Najprej jutro, prijetno hladno, glih točno bo za vzpon na Anglesko goro, sem si mislila. Zihr ne bo prevroče, saj je sonce zjutraj še na uni strani gore, prej ko pokuka ven na to stran in ogreje ozračje, bomo mi že v cilju. V gozdu je pa itak senca. Tisti zadnji km po vrhu gore bo pa spet itak že tolk v hribih, da ne bo vročine, zihr ne.
Japajade.
Na to tekmo malodane pred domačimi vrati je seveda treba iti. Na štartnem prostoru pred gostilno Ob izviru Hublja smo se ob kavici lepo zbirali, večina samih "naših", takih, ki smo redni na gorskih tekih.
Organizator se je odločil, da nam za spremembo letos ne da majice za štartnino, ampak smo v vrečki prejeli buteljko, škatlo testenin in vrečko domačega gorskega čaja.
Ure so bile naštimane, signal je na goro lovil in ob 9.30 se nas je 68 pognalo v dir proti Lokavcu, kjer bomo po par 100m zavili na stezo, ki nam bo kaj kmalu pokazala zobke...., hihi.
Tinca! Ne vem in častna titova, da res ne vem, ampak še enkrat častna titova, da jast ne treniram nič na skrito. Moj Plaz obdelam, včasih hit, včasih pa počas.... nobenga intervala ne nardim, ker se mi ga ne ljubi, tečem pa tudi tako zelo tako kvalitetno in s stilom, da je tudi bolje, da sploh ne tečem...
No, ko smo zavili na stezo, sem kaj kmalu ulovila moj ritem dihanja in koraka.
Priznam, največkrat se mi zdi prvi km dolg ko jara kača, a tokrat je še tri km pisalo prav zelo hitro.
Zato pa oznake za dva km ni tlo bit od nikoder. Sem pihala v strmino in pihala, škrge so dejlale na sto,
V bistvu se gre za kar strm klanec, saj sta prvi in zadnji km ravna, torej je treba oddelat 605 m višine v ta srednjih dveh.
Ne vem za druge, ma o tistem hladu, v prijetni gozdni senčki ni bilo pri meni ne duha ne sluha. Kar nejki...brezzračen prostor, nabit z vlago.... Je teklo z mene kot iz škafa.
A moj strateški korak pa mi je vseglih laufal, mislim - hodil.
In tako sem šla mimo obeh Tinc in že pihala za ovratnik Teji. Na vrh Okna sva prišli prav skupaj.
Okrepčevalnica, voda, polit, popit in gremo še dober km po travnikih in pašnikih, ki jih je vroče sonce, čeprav na vrhu gore, pridno grelo. In mene tudi. In nas tudi.
Ja, in zdaj pride na vrsto tek.
Ni kaj, je ravnina, malo čez kamenje, malo po travci, malo po stezici, malo še po asfaltu, je treba teč. In seveda mi Teja, vešča teka, uide izpred nosa.
Ah, mati, daj, ti sam zdrži do cilja. Začnem teč, no, teč....( Kako imam super stil teka, če se temu reče tek, sem si lahko takoj po teku ogledala na posnetku, kjer se je v gostilni na steni predvajal ciljni tek tekmovalcev. Ma, prav boga mati! )
In prisopiham v cilj, s časom 45:28. priznam, da nisem prišla v cilj z nasmehom, kajti od vročine sem se kar mal bala, da me bo pobralo. Je pa nasmeh prišel na vrsto takoj za tem, ko sem se izdihala.
Med sabo si čestitamo, počakamo še na zadnje, se z bučnim aplavzom razveselimo prihoda v cilj našega najstarejšega Bertota, počakamo še na najmlajšo Saro in že čaka merilce novo delo za računalnikom.
V dvorani, prijetno hladni, so nas čakale gore banan, lubenic, domačih jabolk, soka, vode.
Kar dolgo sem rabila, da sem se prenehala potit, je teklo z mene še zares dolgo.
Ma, lubenica mi je pa teknila kot, da v življenju nisem še nič jedla ali pila.
No, pole sledi standardno opravilo - preoblačenje in umivanje in že je na vrsti malica. Pašta szi gorgonzolo zame.
Rezultati so bili tik tak obešeni in ko sem vidla, da sem šla tko fejst, sem ratala firbčna, kolk sem pa šla lani? In vprašam jast organizatorja, če mi mal pogugla...in mi pride povedat, da jast pa lani nisem tekla na goro. ???
Ja, ma, oštja, seveda sem... saj se še spomnim :) Ne, ne,.to je bilo lahko predlani...
Ma, ne me zezat, res, da cajt teče, ma tolk pa spet ne...
In požrem. In si mislim svoje.
Sledi podelitev, mali Nejc nam je lepo zaigral na harmoniko,
predsednik KS Alojzij Likar (ki je bil pred 35 leti moj tovariš predmeta Samoupravljanje s temelji Marksizma ), nam je namenil in podaril besede hvale in spoštovanja,
Vabilo na 5. tek na Angelsko goro in bejžmo počasi domov.
Simon Strnadov pa je pred domom najbrž že proslavljal s steklenico šampanjca skupno zmago v letošnjem PGT. Čestitke.
Ko sem prišla domov, me je seveda žrl lanski rezultat, takoj poguglala in seveda sem se za piko na I zelo razveselila, da sem šla letos za 2 minuti in 40 sekund hitreje kot lani.
In takoj zatem sva szi mojim, ki je bil tudi kontent nad svojim rezultatom, šla do Simonovega zaliva uživat še zadnje lepe poletne dni. No, ni mus, da zadnje...
Podrla sem svoj lasten rekord, ne od koga druzga in sem za to zelo zadovoljna. Napisala pa sem poročilo tudi čim bolj po domače. Tudi z napakami. ( če lahko posesamo vse angleške besede, ki pridejo na plano, pa lahk tudi jast kaj po vipavsko napišem. ) ( To glih v bran, da me kdo ne napade, da ne pišem knjižno slovensko. ) ( drgač pa sem imela slov. jezik čisto pet :) )
Čestitke vsem tekačem, organizatorjem pa tudi en velik hvala. Potrudili ste se in izpeljali tekmo na najboljši možen način.
Že v soboto bo pa.... spet druga štorija.
FOTOALBUM ŠKTD SINJI VRH
ALBUM LT
REZULTATI
Ni komentarjev:
Objavite komentar