Ja, Jožko, ni kaj, čez naravo se ne da. Težka, a pametna odločitev! Vsi smo samo ljudje.
Pomisliti moramo tudi na vse tiste, ki bi ure in ure čakali na okrepčevalnicah in zmrzevali. Saj so tudi oni le ljudje. Tudi njim se lahko zgodi kaj med potjo... Kdo bi jih reševal?
Tokrat res ni bilo vredno, čeprav se človek hkrati vpraša. le kje je on tam gori, da lahko pusti, da toliko dela in požrtvovalnost izpuhti v nič...
Morda nam je pa s tem le dal pravi znak, naj se ne spuščamo v vse skupaj...
Ker bi bilo pa res prekruto....
No, kako sem se sama pripravila, da pa le grem na tekmo?
Ob štirih zjutraj zvoni ura, moj mi reče, naj pogledam, če pada... - Ne, ne pada, v istem trenutku zabliska in zagrmi, da mi da vedeti, kdo je danes šef. Bo pa padalo...! In začne....
Vstanem, dam za kavo.
Vsi, ki vedo in me poznajo, vidijo, da imam na sebi kar nekaj zlata. Pravzaprav je to vse, kar imam zlata. Kar ga je, ga imam na sebi. Moji kegljaški prijatelji me kličejo kar "potujoča zlatarna", zato mi je seveda ob prvi streli, ki me je navsezgodaj pozdravila, strah do kosti prilezel in v trenutku sem spravila vse zlato iz sebe....V škatlico… Da me slučajno strela ne udari,,, Bi me bilo pa res škoda....
Ma, grem pa vseeeno... Pa čeprav samo plačat štartnino. Ker ta je pa res vredna svojega denarja. Tudi če bi jo taisti dan povišali, bi jo za oba brez besed plačala. Mi res ni bilo težko. Toliko ogromnega dela, skrbi, ljudi, vsega, kar je dal Jožko z ekipo skozi, da bi tekma uspela na zavidljivi ravni.... Bi lahko tudi pri Mariotu na "Spet doma" zbirali SMS prispevke...
Ne le Marinki, tudi meni in še marsikomu je šlo na jok, ko je moral Jožko povedati stavek, da tekma odpade, a ni kaj. Bila je to zagotovo najpametnejša odločitev. Za vse nas.
In zdaj, ko na TF berem in ko sem videla, da je kar nekaj njih pa vseeno šlo na » iztek«, vidim , da smo vsi istih misli.
Le kdaj bi lahko kar sami nadoknadili ta dan? In tudi sama sem kar kmalu na poti iz PB vprašala mojega Zi ziča --- Kdaj greva pa sama udarit -- za Klub prijateljev? Kako nas vse žene tja, v prekrasne kraje, med prekrasne ljudi, za katere kar ne vemo, kako bi se jim dovolj zahvalili , dovolj poplačali za vsa njihov trud…
No, seveda sem med prisotnimi kar nekajkrat povprašala, ma kej kdo pozna mojo lansko kameratinjo Darjo Vavpetičevo??? Kaj jo je kdo videl??? Toliko smo se menile, da bomo skupaj snežaka delale na Poreznu, na, zdaj je pa nikjer ni…
In ko že obupam in se tudi sama dam v vrsto za nagrade, ki so jih potem vseeno delili, mi reče ena ostrižena glavca, Taka, en malčk korenčkasta…, !
» Valentina???«
« Darja???« Ja, Ja,
Ja, saj nisem mogla kar verjet in priti k sebi, da je to res ona.
Toliko sem bila iz sebe, da vidim svojo kameratinjo. Da sem KOMPLET pozabila, da sem včeraj s svojim dragim cel dan kruh pekla. In da sem devet hlebcev kruha s sabo prinesla, da ji podarim kar vse skupaj, če bi hotela… Ma, če me nej za ubet….
Ma, sem pa potem, ko me je moj dragi,( ki je baj d vej rekel, da ne gre niti ven iz avta), spomnil na to, kaj pa s kruhom mislim, podarila le tega prav tako samim fejst ljudem….
In PetruM in Avitu pa Mihaleci , Urši… In kar mi je še najbolj uspelo…, ma ne vem, če lahko napišem, ma bom vseeno, Editki, ki bo naslednjo soboto svojemu dragemu rekla DA, ( ampak za to nisem nič vedela), sem nesla hlebec in slučajno slišala za debato o ohceti, pa sem jo obdarila ( in njega) s hlebcem iz krušne peči in iskreno željo, da bi v življenju skupno pojedla čimveč dobrega kruha. SREČNO NA SKUPNI POTI!!!!
( Ha, ha,… jih moram, malo zredit, te punce, da jih bom next year lažje šišala…,NE????)
No, odšla sva proti domu, se ustavila še v najini novi hiški, nekaj malega postorila in na poti domov v Vipavo je na tabli za veter pisali 125km/h. Jej, jej, kaj bi bilo šele gori na ČP? In na Poreznu???
Ne, ne, ne…
Gremo pa naslednje leto.
Jožko in vsa ekipa. Hvala za vse. Ne sekirajte se. Mi vsi smo z vami, In z vami tudi bomo. Ne glede….
nedelja, 21. junij 2009
nedelja, 19. april 2009
INVENTURA 2009
Jast sem bla leta 2009tudi polhno po gostilnah, vse ostalo pa sem se zdravila szi:
STATISTIKA
opravljene tekme: 31
pretečenih kilometrov: 221,82 ( od tega 38 km hitre hoje na šestih tekmah)
štartnina: 231,50 €
zmaga: 5 krat
drugo mesto: 1 krat
tretje mesto: 4 krat
ostalo: 21 krat
KER PA JE TO PREMALO ZA ZDRAVLJENJE MOŽGANOV, SEM OPRAVILA ŠE:
POHODI: ( največkrat na moj hrib- in dol, ofcourse) : 2675 km
TEK: 230 km
BICIKEL: 66km ( jej, je, punca, bo treba mal več gonit...)
TRENINGI KEGLJANJA: 60 ur
No, vse skupaj pa le nekaj znese...
STATISTIKA
opravljene tekme: 31
pretečenih kilometrov: 221,82 ( od tega 38 km hitre hoje na šestih tekmah)
štartnina: 231,50 €
zmaga: 5 krat
drugo mesto: 1 krat
tretje mesto: 4 krat
ostalo: 21 krat
KER PA JE TO PREMALO ZA ZDRAVLJENJE MOŽGANOV, SEM OPRAVILA ŠE:
POHODI: ( največkrat na moj hrib- in dol, ofcourse) : 2675 km
TEK: 230 km
BICIKEL: 66km ( jej, je, punca, bo treba mal več gonit...)
TRENINGI KEGLJANJA: 60 ur
No, vse skupaj pa le nekaj znese...
nedelja, 7. september 2008
15. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 6.9.2008
Prekopirano iz Tekaškega foruma:
Ola, zdaj se mi prva žehta pere, lahko ta cajt kaj napišem....
Moj Zi Zi me je prav zapodil za računalnik....
Glede na napoved naših vremenarjev sem se odpravila s familijo na en tak, lep gorski vzpon na Č.P.
Zjutraj se pozdravimo z vsemi - samimi mojstri gorskih tekov.
Lepo Urško z Gorenjskega glasa se je že na daleč videlo v lepem, novem dresu, ki ga je prvič sprobala prav danes.
Marjeta je ušla naprej , peške hodit (kot da sem jaz šla kaj drugače... )
Tudi Nanika jo je mahnila naprej s svojo deco.
Forumovcev bi rekla, da je bil kar en kup, saj so vsi kaj z mano poklepetali, ali glede mojih lepih manekeskih fotk, ali pa glede mojega čikulanja. Na forumu, mislim. Doma moram molčat!
No, počasi smo se zbrali na štartu , kar ena lepa druščina 123 takih, ki si upamo, nas je bilo.
Šla sem s palicami, upam, da ne zadnjič, ker nekaj pravijo, da se jih mora ukiniti.... Kdaj bom pole prišla v cilj ?
No, na hitro so mi prvi trije in pol kilometri kar lepo stekli mimo, ali od četrtega dalje pa... O, moj cilj, sam kje si ?
Lepo vreme je bilo vse kaj drugega, kot to, tako , da sem se že malo bala, da morda ne pristanem gor v kakšnem zametu?!
Pred zadnjo okrepčevalnico sem se seveda ustavila in PRAV ČUDNO, vsi lovci so se me spomnili od lani, ma sam le kako in zakaj? Spet jim , revežem, zažugam, da me morajo počakat za nazaj, kar seveda vsi v en glas obljubijo.
Grem, sopiham proti vrhu, da niti pod razno nisem dala glihe, kdo vse od tistih, ki so se že vračali v dolino,je navijal zame. Se mi je zdelo, da če pogledam levo ali pa desno, da zgubim preveč moči... Tako, da ne bodte jezni, če vas nisem videla...
Pred ciljem me prehiti še Alenka, na, sem si rekla, dans mi pa res ne gre... In ko končno prestopim tisto štengco na vrhu in pogledam čas --- točno enak lanskemu. Bwo, kdo bi zastopu... Ko smo se po tisti travi vzpenjali proti gor, meni ni šlo gor prav nič, sem se drsala, malo levo, malo desno... In pole pridem z istim cajtom v cilj?
No, ja, na vrhu se na hitro, v tistem že kar zimskem vremenu preoblečem majico, spijem en čaj in gremo dol. Sadna kupa mi kar ni
( ma le slučajno) teknila, zato je nisem niti vzela.
No, za dol sem pa jaz kar taka, neroda, bi človk reku, tako, da sva šli s Sindis res prav lepo počasi.
Ko sva se približevali lovcem, sem mislila, da se je že kaj hudega zgodilo!!!! Gužva, kot na tržnici, in vsi so imeli take majhne glažke v rokah... ja, ja tudi sama ga hitro vzamem, da ne zmanjka slučajno in že prav takoj razmišljam, da najbrž pa pridem drugo leto spet...
Ko končno pridem nazaj v Podbrdo, se na hitro malo splaknem, preoblečem in že šibam s familijo na njami, njami...
Super zeljček s klobaso pa še eno Uni..., pa še sadja , kolikor ti ga zapaše. Oho, želodček se je napolnil, grem zdaj po šenk.
In glej , kako je Jožko naučil svojo mladino radodarnosti... Kot da dekica( odeja) ni bila dovolj, dobim v vrečki še fen. In še malo pilul, da pridem prej k sebi... BRAVO! IN HVALA!
Z žlahto malo poklepetam pri mizi in že dobiš v roke vsak svoje rezultate.
Lepo sprintane , prva stran barvna in ne čb. Oj, ma kolku sovdu pa imaste vi tam v Baški Grapi? ALI PA SE MORDA LE POTRUDITE ZA TEKAČA ? DO STO? KAPO DOL!
Ja, še to moram mus napisat, da me je prišel prav sam Jožko pozdravit k mizi. Ma sem kar zrasla, vsi dejdci tam okoli mene so si mislili, kej smo pa mi? JA; JA!!!
Na podelitev smo morali počakati, ker je bila Sindis druga. Ma saj bi vseeno, tudi če ne bi bila. No, ob koncu podelitve smo jo pa le mahnili hitro domov, saj nas je čakalo še 100 km do doma.
Urška, tisti dres mi pa lahko kaj posodite, ker danes ste pa šla ko strela... Ponavadi ste minutko, dve pred mano, danes pa kar 13? Le kaj je v tistem dresu? Nekaj mora biti!
No, za konec bi rada čestitala tako vsem zmagovalcem in zmagovalkam, kot seveda tudi vsem, ki smo se tekme udeležili bolj tako, rekreativno..
IN SEVEDA ČESTITAM VSEM, KI STE LEPO IZPELJALI IN NAM USTVARILI ŠE EN LEP DAN V PRELEPI BAŠKI GRAPI!
Zdaj pa že piska, da je opralo! Grem dat drugo rundo!
sreda, 30. julij 2008
EVACS 2008- Evropsko veteransko prv. v atletiki, Ljubljana, 28.7. in 30.7 2008
ZZ topka sem s petim mestom v hitri hoji na 5km več kot zadovoljna. Sem bila 99,9%, da bom zadnja, pa sem zato, ker sem pristala v zlati sredini, še toliko bolj kontenta.
Čestitke Hitrohodcu za medaljo, kljub poškodbi, ki jo vleče in seveda čestitke Vladimirju Veršec tudi ,za odlično drugo mesto.
V četrtek še 10-ka, pol pa na morje...
Bravo vsem !
Tudi na 10 km sem dosegla peto mesto.
Ker je hitra hoja v Sloveniji še bolj v povojih, predvsem pri ženskah, sem obakrat dosegla državni rekord.
Zadovoljna! Kako tudi ne... Fotke na žalost nimam niti ene.
Rezultati slovenskih veteranov na 16. EVACS v Ljubljani od 23. julija do 3. avgusta:
5000 hoja na stezi:
Ž 40 5.m. ČUFER Valentina 66 32:51,30 DR
10 km hoja na cesti:
Ž 40 5.m. ČUFER Valentina 66 1;08:30 DR
Uradna stran: http://www.atletska-zveza.si/files/VET1.pdf
Za EVACS 2008 je bilo prijavljenih 230 slovenskih veteranov, dejansko jih je nastopilo 215!
Na tem desetdnevnem tekmovanju so dosegli 52 državnih rekordov!
Uradna stran rezultatov: (moj na 117. strani) http://www.evaa.ch/files/evacs2008.pdf
Čestitke Hitrohodcu za medaljo, kljub poškodbi, ki jo vleče in seveda čestitke Vladimirju Veršec tudi ,za odlično drugo mesto.
V četrtek še 10-ka, pol pa na morje...
Bravo vsem !
Tudi na 10 km sem dosegla peto mesto.
Ker je hitra hoja v Sloveniji še bolj v povojih, predvsem pri ženskah, sem obakrat dosegla državni rekord.
Zadovoljna! Kako tudi ne... Fotke na žalost nimam niti ene.
Rezultati slovenskih veteranov na 16. EVACS v Ljubljani od 23. julija do 3. avgusta:
5000 hoja na stezi:
Ž 40 5.m. ČUFER Valentina 66 32:51,30 DR
10 km hoja na cesti:
Ž 40 5.m. ČUFER Valentina 66 1;08:30 DR
Uradna stran: http://www.atletska-zveza.si/files/VET1.pdf
Za EVACS 2008 je bilo prijavljenih 230 slovenskih veteranov, dejansko jih je nastopilo 215!
Na tem desetdnevnem tekmovanju so dosegli 52 državnih rekordov!
Uradna stran rezultatov: (moj na 117. strani) http://www.evaa.ch/files/evacs2008.pdf
nedelja, 22. junij 2008
7.GORSKI MARATON ŠTIRIH OBČIN, 21.6.2008
Ne morem si kaj, da ne bi v svojem blogu imela opisanih svojih največjih dosežkov iz preteklih obdobij, zato jih bom seveda copy-paste iz TF.
No, ta GM4O je še danes zame prvi, edini in nepozaben, čeprav sem bila potem še 3x na stratu. (dvakrat v cilju - 1x odpadlo)
Moj prvi report iz GM4O:
BOM VSAJ TU PRVA!
Ma prav na hitro!
Jaz sem najbolj ponosno bitje tega planeta danes. Uspelo mi je!
Prepričana sem, da tako čutimo vsi.
Moram pa prav takoj povedat par stvari:
- v hotelih ALL INCLUSIVE te ne postrežejo tako, kot zna to le celotna ekipa organizatorjev in prostovoljcev, ki so bili po mojem kar v ogromnem številu prisotni pri tem projektu.
- hvala moji tokratni sočasni sotrpinki Darji, brez nje bi zmrznila! Pa mi je nekako nekdo nad mano že pred štartom napovedal, ko sva skupaj čakali vrsto za WC, da je to človek, ki mu lahko postaneš večni prijatelj.Pa sem jo videla prvič v življenju.
-Bog je vedel, kdaj naj postreže lep dan nad nas. Za vsa trud vseh ljudi je moral pokazati, da lahko tudi on nekaj da.
- Ni pa vedel tega, dragi moji, da imamo tudi me , ženske, JAJCA! Ker da se me nežne dušice odpravimo na tako pot... Je treba imet jajca.
-Čestitke prav vsem, vsi smo zmagovalci, le da so prvi trije in prve tri sam mal bolj pohiteli... Kako vam uspe... Bwo... Kdo bi vedel... Saj sem šla tudi jaz na full...
- Naj bo to na hitrco. Se bom jutri malo bolj razpisala o svojem doživetju.
Nepozabnem!
Naslednji dan pa:
No, zdaj, ko sem mojega ZZ topa pripeljala še na gorski tek po Glinščici in ga bom čakala kar nekaj časa,lahko v miru napišem svoje doživetje. Sem vzela prav v ta namen prenosnik s sabo.
Bom začela kar noč prej, ki je bila seveda pestra, polna nespanja, nervoze, pa teka v sanjah…
Da si prav odpočijem ,sem seveda krenila v posteljo že kmalu po devetih, saj je bila ura naštimana za četrto zjutraj. Pa se začne! Ravno, ko skoraj zaspim, pride hči s pohajanja, zaspim drugič, zazvoni telefon, zaspim tretjič, slišim, kako se deca prepira med sabo, kdo bo kaj gledal po tv, zaspim četrtič, spet telefon. Pa prav danes ga je treba! Petič mi sploh ni bilo treba več zaspati! Do treh zjutraj sem nekaj sanjarila o progi, kako bo, kako mi bo šlo vse super, pa ne super, ….
Vstanem, skuham kavo, čakam lepo, da me prime na ….., Ma nariši si ti danes ….. Boš nesla kar s sabo… Kaj dela vse psiha!
Ob pol šestih sva krenila na pot, po poti več ali manj oba tiho, vsak s svojimi mislimi …
Prideva v Petrovo Brdo, se greva prijavit, lepo uštimat in že je manjkalo do štarta samo še deset minut. Grem še odtočit zadnje kaplje, pred mano v vrsti za WC št. 30. Kar nekaj mi je reklo, kako super ženska, ta bo gvišno pri prvih… Ma kaj bi dala, da jo bolje spoznam….
Na štartu si zaželimo vsi vsem srečno na poti in že vriskajoč krenemo na pot. Kdo ve koliko časa bomo vriskali…
Pot do Črne Prsti mi je bila tako lepa, da je kar ne morem prehvaliti. Vzpon lep, ravno po mojem okusu. Vprašajte me, s kom sem se na poti spoznala!? Prav s številko 30. Ko Tiniju s tekaške majice preberem ime, rečem: »Gremo, Tini! » Ne vem, če me je prav razumel, ko sem šla mimo njega, sem izdavila : » Jaz sem pa ZZ topka!« Pa reče št. 30 za mano: » A vi ste ZZ topka, no, ti , mislim?! Jaz sem pa Darja!« Jaz pa kot iz topa: » Vavpetič?« »Ja, »mi odgovori. Pa ji razlagam po poti, kako sem malo gledala njene rezultate, kako je super dobra, pa mi ona nazaj, da bo srečna, če pride v osmih urah okoli. Oštja, si mislim, če bo ona rabila osem ur, kaj bom jaz rabila cel dan? Ko se vzpenjamo proti Črni Prsti, čudoviti razgledi na Triglav in gore, ki jih sploh še ne poznam, a jih bom spoznala. A kaj, ko mora človek gledat pod noge, na pot, da se ne spotakne kam in je lahko prav kmalu vsega konec.
Ko smo prišli do melišča, nas je bilo kar nekaj v koloni, vsi smo lepo hodili za Darjo, ki nas je kot kolovodja vodila. Hvala Bogu, da je šla prav lepo počasi, da mi skoraj še dihat ni bilo treba. Če bi šla mimo nje, bi prišla crknjena že na Črno Prst . Možje, ki so že dali preizkušnjo skozi, so se med sabo pomenkovali, da imajo tempo za dobrih šest ur. Ojoj, sem si mislila, kaj bi dala, da bilo to res .
Ko smo prišli na vrh, je ravno odbila ura deset. Se pravi, dve uri do tu! No, zdaj bom dol kar letela, pa bom v Hudajužni en, dva , tri… Pa res prehitim nekaj moških, ki jim v dolino ni šlo najbolje in grem, grem, grem…
Oštja, kako se vleče! Ma kaj ne bo še konca? Vmes me zaradi spusta in nabivanja zatišči in malo pred Znojilami grem res odtočit. Pa spet šibam, brez konca in kraja, ko končno pridem v Znojile.
Na tablici je pisalo Znojile in skoraj 700m nadmorske !!! Halo, kaj še 300 m višine do Huda Južne?
O, my god! Držim se navodil tistih, ki so mi svetovali, naj se na vsaki okrepčevalnici ustavim in se okrepčam. In tako res tudi tu, kozarec rumene pijače, kozarec rdečkaste, en kozarec vode zlit za vrat , pest rozin, pa še malo soli, da mi slučajno kaj ne zmanjka, in bejžmo naprej.
Po poti proti dol sem začutila , da s palcem na levi nogi nekaj ni prav v redu. Pa mi ni treba pravt, da sem se ravno ob taisti palec non-stop spotikala. Ja, sem si mislila, ta stvar me pa zdaj že tako boli, da bom lepo v Hudajužni odstopila. Vzrok imam! Super!
Razlagam Darji po poti, da bom najbrž šla samo do Hudajužne, da ne znese več, da me boli palec, pa pri strani me nekaj žuli, pa te poti dol sploh ni konca, da se mi niti hodit več ne ljubi, kaj šele, da bi tekla…. In že v mislih sestavljam zgodbo, ki jo bom napisala na forum, da kako sem pa vsaj tri petine poti premagala, kar pa tudi ni kar tako…
Saj ne morem verjet. A da sem porabila za to ubogo dolinco ravno toliko časa, kot za vso pot do Črne Prsti???
Ko sem namreč v Hudajužni končno le zagledala vse tiste ljudi, ki so navijali, pa Jožkota, pa Malavašiča, vsi so kričali:«Bravo, Zi Zi topka!!!«, sem vprašala tam, le koliko je ura? Pet do poldne!
» Kaj, dve uri za dol sem zdaj rabla? Ma kdo pride zdaj v štirih okoli, ko se ta »lepo« komaj začne?
» Pridete, pridete, gospa… Dve urci do vrha in je rešeno!«
Ja, si mislim, ma ne jaz. Bem, da se ne osramotim prav tukaj, tečem samo do ceste in čez in pole zadi za mostom že lahko odstopim. Ja, ja tako bom nardila….
Vmes mi hodi stavek, ki ga je Darja povedala, da do Durnika prav nič ne popusti … No, zdaj sem za mostom, zdaj se začne… Pa grem sam še malo…. Ja, saj po teh betonskih ploščah sploh ni tako hudo… Bem, grem še malo… No, saj ni tolk strašno hudo… Ja, zdej sem pa že tolk višje, da se mi pa skoraj res ne splača nazaj dol. No, bejžmo, saj ni tako hudo…
Ojoj, sam ko se je lotilo, ta hudo! To pa je bil vzpon! Kaj Kojca, si mislim, Kojca je položna v primerjavi s tem pogledom proti gor… Le kdo bo prišel tja gor? In glej ga zlomka, jaz ravno o Kojci, ko pridem do okrepčevalnice, ki jo je imel prav Vidaunk, ki organizira tek na Kojco. Spet seveda zmečem vse vase, kar mi pripada, pa me vpraša možakar: » Kaj ste vi že tekla na Kojco? Ker imate torbico od Kojce okoli pasu.«
»Ja, ja, sem, jaz sem tista, ta najbolj glasna… »
»Ja, saj se vas spomnim, tista, ja, ki se skozi nekaj heca in govori. Sam zdaj pa ne morete govort, ne, ker ste brez sape? Ja, še nekaj časa boste brez nje, saj zdaj imate pa kilometer res hudga vzpona!«
» Kaj ??? Kilometer? Kam češ po hujžga, kot je bil zdaj??? Kaj tja gor je treba prit?«, nakažem s pogledom , on pa : » Ja, tja gor, ma saj lohk, da ni kilometer, ma 5oo dobrih metrov je pa gvišno…«
Ja, kaj čem? Se skotalit nazaj , al it gor? Ma, bem , če sem že do tu, grem pa še malo…
Ne me vprašat, kako sem prišla do vrha Durnika. Ker skoraj da ne vem. Spet me sreča Darja, nekaj ji razlagam , da vidim le temo pred seboj, pokažem ji, kako se tresem , pa mi pravi, naj se umirim popolnoma, da če padem tukaj vkup, me pa res težko spravijo reševalci v dolino. Ubogam njen nasvet, počakam, da se malo umirim in šele nato krenem prav počasi naprej.
» Še malo, še malo« , tolažimo en drugega, kar nas je bilo tam skupaj…
Končno vrh!!!!
Doktor me vpraša, če imam krče, ravno ko posežem po pijači z magnezijem, povem, da ne , pa pravi, da pol pa ne rabim magnezija. Da lahko vzamem kakšno drugo pijačo.. Ja, saj bom vzela!! Vse bom vzela. Zmečem spet ne vem kolko kozarcev vase, ni bilo važno, al je blo rdeče, al roza, al rumeno, sam da je šlo po grlu vame…
Grem naprej, Darje ne blizu ne daleč. Z enim možakarjem in enim fantom, ki pa so ga zelo dajali krči, nekako skupaj hodimo, ko končno zagledamo kočo na Poreznu!
Zdaj pa bo!
Bo, bo, sam ne še tako kmalu… Prav nalašč vprašam možakarja, koliko je ura. Deset do dveh! Čez dvajset minut , deset čez dvejo, pa res pridemo do vrha. Ljudje ploskajo, bravo, bravo…
Zmečem spet vase ene pijače, kot da še v življenju nisem pila, dva kozarca vode za vrat , enega po obrazu in gremo….
» Še malo, še malo,« pravijo planinci, ki so se pred kočo nastavljali sončnim žarkom…
» Kaj bo teh šest, sedem kilometrčkov! Če sem jih tolk zdržala, bom pa ja še to….«
In šibam… Spet dolina, spet mi pritiska na mehur… Šibnem v tiste bunkerje, na hitrco…
In grem dol, dol, dol, v mislih si nekako približno odštevam kilometre…
Pa spet srečam Darjo, kako nekemu možakarju nateguje noge, ker so ga krči zagrabili… » Darja, kaj si tudi dohtarca?« Bravo, meni se sanja ne, kaj napravit v takih momentih…
No, še malo, Darja me spet ulovi in skupaj sva tekli zadnji kilometer proti cilju… Tudi, če je šlo samo v dolino, sem dihala kot konj, da niti nisem opazila, da Darje ni več poleg mene.. Pa ravno, ko sem jo hotela vprašat, če greva skupaj skozi cilj…
Zagledam cilj, grem vriskajoč skozi, pokleknem in poljubim mater zemljo ( asfalt), polna neke evforije, kot da sem pod kakšno drogo, zahvalim Boga, da sem preživela in v trenutku je vse hudo pozabljeno. Od tako hudih bolečin me niti noht ni več bolel.
V cilju mi vsi čestitajo, hvalijo, kot da sem zmagala.. Ma, ja , saj sem!
» Bravo, ZZ topka, bravo…. » , slišim od vsepovsod. Ponosna, da bolj ne morem biti.
Moj ZZ top mi čestita in pohvali, obenem pa še pravi: » Ja, saj si bolj oblegana kot Bush…
Saj si ta glavna tukaj…!«
Saj sem!
Ko sem prišla do avta in sezula nogavico, ne vprašte: Noht komplet črn…
Ojoj, kako je začelo bolet…
Grem pod tuš, ki nam ga je zrihtala vojska, se lepo stuširam. Darja, ki mi je bila včeraj prav usojena, mi ponudi mazilo za noge, se namažem, da mi ni bilo treba čakat masaže. Ti moški… Vrsta… Če so dobre vile tam notri tako lepo delale, si je najbrž kakšen upal tudi večkrat v vrsto… ( se hecam..)
Ko par žensk opazi, kako čotam, mi pravijo, naj grem do rešilca, da mi preluknjajo noht.. Kaj??? Tega pa prav res ne preživim… To boli…
Pa vseeno nekako z ZZ topom prideva do tja, ponižno vprašam, če res tudi to delajo, pa rečejo:«Seveda, tudi to, gospa, kar usedte se!«
» Ma bo bolelo?!!!!« »Ja, če ste cel maraton dala skozi, pa boste ja tudi to! »
In sem preživela še to. Noht so preluknjali kot sito, ven je steklo po besedah dohtarce ogromno krvi…
Ni čudno, da je bolelo…
Greva nato z ZZ topom na kosilo, in pivo, ki je bilo, kljub temu, da sva jedla bolj pri zadnjih in da verjamem, da je vmes steklo že ogromno piv v grla, ŠE VEDNO SUPER HLADNO! »To, da pri toliko ljudeh dobiš v flaši še vedno mrzlo pivo, to pa moraš prav posebej pohvalit«, reče ZZ top.
Kot da na pladnju s kosilom ni bilo vsega dovolj, brez da ne omenim, da smo bili siti že s sadno kupo,
palačinkami in sladoledom in vsemi dobrotami v cilju, je Jožkotova Dorica pridno delila še gore slaščic…
Ko sem malo računala, kaj vse sem skonzumirala na tej preizkušnji, se ne zlažem prav veliko, če rečem, da sem spila blizu 10 litrov tekočine, (a sem bila še vedno žejna), pojedla blizu kile rozin in banan, in še vse tiste dobrote po teku, Namesto, da bi kaj shujšala, sem se najbrž še zredila….
Podelitve nisva čakala, saj sva hotela čimprej domov, da še deco kaj vidiva tega dne.
Verjamem pa, da ja bilo lepo.
Ko sva prišla domov, sem si številko obesila na zid poleg postelje..
Naj se vidi in ve, kaj sem premagala.
Sama sem danes tu na Boljuncu tako ponosna, da sploh ne morem povedat…
Naj pridejo, tisti, ki pravijo, da se ne da organizirat teka, tako da bi bili na koncu vsi zadovoljni, naj pridejo v prelepo Baško Grapo in se naužijejo, kaj je to organizacija tako velike stvari kot je GM4O. In naj vidijo, da se da, če se hoče…
Jožko, drugo leto pa kar pričakujte številko okoli 300!
Hvala, Jožko in kompletna ekipa , da ste mi ponudili , vse kar sem doživela… Da se vidi, kaj vse je človek sposoben v življenju…
Naj še svoj rezultat povem, 6 ur 52 minut in 4 sekunde, 37. med ženskami, ZZ top pa 5 ur 5 minut in 40 sekund, 67. absolutno. Njega so spet zafrknili krči, kljub temu, da se je zelo šparal do Črne Prsti, ker je upal, da bo tako bolje. Pa ni bilo. Za drugo leto si je že zadal, da bo šel na polno od začetka, pa naj bo kar hoče…
Sama za drugo leto ne rečem še nič… Včeraj sem rekla, prvič, zadnjič in nikoli več, danes pa ne rečem nič… Še!
Ojoj, zdaj pišem že dve uri, zdaj bo že moj ZZ top kmalu v cilju. Ojoj, saj je že tu.
Pravi, da če hočeš malo pozabiti na gorje GM 4O, greš naslednji dan na gorski tek po dolini Glinščice, kjer ti po kraških gorskih robovih nabija vročina v možgane…. Danes je poleg sebe opazil tudi Asima Kaltaka iz Izole, ki je včeraj prav tako premagal GM4O. In kot da ni bil včeraj nikjer, je danes tekel kot za stavo in med 200 glavo množico pritekel v cilj absolutno 18.
Bravo!
Ja, zdaj pa res neham, saj rabiš že dopust, da prebereš vso to mojo štorijo, ki pa ni zlagana.
Je resnična!!
No, ta GM4O je še danes zame prvi, edini in nepozaben, čeprav sem bila potem še 3x na stratu. (dvakrat v cilju - 1x odpadlo)
Moj prvi report iz GM4O:
BOM VSAJ TU PRVA!
Ma prav na hitro!
Jaz sem najbolj ponosno bitje tega planeta danes. Uspelo mi je!
Prepričana sem, da tako čutimo vsi.
Moram pa prav takoj povedat par stvari:
- v hotelih ALL INCLUSIVE te ne postrežejo tako, kot zna to le celotna ekipa organizatorjev in prostovoljcev, ki so bili po mojem kar v ogromnem številu prisotni pri tem projektu.
- hvala moji tokratni sočasni sotrpinki Darji, brez nje bi zmrznila! Pa mi je nekako nekdo nad mano že pred štartom napovedal, ko sva skupaj čakali vrsto za WC, da je to človek, ki mu lahko postaneš večni prijatelj.Pa sem jo videla prvič v življenju.
-Bog je vedel, kdaj naj postreže lep dan nad nas. Za vsa trud vseh ljudi je moral pokazati, da lahko tudi on nekaj da.
- Ni pa vedel tega, dragi moji, da imamo tudi me , ženske, JAJCA! Ker da se me nežne dušice odpravimo na tako pot... Je treba imet jajca.
-Čestitke prav vsem, vsi smo zmagovalci, le da so prvi trije in prve tri sam mal bolj pohiteli... Kako vam uspe... Bwo... Kdo bi vedel... Saj sem šla tudi jaz na full...
- Naj bo to na hitrco. Se bom jutri malo bolj razpisala o svojem doživetju.
Nepozabnem!
Naslednji dan pa:
No, zdaj, ko sem mojega ZZ topa pripeljala še na gorski tek po Glinščici in ga bom čakala kar nekaj časa,lahko v miru napišem svoje doživetje. Sem vzela prav v ta namen prenosnik s sabo.
Bom začela kar noč prej, ki je bila seveda pestra, polna nespanja, nervoze, pa teka v sanjah…
Da si prav odpočijem ,sem seveda krenila v posteljo že kmalu po devetih, saj je bila ura naštimana za četrto zjutraj. Pa se začne! Ravno, ko skoraj zaspim, pride hči s pohajanja, zaspim drugič, zazvoni telefon, zaspim tretjič, slišim, kako se deca prepira med sabo, kdo bo kaj gledal po tv, zaspim četrtič, spet telefon. Pa prav danes ga je treba! Petič mi sploh ni bilo treba več zaspati! Do treh zjutraj sem nekaj sanjarila o progi, kako bo, kako mi bo šlo vse super, pa ne super, ….
Vstanem, skuham kavo, čakam lepo, da me prime na ….., Ma nariši si ti danes ….. Boš nesla kar s sabo… Kaj dela vse psiha!
Ob pol šestih sva krenila na pot, po poti več ali manj oba tiho, vsak s svojimi mislimi …
Prideva v Petrovo Brdo, se greva prijavit, lepo uštimat in že je manjkalo do štarta samo še deset minut. Grem še odtočit zadnje kaplje, pred mano v vrsti za WC št. 30. Kar nekaj mi je reklo, kako super ženska, ta bo gvišno pri prvih… Ma kaj bi dala, da jo bolje spoznam….
Na štartu si zaželimo vsi vsem srečno na poti in že vriskajoč krenemo na pot. Kdo ve koliko časa bomo vriskali…
Pot do Črne Prsti mi je bila tako lepa, da je kar ne morem prehvaliti. Vzpon lep, ravno po mojem okusu. Vprašajte me, s kom sem se na poti spoznala!? Prav s številko 30. Ko Tiniju s tekaške majice preberem ime, rečem: »Gremo, Tini! » Ne vem, če me je prav razumel, ko sem šla mimo njega, sem izdavila : » Jaz sem pa ZZ topka!« Pa reče št. 30 za mano: » A vi ste ZZ topka, no, ti , mislim?! Jaz sem pa Darja!« Jaz pa kot iz topa: » Vavpetič?« »Ja, »mi odgovori. Pa ji razlagam po poti, kako sem malo gledala njene rezultate, kako je super dobra, pa mi ona nazaj, da bo srečna, če pride v osmih urah okoli. Oštja, si mislim, če bo ona rabila osem ur, kaj bom jaz rabila cel dan? Ko se vzpenjamo proti Črni Prsti, čudoviti razgledi na Triglav in gore, ki jih sploh še ne poznam, a jih bom spoznala. A kaj, ko mora človek gledat pod noge, na pot, da se ne spotakne kam in je lahko prav kmalu vsega konec.
Ko smo prišli do melišča, nas je bilo kar nekaj v koloni, vsi smo lepo hodili za Darjo, ki nas je kot kolovodja vodila. Hvala Bogu, da je šla prav lepo počasi, da mi skoraj še dihat ni bilo treba. Če bi šla mimo nje, bi prišla crknjena že na Črno Prst . Možje, ki so že dali preizkušnjo skozi, so se med sabo pomenkovali, da imajo tempo za dobrih šest ur. Ojoj, sem si mislila, kaj bi dala, da bilo to res .
Ko smo prišli na vrh, je ravno odbila ura deset. Se pravi, dve uri do tu! No, zdaj bom dol kar letela, pa bom v Hudajužni en, dva , tri… Pa res prehitim nekaj moških, ki jim v dolino ni šlo najbolje in grem, grem, grem…
Oštja, kako se vleče! Ma kaj ne bo še konca? Vmes me zaradi spusta in nabivanja zatišči in malo pred Znojilami grem res odtočit. Pa spet šibam, brez konca in kraja, ko končno pridem v Znojile.
Na tablici je pisalo Znojile in skoraj 700m nadmorske !!! Halo, kaj še 300 m višine do Huda Južne?
O, my god! Držim se navodil tistih, ki so mi svetovali, naj se na vsaki okrepčevalnici ustavim in se okrepčam. In tako res tudi tu, kozarec rumene pijače, kozarec rdečkaste, en kozarec vode zlit za vrat , pest rozin, pa še malo soli, da mi slučajno kaj ne zmanjka, in bejžmo naprej.
Po poti proti dol sem začutila , da s palcem na levi nogi nekaj ni prav v redu. Pa mi ni treba pravt, da sem se ravno ob taisti palec non-stop spotikala. Ja, sem si mislila, ta stvar me pa zdaj že tako boli, da bom lepo v Hudajužni odstopila. Vzrok imam! Super!
Razlagam Darji po poti, da bom najbrž šla samo do Hudajužne, da ne znese več, da me boli palec, pa pri strani me nekaj žuli, pa te poti dol sploh ni konca, da se mi niti hodit več ne ljubi, kaj šele, da bi tekla…. In že v mislih sestavljam zgodbo, ki jo bom napisala na forum, da kako sem pa vsaj tri petine poti premagala, kar pa tudi ni kar tako…
Saj ne morem verjet. A da sem porabila za to ubogo dolinco ravno toliko časa, kot za vso pot do Črne Prsti???
Ko sem namreč v Hudajužni končno le zagledala vse tiste ljudi, ki so navijali, pa Jožkota, pa Malavašiča, vsi so kričali:«Bravo, Zi Zi topka!!!«, sem vprašala tam, le koliko je ura? Pet do poldne!
» Kaj, dve uri za dol sem zdaj rabla? Ma kdo pride zdaj v štirih okoli, ko se ta »lepo« komaj začne?
» Pridete, pridete, gospa… Dve urci do vrha in je rešeno!«
Ja, si mislim, ma ne jaz. Bem, da se ne osramotim prav tukaj, tečem samo do ceste in čez in pole zadi za mostom že lahko odstopim. Ja, ja tako bom nardila….
Vmes mi hodi stavek, ki ga je Darja povedala, da do Durnika prav nič ne popusti … No, zdaj sem za mostom, zdaj se začne… Pa grem sam še malo…. Ja, saj po teh betonskih ploščah sploh ni tako hudo… Bem, grem še malo… No, saj ni tolk strašno hudo… Ja, zdej sem pa že tolk višje, da se mi pa skoraj res ne splača nazaj dol. No, bejžmo, saj ni tako hudo…
Ojoj, sam ko se je lotilo, ta hudo! To pa je bil vzpon! Kaj Kojca, si mislim, Kojca je položna v primerjavi s tem pogledom proti gor… Le kdo bo prišel tja gor? In glej ga zlomka, jaz ravno o Kojci, ko pridem do okrepčevalnice, ki jo je imel prav Vidaunk, ki organizira tek na Kojco. Spet seveda zmečem vse vase, kar mi pripada, pa me vpraša možakar: » Kaj ste vi že tekla na Kojco? Ker imate torbico od Kojce okoli pasu.«
»Ja, ja, sem, jaz sem tista, ta najbolj glasna… »
»Ja, saj se vas spomnim, tista, ja, ki se skozi nekaj heca in govori. Sam zdaj pa ne morete govort, ne, ker ste brez sape? Ja, še nekaj časa boste brez nje, saj zdaj imate pa kilometer res hudga vzpona!«
» Kaj ??? Kilometer? Kam češ po hujžga, kot je bil zdaj??? Kaj tja gor je treba prit?«, nakažem s pogledom , on pa : » Ja, tja gor, ma saj lohk, da ni kilometer, ma 5oo dobrih metrov je pa gvišno…«
Ja, kaj čem? Se skotalit nazaj , al it gor? Ma, bem , če sem že do tu, grem pa še malo…
Ne me vprašat, kako sem prišla do vrha Durnika. Ker skoraj da ne vem. Spet me sreča Darja, nekaj ji razlagam , da vidim le temo pred seboj, pokažem ji, kako se tresem , pa mi pravi, naj se umirim popolnoma, da če padem tukaj vkup, me pa res težko spravijo reševalci v dolino. Ubogam njen nasvet, počakam, da se malo umirim in šele nato krenem prav počasi naprej.
» Še malo, še malo« , tolažimo en drugega, kar nas je bilo tam skupaj…
Končno vrh!!!!
Doktor me vpraša, če imam krče, ravno ko posežem po pijači z magnezijem, povem, da ne , pa pravi, da pol pa ne rabim magnezija. Da lahko vzamem kakšno drugo pijačo.. Ja, saj bom vzela!! Vse bom vzela. Zmečem spet ne vem kolko kozarcev vase, ni bilo važno, al je blo rdeče, al roza, al rumeno, sam da je šlo po grlu vame…
Grem naprej, Darje ne blizu ne daleč. Z enim možakarjem in enim fantom, ki pa so ga zelo dajali krči, nekako skupaj hodimo, ko končno zagledamo kočo na Poreznu!
Zdaj pa bo!
Bo, bo, sam ne še tako kmalu… Prav nalašč vprašam možakarja, koliko je ura. Deset do dveh! Čez dvajset minut , deset čez dvejo, pa res pridemo do vrha. Ljudje ploskajo, bravo, bravo…
Zmečem spet vase ene pijače, kot da še v življenju nisem pila, dva kozarca vode za vrat , enega po obrazu in gremo….
» Še malo, še malo,« pravijo planinci, ki so se pred kočo nastavljali sončnim žarkom…
» Kaj bo teh šest, sedem kilometrčkov! Če sem jih tolk zdržala, bom pa ja še to….«
In šibam… Spet dolina, spet mi pritiska na mehur… Šibnem v tiste bunkerje, na hitrco…
In grem dol, dol, dol, v mislih si nekako približno odštevam kilometre…
Pa spet srečam Darjo, kako nekemu možakarju nateguje noge, ker so ga krči zagrabili… » Darja, kaj si tudi dohtarca?« Bravo, meni se sanja ne, kaj napravit v takih momentih…
No, še malo, Darja me spet ulovi in skupaj sva tekli zadnji kilometer proti cilju… Tudi, če je šlo samo v dolino, sem dihala kot konj, da niti nisem opazila, da Darje ni več poleg mene.. Pa ravno, ko sem jo hotela vprašat, če greva skupaj skozi cilj…
Zagledam cilj, grem vriskajoč skozi, pokleknem in poljubim mater zemljo ( asfalt), polna neke evforije, kot da sem pod kakšno drogo, zahvalim Boga, da sem preživela in v trenutku je vse hudo pozabljeno. Od tako hudih bolečin me niti noht ni več bolel.
V cilju mi vsi čestitajo, hvalijo, kot da sem zmagala.. Ma, ja , saj sem!
» Bravo, ZZ topka, bravo…. » , slišim od vsepovsod. Ponosna, da bolj ne morem biti.
Moj ZZ top mi čestita in pohvali, obenem pa še pravi: » Ja, saj si bolj oblegana kot Bush…
Saj si ta glavna tukaj…!«
Saj sem!
Ko sem prišla do avta in sezula nogavico, ne vprašte: Noht komplet črn…
Ojoj, kako je začelo bolet…
Grem pod tuš, ki nam ga je zrihtala vojska, se lepo stuširam. Darja, ki mi je bila včeraj prav usojena, mi ponudi mazilo za noge, se namažem, da mi ni bilo treba čakat masaže. Ti moški… Vrsta… Če so dobre vile tam notri tako lepo delale, si je najbrž kakšen upal tudi večkrat v vrsto… ( se hecam..)
Ko par žensk opazi, kako čotam, mi pravijo, naj grem do rešilca, da mi preluknjajo noht.. Kaj??? Tega pa prav res ne preživim… To boli…
Pa vseeno nekako z ZZ topom prideva do tja, ponižno vprašam, če res tudi to delajo, pa rečejo:«Seveda, tudi to, gospa, kar usedte se!«
» Ma bo bolelo?!!!!« »Ja, če ste cel maraton dala skozi, pa boste ja tudi to! »
In sem preživela še to. Noht so preluknjali kot sito, ven je steklo po besedah dohtarce ogromno krvi…
Ni čudno, da je bolelo…
Greva nato z ZZ topom na kosilo, in pivo, ki je bilo, kljub temu, da sva jedla bolj pri zadnjih in da verjamem, da je vmes steklo že ogromno piv v grla, ŠE VEDNO SUPER HLADNO! »To, da pri toliko ljudeh dobiš v flaši še vedno mrzlo pivo, to pa moraš prav posebej pohvalit«, reče ZZ top.
Kot da na pladnju s kosilom ni bilo vsega dovolj, brez da ne omenim, da smo bili siti že s sadno kupo,
palačinkami in sladoledom in vsemi dobrotami v cilju, je Jožkotova Dorica pridno delila še gore slaščic…
Ko sem malo računala, kaj vse sem skonzumirala na tej preizkušnji, se ne zlažem prav veliko, če rečem, da sem spila blizu 10 litrov tekočine, (a sem bila še vedno žejna), pojedla blizu kile rozin in banan, in še vse tiste dobrote po teku, Namesto, da bi kaj shujšala, sem se najbrž še zredila….
Podelitve nisva čakala, saj sva hotela čimprej domov, da še deco kaj vidiva tega dne.
Verjamem pa, da ja bilo lepo.
Ko sva prišla domov, sem si številko obesila na zid poleg postelje..
Naj se vidi in ve, kaj sem premagala.
Sama sem danes tu na Boljuncu tako ponosna, da sploh ne morem povedat…
Naj pridejo, tisti, ki pravijo, da se ne da organizirat teka, tako da bi bili na koncu vsi zadovoljni, naj pridejo v prelepo Baško Grapo in se naužijejo, kaj je to organizacija tako velike stvari kot je GM4O. In naj vidijo, da se da, če se hoče…
Jožko, drugo leto pa kar pričakujte številko okoli 300!
Hvala, Jožko in kompletna ekipa , da ste mi ponudili , vse kar sem doživela… Da se vidi, kaj vse je človek sposoben v življenju…
Naj še svoj rezultat povem, 6 ur 52 minut in 4 sekunde, 37. med ženskami, ZZ top pa 5 ur 5 minut in 40 sekund, 67. absolutno. Njega so spet zafrknili krči, kljub temu, da se je zelo šparal do Črne Prsti, ker je upal, da bo tako bolje. Pa ni bilo. Za drugo leto si je že zadal, da bo šel na polno od začetka, pa naj bo kar hoče…
Sama za drugo leto ne rečem še nič… Včeraj sem rekla, prvič, zadnjič in nikoli več, danes pa ne rečem nič… Še!
Ojoj, zdaj pišem že dve uri, zdaj bo že moj ZZ top kmalu v cilju. Ojoj, saj je že tu.
Pravi, da če hočeš malo pozabiti na gorje GM 4O, greš naslednji dan na gorski tek po dolini Glinščice, kjer ti po kraških gorskih robovih nabija vročina v možgane…. Danes je poleg sebe opazil tudi Asima Kaltaka iz Izole, ki je včeraj prav tako premagal GM4O. In kot da ni bil včeraj nikjer, je danes tekel kot za stavo in med 200 glavo množico pritekel v cilj absolutno 18.
Bravo!
Ja, zdaj pa res neham, saj rabiš že dopust, da prebereš vso to mojo štorijo, ki pa ni zlagana.
Je resnična!!
sobota, 1. september 2007
14. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 1.9.2007
Skopirano iz Tekaškega foruma:
Ja, še vipavski Čuferjevi kerlci naj dodamo, da je bilo res vse na nivoju. Je Čendak najbrž mislil, da je še v Podgorju, a se je tokrat ta ohcet nadaljevala kar v prelepi Baški grapi.
Mi trije smo bili vsi zadovoljni tako s tekom, kot prej in pole z vsemi dobrotami.
Je pa moj zz top danes še posebno ponosen nase, ker je s počenim rebrom namahal tako Pudgarja, kot ostale tiste, ki jih drugače le v hrbet gleda. Bwo, gdu bi zastopu ta zdravstveni čudež?
Tudi sama sem za več kot sedem minut popravila mojo hitro hojo in celo nisem prišla zadnja v cilj. Je pa kot zadnja bila članica z istim imenom kot ga imam sama.
Ko sem šla mimo okrepčevalnice pod vrhom, sem jim prav zažugala, da mi za nazaj slučajno ne uidejo, ker sem prišla le zaradi dopinga, ki mi je pripadal na spustu. Je bil fin, ta šnopček in ko sem pravila mojemu zz topu, da so mi ga nalili skoraj cel kozarček ( 1dcl), je pripomnil, da ni čudno, da pa zanj ni bilo niti dno pokrito. Ja, kdor zna....
Sindis je imela čas isti kot lani, ona gre itak tako:"Če bo ostalo še kaj zame, prav, če ne, pač ne." In je ostal zanjo bron!
Čestitke pa prav vsem, ki smo premagali progo. Seveda pa še bolj nam, ki moramo, da pridemo v cilj, sopihat še enkrat več časa, kot sopiha zmagovalec. Lahko njemu! 50 min in je zanj hudga konec. Nas pa čaka še enkrat toliko... Ne, ne, se samo hecam. Res, čestitke vsem, zmagovalcem, čestitke organizatorjem, in ko prespim, že študiram, da najbrž drugo leto spet. Ja, že zaradi dopinga...
P.S. Čufer Stanko, ki si bil v cilju peti absloutno: BRAVO , se vidi, da si NAŠA ŽLAHTA! Kar tako naprej!
P.s.
Ja, in da ne pozabimo pohvaliti gospe, ki nam vsako leto lepo zaigra na harmoniko. In krajanov, ki nam vlijejo ob navijanju novih moči, in seveda sanjske, božanske, njami, njami, sadne kupe, ki jo pripravijo in ki je NE zmanjka, prej ko zadnji pride v cilj. Kaj zmanjka, repete dobiš, dokler jo upaš vase spravljati. ( sam´, jaz nisem taka) 
Danes zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo na mojem teleščku niti enega samega znaka, da sem se včeraj kaj martrala, zato že danes vem, da pridemo naslednje leto za gvišno, če bo le zdravje dalo...
Tako!!!
nedelja, 3. september 2006
13.GORSKI TEK NA ČRNO PRST - MOJ PRVI , 2.9.2006
Včasih še ni bilo raznih fb, ig, msn, ..., zato smo bili rekreativni tekači zelooo aktivni na Tekaškem forumu. In si tam povedali praktično vse.
Zato bom le skopirala in prilepila moje poročilo od tam. Takrat, leta 2006, nisem niti na TF še imela svoojega profila, zato sem si sposodila kar mojga ZZ topa in svojo prvo Črno prst opisala kar pri njemu.
Je pa prav na tem teku Peter Lamovec odtekel rekord proge 47:46, ki velja še danes! Še danes imam pred očmi Petra, kako skromno kima vsem, ki se tam čudimo in mu čestitamo, k je tko hitro šibal....
__________________________________________________________________________________
.JPG)
.JPG)
Danes se oglaša kar dobra polovica ZZ Topa, saj je že navsezgodaj moral odbrzeti na kolesarsko tekmo do Predmeje, ki se danes odvija v naših krajih.
Res ni besed, s katerimi bi lahko izrazili vso to lepoto in dobroto Baške Grape. G. župan Kemperle je izjavil, da se bo morala mladina kar potruditi, da bo Grapa živela naprej in se razvijala.
Toda: po srcu in po duši tako razvitih ljudi, kot so prav v Baški Grapi- te lahko iščemo! Saj smo fajn tudi mi, toda Graparji so res razred zase. In ker ima ZZ top korenine prav v Podbrdu, upam, da se je nekaj tega preneslo tudi na najine tri otroke.
No, to naj bo za uvod!
Zdaj pa k tekmi! Sama sem se tekmovanja udeležila prvič. Celo noč sem v mislih in sanjah premlevala, Bog ve, če bom na cilju v limitu.!? Kar po pravici povem, da če ne bi bilo za mano člana, najbrž GRS, ki je sledil zadnejmu tekmovalcu, ne vem, če bi ugledala vrh, kjer se ti odpre prekrasen pogled na Slovenijo in je v trenutku pozabljeno vse hudo. Pa mi je gospod zadnjo tretjino proge posodil palice, da sem nekako prišla do vrha in me cel čas bodril: še malo, še malo. Pa ni bilo nič še malo, kar konca ni hotelo biti. Pa vseeno nisem obupala in sem šla. In prišla. JUHU!!!
Ko sem pred petimi leti možu večkrat omenila, da bova začela tudi midva začela hoditi počasi v hribe, se je seveda vse končalo le pri pogovoru. Najprej sem morala iz 105 kg pristati na nižji kilaži, da se sedaj z užitkom lahko udeležujeva ne pohoda- tekmovanja na vrhove naših prelepih gora. Čeprav priznam, da res teče le moj mož, jaz bolj hitro hodim.
Na vrhu je moj mož pomotoma v glavi zamenjal številko vreče z opremo, tako da so brez potrebe iskali njegovo prtljago, ki je bila ves čas tam. Se opravičujemo za to zadrego! Najbrž je bil mož tako ponosen, da je kar za 16 minut izboljšal svoj čas prejšnjega teka, da so se mu številke malo zavrtele.
Je pa z rednim treningom res ogromno pridobil na hitrosti, kar se še sam ne more načuditi. BRAVO!
Vsaka čast mlademu Petru in seveda tudi vsem ostalim, ki so bili kmalu za njim. In hčerki Sindis, ki me je našišala za 15 minut. In seveda tudi vsem ostalim, ki smo prišli "malo bolj kasno".
.JPG)
Organizator se je kot že ničkolikokrat potrudil 1000%, tako, da nimamo besed. Okrepčevalnice, na vrhu vse sladke dobrote, v dolini nagrade, ki jih kje drugod lahko samo sanjaš, sadja v izobilju, dobro zelje s klobaso, pivo, sok...
HVALA, GRAPARJI, ZA TA DAN!
Naročite se na:
Objave (Atom)