Pred zimskim spanjem, hihi, sem kar morala na to tekmo. Predvsem, da se podružim s svojo tekaško klapco. Dan se je napovedoval lep, torej ni ovir. Moj najprej ne, pole ja, pole spet ne...grem sama.
Na poti proti Podnanosu se ustavim še v Vipavi, da opravim svojo državljansko dolžnost.
Pridem v Podnanos. Ni za verjet, ampak v vseh teh letih ne pomnim, da bi se kdaj na vpisnem mestu vpisala prva? Bem, vse je enkrat prvič.
Počakam še nekaj časa, da se pozdravim z vsemi poznanimi in neki čez deveto jo mahnem po lepo označeni progi proti gwor. Proga malčk vlažna od vsega dežja, ma, ni blo hudga. Se vsaj ni kadilo, hihi.
Super mi je šlo, res super zrak, za ga jest, zato sem z užitkom med mojim hodom našponala pulz do maksimuma.
V 37 minutkah ( to pišem bolj zase, da si mal bolj zapomnim, aja, pa še telefonski klic sem mejla enih pet minut ) sem pri koritu in še 26 minutk sem nucala od korita do koče. Skozi cilj, 1 urca, 4 minutke, superca, malo se izdiham, vzamem tri krhlje jabke, en fruc in že moram nazaj na navijaški pošto.
Le kdo bo danes prišibal prvi? Ja, super Simon Alič, kdo pa. Le kolk botov je on že tu zmagal? Seveda je tudi lastnik rekorda vzpona na Nanos. Bravo, Simon, ti si res iz rostfraja narjen.:))
Drugi mu sledi Uroš Rozman in kot tretji kar malo presenečenje, Miha Schaffer.
Napišemo še za punce. Prva Anja Mikuž, druga Jana Bratina in tretja Sara Stopar. ( ki sem jo celo prepoznala že na daleč, je še sama od veselja dvignla roke u luft, hihi. Ma, potihem pa povem, da sem jo prepoznala le zato, ker sem videla prej v cilju njenega očeta, k je rekel, da je Sara na tekmi, če ne bil tam, bi najbrž spet študirala, ko bi se mi približevala: le kjera je že ta???? Sej bo.....
Navijam do zadnje ženske in grem počasi za njo, nisem počakala še na Jožeta, ker me je že malčk mrazilo. 52 moških in 17 žensk je danes zmagalo. Bravo.
Bla, bla, bla, bla, bla, bla...tega ne zmanjka, na super dobro pašto in štrudelj, počakat na vse podelitve in ker ni bilo včeraj moje kategornice Dragice, sem seveda poleg Mihaele in Andreje kot tretja tudi jast stala na štengcah. Letos smo več ali manj le štiri v kategoriji. Seveda še en bot ponovim, da si nekako medalje ne zaslužim, ker nekako "sleparim", s tem, da grem naprej, in pridem potem kot zadnja skozi cilj, a saj s tem nikomur nič ne škodim. Zdej, seveda si kaj takega ne bi drznila sprejeti na kaki državni ravni. No, saj niti šla ne bi na tak način.
Res lep dan. Malo me je mikalo, da bi jo mahnila še do Vojkove koče, a sem šla rajši nazaj s klapco, da smo še malčk razvijali mišice jezička, hihi.
.jpg)
.jpg)
