sobota, 15. avgust 2015

14. VZPON NA ŠIROKO, 15.8.2015

 Tega teka se naša familija udeležuje od leta 2005, ko smo ga "zavohali". Prej smo namreč kar nekaj let  15. avgust imeli rezerviran za avstrijski Hermagor in tamkajšnji tek. Joj, če samo pomislim, da smo se vedno švercali brez vinjete tistih nekaj km, da smo prišli v Hermagor? Pravzaprav, po čisti resnici, meni se niti sanjalo ni, kaj je to vinjeta in zakaj bi mi to sploh kaj kupovali, ko pa se peljemo samo malo po AC.
 Jej, jej, jej...., to ti je, kad ti seljak u grad dođe,.... danes se niti usedla v avto ne bi, če bi mi kdo rekel, da gremo probat srečo.
Sem pa zadnjič na Široko laufala 2011 in takrat sem si poškodovala mojo ahilovo tetivo, ki me je mučila do letos. Potrkam na les. Mislim, da mi je končno utihnila. Tako, da od 2011 sem sicer bila gor, a le kot pohodnica.

Na Široko imamo sploh lepe spomine, še posebej, ker je leta 2008 kot tretja izžrebana, ker prvih dveh ni bilo, naša Janet prejela lepo gorsko kolo, ki ga, kot novega, še danes vozi. No,je pa  res, da ga naš wače malo pogleda, da je bicikel izpraven. Hja, takrat, če se spomnim, je bilo res hecno. Pokliče prvega, ga ni, pokliče drugega, ga tudi ni, potem počasi prebere priimek Čufer in.... ja, kateri Čufer bo?  Nas Čuferjev pa tam, ko Rusov.... Janet. Jupi, še danes se slišim, kako sem zavriskala od veselja.

No, zadosti historije... bejžmo na danes. Torej, danes smo šli na Široko trije naši, jast, wače in Sindis ter Mirko in Stanko, kar se Čufer priimka tiče.

Zjutraj, ko smo prispeli, je bilo kar prijetnih 20 stopinj, ma pole, ko je sonce začelo gret, sem vejdla, da  gor na vrhu, ko prideš na plano,  ne bojo lahke. Je pa bilo noter v senčki gozda čisto fletno.
Najprej smo počakali na štart cestnih kolesarjev, čez 10 minut so se po naši trasi podali gorski biciklisti, in čez 10 minut še mi,  okoli 85 tekačev nas je bilo.

Ja, itak, da že v prvem začetnem strmem klancu vse živo mimo, ma, sem si rekla, mati, probaj ga pretečt, počasi, počasi, boš vidla, da bo .... In je res šlo. Hihi, celo prvi km cel sem pretekla. Napredek. No, ko smo prišli do mokrih in spolzkih betonskih plošč, sem se malo drsala naprej, malo več pa nazaj. Je bilo kar spolzko. Ma, je vseeno kar šibalo. S hojo, da se zastopimo.
V zadnjih dveh km se mi je pržgal en čuden turbo, ne vem, al mi je vročina butnila v butaro, al kaj. da sem celo mimo Marije in  Tine  odbrzela in še Tino Mavričevo sem skoraj da ujela. (Skoraj ni še zajca ubil. :))


  Hihi, tako, da smo  v cilj prišle tri Tine zapored. Kar se ne zgodi vsak dan.


Hihi, sta me obe, Marija in Tina, ko sem šla mimo, vprašali: " Ja, kaj si pa jedla ti danes, da ti gre tako fejst....???"  Jast pa samo: " Pšššštt, pššštttt, " ne smem govorit, da ritma ne zgubim, bom že pole povedala, v cilju.

Cilj 46: 57.
No, v cilju smo na turistični kmetiji postreženi z nič koliko vrstami menijev, s čoko ali orehovimi ali ajdovimi  štruklji in seveda tudi pivce je teklo v potokih.
Izžrebali so nekaj praktičnih nagrad, še malo smo počakali na morebitne pritožbe za rezultate in podelitev se prične. Zmagal je Simon Alič, itak, drugi je bil spet Simon, a Strnad, tretji pa Borut Malavašič. Pri damah brez posebnih presenečenj prva Mihaela Tušar, druga Urša Trobec in tretja Edita Gashi, ki se je po par letih vrnila na tekaško sceno.  ( In je jast v dolini med klepetanjem in čakanjem na štart sploh in sploh in še enkrat sploh nisem prepoznala, ker ima čisto kratko frizurco)
Seveda gredo čestitke vsem.
No, pole smo kupili še malo dobrega sira in se počasi odpravili v dolino, ter med hojo gruntali, da tale vzpon pa sploh ni  tako  nedolžen, ker smo hodili pa prav hudo pod kotom proti dol. Ma, ne od pive, kot vi mislite, od naklona poti. :)
Pole, ko smo prišli do avta, smo se še malo usedli v travco in še malo poklepetali, dokler nas nevihta  ni spodila domov.
Lepo je bilo. Drugo leto pa spet grizemo na Široko.

REZULTATI
GALERIJA LT

Ni komentarjev:

Objavite komentar