Največkrat le z enim učkom vse počekiram, a tokrat sem pa med čekiranjem stisnila na žlajf in prebrala vabilo PD Ajdovščina na pohod na Sveto Goro.
Ohoholala, to pa bo nekaj zame.
Ko je lep dan, vedno pogledam iz mojega ta novga proti Sveti Gori, kako se na vrhu v ozadju med Škabrijelom in sv. Danijelom vidi cerkev in malo zadihnem: "Oh, kolk bi šla jast en bot peš tja gor..."
No, in če si želiš, se nekoč želja izpolni.
Pokličem vodiča Vladimirja, par besed, malo ga povprašam o dolžini in če morda ve, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Ja, pot je dolga okoli 30 km in poteka že vrsto let vedno na tiho nedeljo, torej dva tedna pred veliko nočjo. Do Prevala je treba priti v osmih urah, ker se ob 14.30 prične molitev križevega pota do vrha Svete Gore. Ob 16.uri je še maša in ob 17. odhod z avtobusom domov.
V redu. Grem.
V nedeljo zjutraj se je na trgu v Ajdovščini zbrala rekordna množica pohodnikov.
Najprej so šli po cesti do Ceste, kjer sem jih pričakala tudi sama.
Seveda sem se zavedala, da tu ne bo posebnega hitenja. Zgolj umirjena hoja. Ma, sem se prav hitro prilagodila.
Mahnili smo jo naprej v Skrilje in že se je bilo treba ustavit na kavici, čaju ali .... pri Rovtarju.
Nad Skrivškom je vrba že ozelenela
Tu se nam pridruži še nekaj ljudi in že gremo proti Kamnjam.
Iz Kamenj gremo dalje proti zelooo raztegnjenemu Vrtovinu.
Pot je vseskozi lepa. Veter, pravzaprav burja, nam je iz Čavna redno dovajala deževne kaplje od plohe, ki je bila tam. A to ni nikogar posebej motilo.
Na eni strani dež, na drugi čista jasnina. Mi vmes pa redno frišani.... :) Tudi mavrice smo se lahko kar nagledali.
Po 10 km in treh urah hoje pa čas za prvi prigrizek.
Sama nisem jedla, saj sem se najedla večer prej do amena in je bilo treba najprej tisto ponucat. :)
Gremo naprej, nad Ravnami, Taborom, v Užiče ( sploh prvič slišala in videla),
nad Vitovlje med obema cerkvama do Šmihela, kjer stanuje naš vodič Vladimir. Ja, seveda tudi tu paše kava, malo sladkega in prekrasni pogledi skozi okno njegovega hrama.
Do zdaj ni bilo čisto nič hudega, kar se tiče poti, vzponov. Je pa bilo malo huje, ko smo prečkali Lijak in se konkretno povzpeli po na trenutke kar nevarni poti. Ma, smo vsi srečno premagali tudi ta del poti.
Še malo nad nami je vzletišče za padalce.
Tu je špargljev že v obilju, par sem jih kar spotoma zmazala.
Potem smo prišli na asfaltno cesto, ki se je do Ravnice kar vlekla.
V Ravnici smo seveda dokumentirali prisotne z eno gasilsko:
Potem smo jo po cesti mahnili proti Prevalu in do prve postaje križevega pota, kamor smo prispeli ob 14.uri. Večina je tu počakala na križev pot, nekaj pa nas je šlo kar naprej do vrha.
Naužila sem se prekrasnih pogledov na gore in na morje, na prekrasno Sočo. Res lepo. Škoda le, da je pihalo kot noro. Za zmrznit, kljub soncu.
Ko je lep dan, vedno pogledam iz mojega ta novga proti Sveti Gori, kako se na vrhu v ozadju med Škabrijelom in sv. Danijelom vidi cerkev in malo zadihnem: "Oh, kolk bi šla jast en bot peš tja gor..."
No, in če si želiš, se nekoč želja izpolni.
Pokličem vodiča Vladimirja, par besed, malo ga povprašam o dolžini in če morda ve, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Ja, pot je dolga okoli 30 km in poteka že vrsto let vedno na tiho nedeljo, torej dva tedna pred veliko nočjo. Do Prevala je treba priti v osmih urah, ker se ob 14.30 prične molitev križevega pota do vrha Svete Gore. Ob 16.uri je še maša in ob 17. odhod z avtobusom domov.
V redu. Grem.
V nedeljo zjutraj se je na trgu v Ajdovščini zbrala rekordna množica pohodnikov.
Najprej so šli po cesti do Ceste, kjer sem jih pričakala tudi sama.
Seveda sem se zavedala, da tu ne bo posebnega hitenja. Zgolj umirjena hoja. Ma, sem se prav hitro prilagodila.
Mahnili smo jo naprej v Skrilje in že se je bilo treba ustavit na kavici, čaju ali .... pri Rovtarju.
Tu se nam pridruži še nekaj ljudi in že gremo proti Kamnjam.
Iz Kamenj gremo dalje proti zelooo raztegnjenemu Vrtovinu.
Pot je vseskozi lepa. Veter, pravzaprav burja, nam je iz Čavna redno dovajala deževne kaplje od plohe, ki je bila tam. A to ni nikogar posebej motilo.
Na eni strani dež, na drugi čista jasnina. Mi vmes pa redno frišani.... :) Tudi mavrice smo se lahko kar nagledali.
Po 10 km in treh urah hoje pa čas za prvi prigrizek.
Sama nisem jedla, saj sem se najedla večer prej do amena in je bilo treba najprej tisto ponucat. :)
Gremo naprej, nad Ravnami, Taborom, v Užiče ( sploh prvič slišala in videla),
nad Vitovlje med obema cerkvama do Šmihela, kjer stanuje naš vodič Vladimir. Ja, seveda tudi tu paše kava, malo sladkega in prekrasni pogledi skozi okno njegovega hrama.
Tu je špargljev že v obilju, par sem jih kar spotoma zmazala.
Potem smo prišli na asfaltno cesto, ki se je do Ravnice kar vlekla.
V Ravnici smo seveda dokumentirali prisotne z eno gasilsko:
Naužila sem se prekrasnih pogledov na gore in na morje, na prekrasno Sočo. Res lepo. Škoda le, da je pihalo kot noro. Za zmrznit, kljub soncu.
Stric Garmin je seveda po skoraj osmih urah šel počivat, a lahko poleg te izmerjene poti dodamo še 5 km, ( skoraj dva km od Ravnice, ko je baterija šla, do Prevala in še vso pot do Svete Gore).
Tako, da je pot res dolga celih 30 km.
Danes sem pa iz mojga "ta novga" poškljocala včerajšnjo našo pot. Od začetka do konca in še malo, 3 km v desno :)))... vse to smo včeraj zmazali. Pridni.
Lepo je bilo. Spoznala sem nekaj novih ljudi, med drugimi tudi Silvo iz Logatca, ki rada in pogosto pride v naše kraje.
ALBUM
POT STRICA GARMINA
Tako, da je pot res dolga celih 30 km.
Danes sem pa iz mojga "ta novga" poškljocala včerajšnjo našo pot. Od začetka do konca in še malo, 3 km v desno :)))... vse to smo včeraj zmazali. Pridni.
Lepo je bilo. Spoznala sem nekaj novih ljudi, med drugimi tudi Silvo iz Logatca, ki rada in pogosto pride v naše kraje.
ALBUM
POT STRICA GARMINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar