraj vsak teden v naše kraje na tekme!
Okoli pol devetih pozdravim pri zadnji hiši, gospa mi dovoli obiskat njihov wc za lulat ( kot da nisem imela dovolj gozda okoli...) in že zagrizem v vertikalo.
Ajde, prvo rjuho dam kar tuki. Ma, kej misliste, da sem jo kar dala, na lahko? Vse mišice tega sveta, k jih premorem, sem morala ponucat, da sem lahko stala v tisti strmini in vezala rjuho na korenine....Halooo???
Nekje vmes pred prvo okrepčevalnico obesim še enga, Majčko pa obesim prav na točki G, hihi.
Pridem v strmino, ocenim, kje bom lahko videla tekače čim dlje, da jim, tistim, ki jih ne prepoznam, preberem številko in jih pokličem po imenu.
Okej, tuki bo v redu...
Vmes ponucam še GRS iz Bosne, ki so prišli pomagat kolegom Graparjem in med vzponom proti meni ( oz. Poreznu)- btw, sej so bli sam enih 20 metrov proč od mene, kar pa pomeni višincev 19,9m, hihi... prosim, če lahk tam spodaj, tam, ja tam, malo desno, prosim, če mi lahko polomijo tistih par vejčk na grmu, da bom imela bolj jasen pogled.... So ubogali vse. In to niso kar zlomili,... to so strokovno odrezali z nožem.
Pole naštimam vse, kar je treba in
niti ustoličila se še nisem, že pride mimo Tinko s stotke. Bravo, Martin.
In prav kmalu za njim zasledovalci.
In upalim moj zvočnik in dejga dejga tulit in pojat skoraj pet ur. Neumorno.
Sem spraševala tja dol 20 m dolžine, ma 19,9 m nižje, če ima kdo kako posebno glasbeno željo, a največkrat je blo rečeno: "Dej jebo!!!"
In sem jo... Pa Hej, brigade, je tud bla, pa Na juriš., Kekčeve pesmi, pa tudi Marija skoz življenje... Širok repertoar...Skratka.
Čisto vsakega sem poimenovala po imenu in povem vam, pri vsej jebi ga ni bilo možakarja niti možakarce, ki se mi ne bi nasmehnil .
In zahvalil za balzam, ki sem jim ga lahko v tistem momentu ponudla.
Pet korakov oz. 5 metrov višje sta v travi sedela in se čudila mojim vragolijam ( najbrž ) mož pa žena in ko sta se odpravljala po kakih dveh-treh urah v dolino, mi je gospod rekel: " Ko prideš dol, imaš od Honde Žibert pivo. Pa ne samo eno, tudi deset, če jih boš zmogla popit, ti jih častim za to, kar si nardila!" In ko sem se prikazala čez par ur v šotoru, takoj: " Izvoli ! Ko popiješ, pa kar pridi na še! " Hvala. Sem jo z užitkom ! A bo ena dovolj.
Pa ni bila. Drugo mi je pa Tonek častil. Pa sem jo tudi z užitkom! Hvala, Tonek.
O, čakte, zdej sem še na Durniku jast... nisem še spodi... to je bil sam intermezzo...Bejžmo nazaj.
Okoli enih, dveh se je četica začela redčit. Baterija na mobitu že počasi usiha. Jebelacesta, ma za Majo moram prišparat pod mus. In sem pa tja, sploh koga, ki ga ne poznam, ne poškljocam.
Prav ta zadnje sem že s skrbjo spraševala, kdaj so šli skozi Hudajužno in če so morda slišali po zvočnikih med vzponom proti Durniku( ker se še daleč vse sliši), če je "šla skozi" Maja???? Pa so vsi zmajevali.... ne,... ne.... Ojej, ne mi rečt... Ma, sej tudi če bo mal čez limit, anti ja jo spustijo skozi?
In čakam, Čakam. Že skori pol treh... Jebelacesta. Najbrž je ne bo. Ma, ne...
Kako naj jast zdaj zvem, ali je konec al ne? Pa gre dol en par in ju prosim, če me lahko z sms-om iz spodnje okrepčevalnice obvestijo, ali je konec? Ker oni pa so ja obveščeni o tem.
In res, že kaj kmalu dobim sms kar od gospe, ki sem ji dala številko, da gre Rakuščkov z metlo zdaj proti meni.
Šmrk, šmrk. Res vam ne morem povedat, kolk mi je hudo za Majo.
Pospravim vsa pocnpok in se odpravim še sama v dol. Po poti srečam okrepčevalničarje, ki so s sabo vlekli eno grešto smeti, ki so se nabrale.
Proti nam pa prideta Cici in Mucki, ki pa za trening pobirata po celi poti trakove. Pridne, bejbe!
V Podbrdo. Takoj ko pridem do bazena, srečam Majčko.
Objem, žalost in pač sprijaznjenje z dejstvi...
Dala mi je svoj bon za malico, tako, da sem se fino najedla. In da je šla po grlu lahko še Tonekova pivička. Hvala, Maja.
Počakam še na podelitev in jo mahnem proti domu.
In naletim na vseh pet rdečih semaforjev!
Čestitke vsem tekačem, organizatorjem in vsem prostovoljcem. Še enkrat več ste delo opravili z odliko! Kot Graparji znate!
ALBUM
ZZtopka, ma ti si res taprava baba, da ji ni para!
OdgovoriIzbrišiCarica! Ne! Cesarica!
(tisto Marijo skozi življenje pa bi RES rada slišala :)
Res si neuničljiva in veliko pohval sem prebrala na tvoj račun !! Velika vzpodbuda za vse je tvoje navijanje, jaz pa vedno uživam ko berem tvoje reportaže.
OdgovoriIzbriši