JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 23. junij 2018

SVETI PRIMOŽ IN VELIKA PLANINA, 23.6.2018

Danes sem bila pa na Gradišču. Ne na vipavskem, ali prvačkovskem ali kozinskem, ampak na najvišjem vrhu Velike planine.
Končno!
Zjutraj sva se odpravila proti Kamniku in kar groza me je primla, ko sem gledala kolono, ma, malodane od Vodic do Postojne...., ki se je vlekla proti morju. Katastrofa. Upam, da se steče do najinega povratka nazaj.

Parkirava nasproti Calcita, spotoma povprašava starejši par, če se lepo pride na Veliko planino od tu.
Med debatiranjem smo se kar na brzino spoprijateljili in lepo skupaj maširali do Sv. Primoža.  Kjer sem stala prvič v življenju. Bi pa že morala kdaj prej. Vsaj na kaki tekmi zimskih vzponov ali pa na 24 ur Primoža, k sem že parkrat rekla, da bom šla,... ja, rekla in se spekla....


Medtem, ko mi češnje jemo že iz špajza - une v kompotu za ozimnico, hihi, so na Primožu češnje ravno  zrele. In še ogromno jih je letos, je rekla gospa, ki jih je pobirala v vrečko...


Pot do Velike planine je lepa. Velika planina pa ...še lepša.
Šla sva na najvišji vrh - Gradišče, 1666m.


Potem sva se spustila do Zelenega roba (?-upam, da sem si prav zapomnila). Jast sem si privoščila super ajdove žgance s kislim mlekom.

Ko sva se vračala, kar naenkrat pride k meni bradati možakar in me vpraša, če sem plačala vstopnino???
Ma, kakšno vstopnino? Gor sva prišla po uni poti - mu kažem s prstom tja čez- ma, ni blo nikjer nobenga, da bi kej pobiral...

Jej, jej, nakar mal bolj pogledam in izpod kapce spoznam, da je ta "inkasant" Hribarjev Matej. Lump, kako si me ....
Par besed in že je hitel naprej, ker je imel delo - vodiča.

Ker so obljubljali čisto lep sonček, seveda nisva vzela ne vem kaj za obleč s sabo, ampak žihr bi. Ker sončka skorajda ni bilo izza oblakov. In  roke so mi  kmalu zmrznile, tolk je zeblo.

 Ljudi je bilo na V. planini ogromno, ampak najbrž so vsi gor prišli s teleferiko, zakaj midva nisva srečala za gor niti enga.

Za dol se je pot, kot vedno, vleeeekla.
Ni se pa, hvalabogu, vleeekla iz Ljubljane do Razdrtega. K sreči se je že vse sčistlo.

No, če gre kdo iz Calcita na vrh, bo prepešačil slabih 20 kilometrčkov in naredil okrog 1350 metrčkov  vzpona in še enkrat tolk spusta. Ma, se splača.



GPS -LE DO VRHA
ALBUM




ponedeljek, 18. junij 2018

17. GORSKI MARATON ŠTIRIH OBČIN, 16.6.2018

Proti koncu tedna sem dobila zeleno luč za avto, kar pomeni, da LAHKO GREM KRIČAAAATTTTT NA GM4O!
Sej, lahko bi se peljala tudi s kom iz naših krajev, a jast moram biti tam hkrati na več krajih, pa je brez avta to kar neizvedljivo, hihi.

O, če torej grem kričat, imam takoj na grbi eno goro skrbi, na kaj ne smem pozabit, da bo vse kot se šika.
In med poglavitne zadevšne je seveda sodilo to, da se čimbolj potrudim in pomagam po svojih najboljših močeh Maji, da se končno "prebije" skozi.

Zakaj? Zato, ker sem bila pred desetimi leti tudi sama na istem! Nisem se udeležila svojega prvega gorskega maratona zato, da preizkusim svojo natreniranost ( ki je samo s hojo v hrib seveda ni glih v izobilju), ampak zato, da potešim v sebi svojo hudo gorečo željo zgolj po tem, da ga premagam! In zmagam!

Ja, mati, rjuh ti je zmanjkalo, boš šla lepo v trgovinco z blagom po en lep kos, da napišeš nejk konkretnega za Majo in odpelješ to čim višje gor proti Oblokam, da jo mal požene, še preden pride do časomerilcev v famozni Hudajužni.
Uni stric prodajalc mi je v želji po zaslužku najprej ponujal neke čudne štrace, vse drago, kot žafran...
Ma, jast nucam eno čist navadno štraco.... sam, da bo bela, ne da bo draga! Ko mi končno ponudi tudi to. Okej.
To smo rešili.

Hitro domov, zapičit v travo s štirimi žeblji, da bo fiksno in napisat.... Kej čem? Dijo buh, glih zdej, k najbolj nucam nejki pametnega, mi ne pride neč na butaro.... dej, dej, nejk na rimo... ma, ni šans. Ah, pole izsprejam kar mi je pršlo na pamet:


Okej, zdej naj se to lepo posuši, jast pa hitro še ostale rjuhe že od prej zmečem v ruzak, pa na špago ne pozabit, pa na zastavo, pa lepilni trak, pa bombone, pa mal za pit, pa en pir, če ga bo hotla, aja, pa sprintat hitro vse udeležence po štartnih številkah, da jih bom vse od prvega do zadnjega po imenu poklicala, ojej, pa uno banko za polnit mobitel nafilaj do amena, da mi ne zmanjka baterije glih, ko pride Maja mimo, da si ne bi slučajno privoščil škljocar kaj tazga...grrr.

V soboto zjutraj se zbudim ob pol treh! Grem pipi in se vržem nazaj v pojstlo, da bi še dve urce odsanjala. Ma, jok.... nema boga več zaspat. Ma, dej, mati, sej greš sam navijat, ne greš na tekmo, dej.... Ja, nič, če ne, pa ne. Vstanem in do petih nejk motovilim po hiši, ko se končno odpravim proti Baški grapi. Cesta skoraj prazna, da sem se na momente kar spraševala, če sem datum falila?

Zdej to nima veze z gm4o, ma moram napisat, kej vse doživi človk...
Pridem do prvega delovišča. Glih mal preden se zavije proti Mostu na Soči. Polovična zapora ceste. Semafor - rdeča luč. Čakam par minut, končno zelena. Speljem po voznem pasu, nakar mi točno v ovinku nasproti pridrvi avto!!! Direkt vame! Ma, kam si šow, wasu, kej ne vidiš, da si imel rdečo? Niti ne vem, kako sem zavila al  zažlajfala, da se nisva pošlatala, ko mi pride nasproti že drugi!!! Ma, kej je zdej? Jast vem, da sem imela zeleno luč!
In kaj je bilo? Nekdo je na njihovi strani vrgel semafor v grapo! In seveda niso mogli vedet, kaj in kako. Jej, banda. To pa res ni prav, kar se dela. Pokličem 112, povem, kaj je na stvari in upam, da pridejo čimprej rešit stvar.

V Hudajužni, kot rečeno, najprej zavijem proti Oblokam. Grem z avtom, dokler se mi zdi, da bo še peljalo... Še malo peš in zavežem na eno leseno škarpo ta prvo rjuho ( bi reku Andi, hihi).

V Podbrdu kar parkiram tik ob startu. Grem pozdravit in zaželet srečno vsem, ki sem jih vidla. Srečam Vero Poljšak ( štanjelsko tekaško legendo ), spremlja sina in  se mi pridruži, da bo šla z mano.  Nekaj čez pol osmo jo šibneva proti Avi.

In kmalu po osmih se prikažeta prva dva tekača. Odločila sem se, da bom tuki samo snemala, na Durniku pa fotkala. In res, začnem snemat, kričat, vse gre mimo,... ko nikjer ne opazim Toneka? Ma, kako ga jast nisem vidla, ne vem. Pa še pomahal mi je, vidim na posnetku. Bwo. No, sej delo snemalca in kričača ni lahko dejlo.... človk ne ve, kam bi buljil...
VIDEO

Ola, prva naloga je narjena, zdej pa kar hitro v Hudajužno, kajti prvi norci od UPT bojo že kmalu po pol deseti pri meni...
Z Vero počasi grizeva proti Durniku,


pridruži se nama še Boštjan iz Wajdušne, ob pol desetih se že pozdravljam z okrepčevalničarji VIDAUNK. So rekli, da so se pripravli na moje kričanje, k ga bojo morali poslušat skori šest ur! Hihi.

In res, še nisem prišla do svojega poštota, pride mimo Tinko...in takoj za njim Justin mlajši. Uf, tevi pa ne mulirajo... tevi grejo zares...

Pohitim še malo naprej in se probam nekako ustoličit. Ampak na tako strmem... nimaš kaj za pričakovat... en cejt sem se dajala sem, en cejt tja... visela, ne visela... 
Nekako zapičim zastavo v zemljo in tu bom zdej do zadnjega. Še vrečko z bomboni nastavim, če bo kdo hotu. Vera in Boštjan sta me  zapustila, saj sta šla naprej do Porezna.

Tekmovalci prihajajo, grizejo kolena, jast kričim, pojem, tulim, fotkam, ko ga dobim po številki ven
( tiste, ki jih ne poznam), ga pokličem po imenu in priimku, ma  ni da ni... in spotoma še neke čudne velike komarje in tečne muhe pobijam, zakaj, pr mej duš, da so me skor celo pojedle. Le kje ste se dobile, tečnobe tečne?

Saj se vidi že po fotkah, kakšen je bil odziv skoraj vseh, aneda?

S temle možakarjem, Andrej se kliče:))

sva celo skupi zapela. On se je usedu zraven mene: "Zdej bova pa midva eno....En hud Bedanc je živu, se futral je z ljudmi..."
Sem celo mal posnela, kolkor je ratalo:
HUD BEDANC

Okrog dveh sem začela pa že mal tekače spraševat, če so slučajno slišali čez cesto, da je Maja prišla v limitu čez? In dobivam same ja odgovore.
Jupiii, Maja, ma glih tle te počakam, pa magari če sem do štere tle....

In že pol ure preden sploh pride do mene, kričim ko munjena tja dol v dol, ker baje me je blo slišat zeeelooo daleč. Najbrž so se uni na spodnji okrepčevalnici mal čudno med sabo gledali, komu tolk kričim, če pa ni nobenga mimo....

In 15 do treh jo zagledam! Greeemo, Maja, bravo! Počasi pride do mene, Ečo zadi za njo.

Jo vprašam, če bo pir, komajda odkima. Verjamem, tudi sama imam občutek, da samo z odpiranjem in zapiranjem vek porabim ogromne energije, če sem zje...  In prav nič ne rečem, če mojih rjuh, namenjenih njej, sploh ni videla! Kajti, jast jih najbrž tudi ne bi... Joj, res sem se kar mal ustrašla, bila je bolj bela v obraz od bele barve. Ampak, saj je Ečo poleg. Jo bo že znal k sebi spravit. Upam, da zgrize.

Pospravim vso mojo delovno opremo in jo mahnem v dolino. Po poti srečam še kar ene štiri, pet tekmovalcev. Na okrepčevalnici si privoščim več kot zaslužen sadjevec. Da mi malo glasilke razkuži. Odličen je bil! Hvala!

Hitro oddrvim v Podbrdo na bazen. V šotoru je vse živo.
Kam grem najprej? Naročim si en velik pir in ga skorajda zeksam, mimo pride še Andrej, pa ga še njemu enga privoščim. Uf, sem bla žejna.

Čestitke levo, čestitke desno... na tribuni nekaj debatiramo, ko mi, kdo drug kot Tonek, prinese še enga. Ma, Tonek! Ma, sem še tešča!!! In še domov moram priti. Bem, sej pravjo, da je pivo hrana. Dejmo vzet dans to tako, hihi. Hvala!

Začne se podelitev, za Majčko sem zvedela, da je skozi cilj...
Ko jo iščem, da jo objamem in ne najdem... najbrž je šla pod tuš,... sklenem, da bo najboljše, če grem počasi domov.

Sem lačna ko volk, in se še ustavim na bencinski za panin. Bencinska zaprta. Itak. Potrpim do Gorice.
Semafor je pri Ušniku na svojem mestu.

Danes je nov dan. Za tiste, ki ste zmagali ( in zmagali ste vsi), malo drugačen. Bolj poln. Nabit s ponosom. A tudi zame je bolj poln. Ker sem bila vsaj majhen delček z vami na poti. Hvala!

Majči, tebi pa,... ah, nič, dovolj si se cmerila :)).... le en globok poklon....

REZULTATI
FOTO





nedelja, 27. maj 2018

15. TEK NA ŠPIČAST VRH- 27.5.2018

 Iz tople, z vlago nabite doline smo se danes odpeljali  v za odtenek bolj dihajoče kraje, v Zadlog, kjer so domačini pripravili že 15. tek na Špičast vrh.


Saj vem, da se bom ponavljala, ampak če je tako, je pač tako. Še enkrat znova smo se vsi udeleženci počutili kot da smo na ohceti. Postreženi iz vseh smeri v vse smeri, da bomo ja domov odšli z polno mero zadovoljstva.
Pri prijavi smo prejeli lepe brisače, v cilju smo bili postreženi s svojo pijačo in čokolado, plus kar je bilo pri mizi.
 Na domačiji Pr Bizarjevih pa spet stojnica s sadjem in pijačo ter super domačim sadnim jogurtom. Vsak tekmovalec si je izžrebal praktično nagrado. Za malico odlična pašta.
Čeprav sem se 4 km dolge s 400 metrov višincev tekme udeležila tekmovalno netekmovalno, sem morala na stopničke, kajti v moji kategoriji smo bile samo tri.


Tudi moj je bil po sto letih tretji v kategoriji. Pa ravno danes, ko mu koleno ni pustilo glih ne vem kakega tekaško hitrostnega presežka.

Tako, da sva domov pripeljala kar dva matuca. V naši vitrini jih je sedaj že 11 !

V glavnem vse in še več - SUPER!

In le zakaj bi se branila ob tako dobrih ljudeh in ob vsem tako dobrem spet priti? Se ne bom!
Če bo le zdravje dalo, se vidimo naslednje leto. Na mojem 11-em.

Hvala, dragi domačini, za lepo podeljeno priznanje za 10 vzponov.

Ne vem, če je še kje kaka tekma, kamor sem jast 10 botov tekmovala. Najbrž da ne. Vem pa, da je v Zadlogu tekma, kamor bom še šla.
In ni nas malo, ki letos praznujemo ta deseto:

HVALA !

p.s  In en velik BRAVO vsem otročkom, ki jih ni bilo malo!
FOTO  - z zasilnimi rezultati članov

sobota, 19. maj 2018

GREMO V HRIBE POZDRAVIT TEŠKYJA - 19.5.18

Danes sva se pridružila Andreju Težak Teškyju, ki bo v 33 dneh po Zlatorogovi poti hodil po hribih, z namenom zbrati čimveč denarja za botrstvo.
No, midva nisva šla iz Razdrtega, ampak po UTVV poti.
In sicer je moj gonil bičiklet
 jast pa sem ga lovila pešadijom. 
 Po planoti je kar močno pihala burja, ma, sem se ji upirala z vso silo. 
Do Vojkove koče sva prišla istočasno kot Andrej z ekipo, ki je prišel iz Razdrtega. 

Ljudi je bilo kar veliko. Najprej je bilo na vrsti par igric in glej ga zlomka, sem si priigrala lepo majčko Gremo v hribe. 
Zgolj seveda z veliko sreče je žogica, ki se je katapultirala in jo je bilo treba ulovit, pristala direkt v moji roki. 

Potem so nastopili trije standup komiki, da smo se malo nasmejali. 

Nama se je še malo šlo po svetu, zato sva jo pičila še do Abrama. 
In kaj se je zgodilo??? Jast sem letos prvič tekla. Skoraj celo pot do Abrama! No koment. Magari kot polžek, ma, tek je bil. Seveda me zdej vse boli, ma, kej čmo... 

Pri Abramu pa zasluženi njoki z gobami in dve radlerce.

Potem sem sita kot pujsek spet hotla malo tečt,...ma, ja.... s polhnim vampom laufat,... ne gre. 
In še baterija mi je krepnila na mobitu, tako, da Sporttracker ni več računal, kolk gremo. Pa sva šla bolj na izi dalje. 

Vreme je blo super. Sonček, sonček, sonček. 
Upam, da Andreju uspe zbrati čimveč dinarčkov--papirnatih. Hi hi, je rekel, da je kovance preveč slišat, ko padejo v škatlo. 
In srečno do konca!

sreda, 02. maj 2018

PO POTI NAŠIH NON PEŠ V TRST 1.5.2018

Pravzaprav bi lahko dala naslov blogu tudi Najkrajša pot do kopanja v Barkovljah -  predmestju Trsta in kopališčuTržačanov.
A to bi bil bolj moderen naslov..., ki  ga najbrž ne bi nihče od ta mladih  "zagrabil", zato pejmo raje v stare čase, obujat spomine naših non, ki so pa morale na pot, na pot za preživetje.

V začetku prejšnjega stoletja so žene nosile na glavah v jerbasih v Trst prodajat jajca in pridelke, ki so jih pridelali doma. Seveda jerbas, poln dobrot, ni bil dovolj. Če se je že šlo, se je neslo še v košarah kaj.
                                                         foto: arhiv starih slik Cerknica

In da bo vse skupaj še bolj začinjeno, jih je ne malo šlo v Trst bosih!!! Ker je bilo za tako dolgo hojo škoda obutve. ( kaj bi šele za današnjo ero rekli glede šolnov - v primerjavi z današnjimi so bili takrat šolni zares večni)

Haloo???  Ma to je dolgaaaa pot....

In v Velikih Žabljah se je pred petimi leti našla skupina osmih, ki so želeli malo za spomin, malo za izziv, malo za šalo, malo pa tudi zares ponoviti tako pot.  In so šli...

Žabeljci so me že lani povabili, ni zneslo, ma letos pa sem rekla, da grem.

Ob 6.uri sem se z mojim poršejem zapeljala 2 km do Žabelj. Sej bi šla peš, ma, vsej kilometrini še dva tja in dva nazaj dodat,.... ma, kdo pa zmore:))

Danes se nas je takega izziva udeležilo že 58. Bilo nas je za čisto poln avtobus. Ki nas je seveda odpeljal nazaj. Naše none niso imele te sreče. So morale tudi nazaj peške.

Štartali smo v Velikih Žabljah pred dvorano. In se takoj povzpeli po "moji " poti proti mojmu srčnemu.

Ob potočku smo hodili vse do Zavina, kjer smo jo mahnili proti cesti po dolini Branice.

Jo v križišču prečkali in se kar strmo povzpeli do Lukovca, mimo katerega btw tečemo tudi na Štanjelskem teku.
                                   Tja gor bo treba

                            Tam zadi smo pa že bli :))


               Ta korajžni so se povzpeli kar po strmem obzidju.               

Med potjo mi seveda sploh ni bilo nič dolgcejt, saj sem od začetka do konca vrtela jezik skupaj z Marijo, kolegico, s katero sva dolga leta skupaj kegljali. In se po dolgih letih le tega seveda spominjali vsega mogočega. No, tudi zdajšnje zadevšne niso šle mimo...:)

V Lukovcu krajši  postanek in že šibamo proti Kobjeglavi,
kjer nas je žena enega pohodnika pričakala s polno mizo dobrot za konkretno malico. Moram mus pohvalit odlične domače dobrote in specialen kruh, ki ga je spekel ponoči, medtem, ko smo mi še drgnili dreto v pojstlah. Hvala, Pavel!


Želodčki so polhni in bejžmo naprej.

V   Kosovelje, skozi Pliskovico...
                                                            foto Rado Metljak




                                                                foto Rado Metljak


Potem je sledil  še en konkreten vzpon na Volnik, ki pa je že na italijanski strani. Pašaportov ni bilo treba pokazat, da je tam meja, so nakazovali le kamni.




    Tu smo kar nekaj časa pavzirali,se malo napapcali in malo pobumčkali in  se naužili razgledov in spoznanj, kje vse smo že bili. 

Potem je sledil spust v Prosek,

še mal spusta po stopnicah proti Miramarju in še malo ob morju do našega cilja v Barkovljah.

Vreme smo imeli idealno za pohod, saj ni bilo žgočega sonca. V večini dne se je skrivalo za oblaki.
Tu smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Velike Žablje. Naše none pa so morale peš še nazaj. Bravo, none!

V Kobjeglavi, kjer je manjša skupinica, ki se je pridružila šele tam,  izstopila, smo seveda morali opravit eno gasilsko:
                                                                foto Rado Metljak

Moram mus pohvalit vse pohodnike.
Sedem ur smo aktivno hodili. Opravili skoraj za jurčka višincev vzpona in  jurčka spusta.
Ko sem gps  prenesla na GPS SLED, je ta izračunal 31,7 km dolžine.
Bravo mi, še bolj bravo pa še enkrat našim nonam !
Na svidenje čez leto!
Zdej pa hitro na Čaven, namesto včeri:))

FOTO ALBUM
FOTO ALBUM BY RADO METLJAK

GPS SPORTSTRACKER
GPS GPSIES.COM

nedelja, 15. april 2018

VIVICITTA - POŽIVIMO MESTI, 15.4.2018

Po dolgih, mislim, da kar enih 15-ih letih, sem se danes udeležila pohoda Vivicitta, ki povezuje obe Gorici in kraje ob meji.

Moj je šel na tekmo na Sabotin,

jast pa na Trg Evrope.

Kjer je bil štart pohoda. Lahko si si izbral 3km, lahko 6km, lahko pa tudi 12km. Seveda ni treba ugibat, kjero razdaljo sem si jast izbrala.:)

Ljudi ogromno, ogromno starejših, nekaj tekačev, našpičenih, da razdaljo pretečejo, vse pa je bilo seveda v večini italijansko govorečih. No, sem pa tja sem slišala tudi kak naš pogovor.

Za prijavnino petih evrčkov, ki je, se mi zdi, vsaj kar sem zastopla organizatorja, ko je v italijanskem jeziku razlagal, šla za pomoč goriški bolnišnici, sem prejela kar nekaj šenkov :

Plus pašto, na katero pa nisem čakala,... ker bi bla najbrž še zdaj v vrsti.

Na štart smo čakali do zadnje sekunde, kot bi šlo za tekmo ...

Za dobro vzdušje je skrbela godba na pihala.

10,9,8,7,6,....3,2,1
Andiamo!!!

Tekači se poženejo v dir ( od mnogih sem prepoznala le Aleksandro Fortin) proti Solkanu, jast se lotim hoje malček previdno, okoli sebe pogledujem, če dobim kako žrtev, ki bi se držala mojega tempa...

Pa je nisem dobila, žrtve:))
Ah, nič... grem jast po moje. Ker sem že upalila Sportstrackerja, sem seveda dala v drugo...

Pot nas je vodila mimo Kajak centra, štarta Traila treh vrhov

Sledi vzpon v Solkan in prečenje naše lepe, modre Soče


In že smo počasi - ups, hitro, v Italiji.
Še nedolgo nazaj v zgodovino bi me kar streljali, če bi bla tam brez pašaporta, danes pa sem jo lepo maširala in se povezovala med ljudmi in kraji  v eno celoto.

Tempo sem imela kar konkreten. Zato sem bila seveda na poti več ali manj sama. No, prav sama ne. En možakar me je v dol prehiteval s tekom, v gor pa jast njega s hojo. Kar enih deset botov sva se en druzga prehitela. Seveda bi me lohk vsaj mal zamikalo, da bi se tudi sama spravila v tekaški dir, ma,... ni šans,... mi ni potegnilo. Na momente mi je šlo to že kar malo na nerve, pa sem si rekla, dej, baba, poteči malo, da se ga rešiš.... klepetat itak ne moreš, ker je bil Italijan. Ker, jast in italijanščina smo pa štirje:))

Še, ko sem šla mimo njega in ga mal ogovorila, če mu  ni vroče v dolgi trenerki, zapet do vrha... me je sam čudno gledal??? Kako tudi ne... preden meni pride, kaj je kaldo, kaj fredo...rečem, kar oboje... in pole možakar si misli, kar si misli....

Aja, ne smem pozabiti na oznake, na redarje, ki jih je bilo... Pr mej duš, da na Vipavskem teku v vseh 20 letih skupaj ni bilo tolk redarjev, kot tuki na enem samcatem pohodu. Bravo!

Tudi okrepčevalnici sta bili na poti dve. Sama sem samo na hitrco obakrat vzela po požirek aque minerale... je bilo pa na stojnici tudi kaj za prigriznit.

Nekje okoli sedmega ali osmega kilometra sem možakarju le ušla.
Se mi zdi, da v kraju Piuma? ( ja, bo pravi... sem naknadno pokukala mal po zemljevidu:)) Luštkan kraj. Lepa narava.

Nekje pri devetem kilometru še enkrat, le da tokrat v Italiji ( Mojčka, reši me, ... kjeri kraj je to? Kej  je to še vedno Piuma?), čez Sočo...

In še gasa do cilja.
Sporttracker mi je izmeril 10,85 km dolžine. Vse skupaj sem zmazala v 1h 30 minut, kar za navadno hitro hojo znese kar dober tempo 7,2 km na uro. Moram pa seveda še poudarit, da zmažemo tudi 180m višincev, kar ni zanemarljivo.
Važička!!!
GPS VIVICITTA