NA GRADIŠKO TURO, 21.7.2024

 Sej že veste vsi, ne, da ne maram plezarije? Ma, vsake tolk moram preverit, če to še velja, hihi. 

Zato sem bla kar takoj za, ko me je moj vprašal, če grem z njim na Turo. Sevejde ne po plezalni, niti Furlanovi niti Otmarjevi, ampak po pešpoti, kjer pa imaš tudi kar nekaj plezarije s štrikmi in klinmi. 

Včasih, ko sem bla še mulka, in ko smo poleti zvečer posedali v Vipavi na zidkih na placu, so se vedno planinci pogovarjali med seboj, da če lahko greš - si upaš na Gradiško turo, velja, da lahko greš tudi na Triglav. Sevejde sem jast vse to takrat samo in zgolj poslušala, o kakšnih podvigih na Turo nisem niti pomislila, kaj šele na Triglav...  

No, ma časi se spreminjajo in tudi Čuferca z njimi, tako da je Čuferca že bla tudi na Triglavu. ( ma, če me ne piči preverjat, če res ne,hihi, me vrh najbrž ne bo več videl:))

Nazadnje sem bla na Turi januarja 2020, dan je bil prekrasen in seveda sva šla gor popoldne, ko se sonček lepo upre v stene in te greje. No, tokrat sva seveda šla zgodaj, da sonca še ne bo, ker ko zapali v steno, te kuri, da ni za zdržat...

Vseeno je iz mene teklo kot iz škafa, predvsem sevejde zarad adrenalina, ker je blo treba tolk po štrikih in klinh, na več mestih pa sploh nič, pa bi blo za potrebo kaj tam...uffffff, ni to zame. 

Iz parkinga do vrha sva rabla točno eno urco. Da sem bla mokra ko cucek, je seveda pripomogla tudi ogromna vlaga v zraku, kar se lepo vidi iz fotke...

Nazaj sva šla okoli. Mimo kapelice in mojga bivšga, katerega sem se seveda spet zelo razveselila. Je res lep, ta moj bivši. :))

No, dans sem že skori pozabla, da sem se zaklela, da ne grem več na Turo, kaj šele na Triglav:))

RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

Popoldne pa na rojstni dan hčerke Sindis. 32 let že ima, a je, kot da bi včeraj, predvčerajšnjim rodila najinega prvega otroka. ( in se seveda zaklela, da nikoli več rodit, ma, sem morala preverit, če res ne, hihi)

Kako cajt hitro teče....

NA KRN - V ZIMO, 6.7.2024

 Ja, je treba tudi neki tazga doživet, da te lopne po butari, da v hribih ni šale...

Ob 5.30 smo se odpravili v Posočje, pred sedmo že parkirali na še kar polno zasedenem parkingu pred planino Kuhinja. 

Krn, Batognica...še vse v gosti megli. A, saj se bo skadila. Vsaj tako so obljubili, uni, k služijo z napovedjo vremena:).

Vsak svoj nahrbtnik, v njem dovolj vode, nekaj čokoladic, bonki, vetrovka ( k jo naš mulo sploh ni hotu vzet s sabo, ker bo vroče?!!!)  in soldki v tokvini.

In bejžmo. Že kmalu nad planino se spuščata dol dve osebi in glej ga zlomka, Ličko ( le kdo ga ne pozna?:)) je s kolegico že nazaj spodaj. Nas "potolažita", da je na vrhu megla in mraz, ...a, saj se bo razkadila.

Do megle krasen vzpon, travniki polni cvetja, res lepo. Rožic, kolkor čiš...

S počasnim tempom smo v dveh urcah na vrhu. V čisti zimi. Megla, burjačna, glih da me ni odpihnila....grrrrrr....brrrrr.

Na vrh ne gremo, saj zares nismo imeli kaj tam počet. Hitro v kočo. Noter polno. Vsi čakajo na lepše vreme. A, zaenkrat nič kaj ne zgleda, da bo. 

Hočem kaj popit, a saj smo še vodo vso s sabo prinesli. Nič nismo pili med potjo, ker nas ni potilo sonce. Le pri koritu spodaj smo vsak malo vode popili iz špine. 

Ajde, ma, vsaj nekaj, da dam zaslužit. Pogledam na cenik in me hmali kap. Čaj 3,00, radler 7,00 evrov, enolončnica 14 evrov ???? Že lani je blu dragu, k je bil radler 4,50, ma, letos pa?  

Ma, kar naj bo. Pa nič. Mal pogledam po mizah, če pijejo drugi kaj, vse prazno, ali pa imajo svoje. Ja, ni čudno. Tudi prav ni. Vem, da ne. Da oskrbnika morata dobit noter za vse. In da je helikopter draga zadevšna. Ma,...Bi morda pripeljal helikopter stapotjo robo, ko pa zastonj rešujejo koga, k je v sandalih? Sej bo.

Pejmo nazaj. 

Roke sem imela malodane v kockah, tolk me je zeblo. Le kdo pomisli na rokavice sredi poletja? Ja, ma, bo treba tudi to...

Na planini Kuhinja si nakupimo skute in sira in pejmo v Kamno, pod most in direkt v Sočo. Na regeneracijo. 

Na žalost smo bili prikrajšani za vse krasne razglede. Sploh mi je težko, ker je šel Patrik z nami, da bi videl, kolk je vse lepo. Saj je bil že enkrat z nami, pred osmimi leti, a pravi, da se ne spominja glih kaj preveč.

No, bo treba vajo ponovit. Saj ne škodi .))

FOTO ALBUM

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

BAŠKA, 29.6.2024

 Vsaj enkrat na leto pa moram tja. In to je ponavadi okoli mojega rojstnega dne. Ker je bilo to letos na dan srede in moj ni dobil dopusta, smo rekli, da jo mahnemo tja na dan ponedeljka pred praznikom. A, glej ga zlomka, ta dan ( in tudi na dan praznika) je pihalo v Baški za vse sowde in tudi vreme je bilo prow grdo... tako, da je šla Baška na čakanje- lepega vremena. 

In za vikend so obljubili lep dan, alora...BEJŽMO!!!!

Vsekakor se v sezoni splača vstati zgodaj, jast sem bila auf že ob 3:45. Ob petih smo se že lepo vozili. Brez enega samega zastoja ali gužve smo ob sedmih in par minutk že parkirali na parkingu pred bivšim vhodom v kamp Zablače. Parking za cel dan 20 evrov, tako kot lani. Ga pa dobiš tudi za 10 evrov. A, za en dan ne bomo komplicirali in bomo imeli avto čisto blizu, če bomo kaj nucali...

Seveda smo na plaži še dovolj zgodaj, da si lahko izberemo en lep pošto pod drevčkom, ki so v vseh letih že kar konkretno zrasli. Hihi, ko me je moj še osvajal, sva pršla s stoenko prav na plažo pred davnimi 32 leti. In o kakih drevčkih ni bilo ne duha ne sluha. 

V kopalke in ni lepšega kot zaplavat v miru do skakalnice. 

Mulc je sevejde skočil noter na glavco, jast pa.... malo morgen...po štengah gor in po štengah nazaj v morje:))

Kot vsako leto sevejde tudi letos ne moremo samo ležat na brisači in se hodit namakat v morje. Zato gremo okoli poldneva lepo na naš pohod do Mjeseca i natrag. Dobrih 10km pohoda. 

 Lani smo jo malo posračkali in s sabo vzeli zgolj pol litra vode za vse tri, zato sem letos mislila malo naprej in dala dan prej zamrznit 3 pol litrske flaške vode. In se je ta lepo talila po kapljicah tekom poti gor. Mojo sem imela v torbici in se niti ni ne vem kako talila. Pa gremo malo pod vrhom mimo para (najinih let) . 

Guten tag. Guten tag. 

Gremo dalje. Pridemo na vrh, malo počijemo, nakar prideta mož in žena za nami do vrha. Ona vijola v obraz, on malodane zelen. S sabo pa nič, razen palic. Pa jim moj ponudi mojo ledeno flaško vode. 

Vam povem, da smo jim rešili življenje. Možakar je šel v žep, ponujal 12 evrov v zahvalo...

Ma, čakte, mi smo vam sami ponudili vodo... vi pijte in se mal ofrišite z njo... Kar imejte flaško.

 Was?? Danke, danke, danke... 

Ja, ja, gud, gud... Pa še nekaj razlaga žena, da imata vodo v avtu, namesto, da bi jo vzela s sabo... 

Na, Čufer, si vidu? Pa smo rešli dva človejka. In če si tega onadva ne zapomnita do večnosti, pole pa res ne vem.... 

Pejmo nazaj. Do petih lepo voda-ležalka-voda-ležalka. Pod tuš v kamp ( pst, ne nobenmu pravt!!!:)) in še šetnja do naše betulce, kjer si vsako leto privoščimo fast fish food. Mmm, njami, vse sem zmazala, pa še poplaknla z eno birco. Cene hrane in pijače v primerjavi z lani okoli 20% višje. 

Še na obvezen obhod po starem delu Baške, še na pacico ( ko so ble še kune, je bila 2 evra (15kun), danes je 3,20). In to je to, mati. Svoj dan si doživela! Če bo v septembru še lepo vreme, se zna zgodit še en tak dan. 

Tudi za domov smo imeli srečo in se po dveh urcah tekoče vožnje lepo vrnili v Dobravlje. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

PTRF 2024 - NAVIJANJE V DURNIKU, 15.6.2024

 Ob 5.00 je blo treba iz šukice. Protokol, buhnedej pozabit na rjuhe, zastavo, v ruzak glih eno vetrovkco, ker ne bo zime ( ne pa), so obljubili lepo sončno vremce, bombončke za tekače, flaša vode in pejdi mati...proti Baški grapi. 

          Sem se prav morala ustavit v Mostu na Soči, ker je bla Soča bolj modra od modre, res lepo!

Že kar nekaj let sem na najhujšem  vkopana, zasidrana kot navijačica. Ampak, da vam kar povem, dejansko mene nikoli ne bolijo mišiči, lohk hodim tudi po 30 km, ni važno, al je hrib al dolina. Ampak, tlele!!!! Tle pa naslednje jutro glih da pridem dol po štengah, ker me vse boli, ker je treba tam stat pod kotom- ostrim kotom, hihi. 

Ko pridem do zadnje hiše, se ravno vsi že odpravljajo. Do mojega poštota sta prej še dve okrepčevalnici. In vedno so tam eni in isti prostovoljci, tako da se že kar lepo vsi poznamo med sabo. Markotova mama nas postreže s pecivom, kavo, čajem, par besed in treba je it. 

Med potjo sem lepo zavezala vseh pet rjuh:)),

moški so spotoma kaj požagali, ker so imeli motorko s sabo, kako vejčko smo vrgli v stran, no, blata pa ni blo mogoče posušit.) Bo kar drseče. A, glede na vsa dež niti ni blo hudga. 

Pridem na vrh. Ola. Lani sem tam pozabila flaško od vode, pa sem napisala na TF, če bo kdo šel mimo, če jo lahko pobere, a glej ga zlomka! Glih tam me je počakala! No, boš šla pa danes z mano dol. 

Zdej si moram s karabinom zapet ruzak, drugače bo en dva tri pristal v Hudajužni:)), zastavo namestit, nazaj dol sem šla po poti par suhih vej odmaknit, ker so mi pogled v dalj ovirale, naštimam vse in tuki čiči in čaki. Čiči. Tako, pod kotom, na enem kamnu, za silo zglihanem v skrlo.  Zebe me ko psa, k sreči sem imela v žepu vetrovke tudi bufico, da sem si jo dala čez ušesa.... brrrr....prow zima je bla, no. 

Čakam, čakam, pa se z vrha dol proti meni pojavi možakar s sekiro v roki... Z Graparji pač ne gre, da ne rataš takoj prjatu z njimi in midva pričava kot, da se poznava že stu lejt. Pa reče, da bi blo fejst, če sem že  tuki vsako leto, če bi mi naštimali eno klopco za sedet. Ja, sej...Jožko in banda mi jo obljubljajo že stu lejt, ma, nej neč od teh stricu... hihi. 

In gre... do ta spodnjih Vidaunkarjev. Tam so imeli motorko. In jast slišim, kako neki žagajo, žagajo, žagajo in čez cejt se proti meni vzpenja ta isti možakar - Henrik Mauri-Hine z ogromnim na pol  prerezanim hlodom na rami. Za njim pa še en gospod s kolom. 

Tik tak sem imela klopco nameščeno. Hvala, hvala, hvala!!! 

Nekaj čez enajsto pride mimo mene prvi - Jošt Lapajne.

In dejmo, mati, zdej, poj, vriskaj, kriči, navijaj, glej na štartno listo po številkah ( sem si jo doma sprintala), kdo se vzpenja proti tebi in vsakega, če se le da, po imenu in priimku pokličeš. In res da to novega zagona vsakemu posebej. No, prav vsakemu ne, ampak jast ne morem vedeti, komu pa to ne paše....Meni pač šteje za vse tiste, ki jim pa to paše in če je takih 99 od 100, zmagamo mi, ne on.

Moram napisati, da sem se neizmerno razveselila dveh krasnih Mart , ki sta pred leti tekali na PGT. Marte Šorli in Marte Švigelj. No, Marta Šorli je šla le pohodniško do Porezna,

Marta Švigelj pa kot tekmovalka. Za Jureta. Zagotovo je za mavrico ponosen nate, Marta! 

In tako sem navijala do zadnjega. 

Vse pospravit, se spustit nazaj v Hudajužno. Vejkarca mi je pokazala točno osem ur šihta. "Dobr šiht", je napisala Tinca  na Stravi.))

Se zapeljem do Podbrda, kot vsako leto mi tudi letos Jožko zrihta marendo, sej sem bla lačna ko volk, hihi. Vse zmažem. 

Se objamem z mojimi bejbami, malo poklepetam, tudi s tujko, ki mi je prišla povedat, da je tekla že po celem svetu, ampak, da bi pa kdaj doživela kaj tekga, kot je z mano v Durniku, tega pa še ne...in da je prav posnela, da bo lahko drugim pokazala, kaj je navijanje, ups, kričanje:)) 

No, če pa doživiš še par takih, ki pridejo mimo tebe in rečejo, da so prišli prow samo zato, da mene slišijo, pole sem pa jast seveda zadovoljena:)  In če se na skoraj vseh fotkah nasmehneš v fotoaparat, sem lahko tudi zadovoljena... Njede rejs? 

Hvala! 

Album s fotkami ( nekaj sem jih morala stran vreč... sej veste, zakej... grrrr, bom morala na tečaj fotkanja, sam kej, k ni nikjer tazga tečaja, da bi se zraven fotkanja še kričalo, pelo, gledalo štartno listo, ...:)) FOTO ALBUM

STRAVA GPS

15. GORSKI TEK NA MALO GORO, 9.6.2024

 Pa sem zmagala še na enmu teku! Ups, hoji. 

Gorskega teka na Malo goro res ni za zamudit. Prijazni Kamenjci napravijo prireditev na nivoju, ki je lahko marsikomu za zgled. 

Letos je tekma štela tudi za prvenstvo Slo za veterane, pa si upam trditi, da je bila tudi zaradi tega številka prisotnih na štartu malo višja (19ž+57m), kot je sicer zadnje čase na PGT tekih. Ki pa si v večini vsi zaslužijo večjo udeležbo. Zakaj je ni, pa je to seveda druga štorija...

Alora, sem eno leto starejša kot lani, bo treba malo prej na pot, če mi bojo dovolili moj sistem: grem prva, pridem zadnja. Vprašam, odgovor pozitiven, se prijavim,  plačam štartnino 15 evrčkov, se uštimam in pejdi, mati. 

Ker je državno prvenstvo, s sabo vzamem zastavo, da tudi s tem malo nakažem, da je zadevšna malo bolj slavnostna. Tako bom na mojem poštotu poslikala vse, ki pridejo mimo. 

Mahnem jo po poti. Najprej nekaj sto metrčkov asfalta, nakar se zavije  v stezo. 

Ker je to pot koscev, se seveda Kamenjci niso izneverili in pot pokosili v nulo. Kar tripasovnica bi bla to na Dars-u. Le da Dars dela malo dlje in z mašinami, Kamenjci pa s kosilko na ramah in na mah.:)) Odstavni, vozni in prehitevalni pas. Če se je tu prehitevalo, je bilo vse po predpisih, hihi. Zares, na široko pokošena in označena pot. Bravo! 

Med potjo dohitim press ministra Japlja, to je pa tudi vse. Niti živalic ni bilo. 

Do požarne mi je šlo super. Od požarne naprej se  komi "ta hudo" loti, a tolk hudo pa mi vendarle ni. Pravzaprav, če grem po svoje, netekmovalno, mi je vse skupaj en sam užitek. Se spravim v dihanje, usklajeno s korakom in gre. Res je, da je bilo zelo soparno, z mene je teklo, a ker sem v gozdu, se kar lepo da. 

In tako pridem jast lepo na vrh v urci in 20 minutk.. Malo popijem čaja in še imam nekaj časa, da se v miru vpišem v planinsko knjigo in malo poklepetam. 

Spustim se kakih 250 metrov nižje, zapičim zastavo v zemljo, probam glasilke.... dejlajo, in kriči, mati. 

Seveda sem že v Kamnjah videla Simona Aliča zato sem tudi pričakovala, da bo on med prvimi. A, glej ga, zlomka, danes je tik pred njim mimo mene najprej odtekel Serdinšek Tadej iz Maribora. 

"Ajde, Simon, stisni, gaaaas, na vrhu te čaka 10 kilski kamen za 10. zmago!" Simon le z nasmeškom mimo, pa tudi Tadej se je nasmejal.   Vam povem, da Simon ni hotu zmagat, da mu ne bo treba nosit v dolino kamna, hihi. Še dobro minutko počakam in že je tu tretji - domačin Uroš Vodopivec. 

Bravo, fantje. 

Joj, ne kričat name, a nimam pojma, zakaj mi je tako zmikalo ostrino fotk. Al sem tolk kričala, da se je še telefon ustrašu, al kaj....? Ne vem.

Mimo gre osem najhitrejših in že je tu prva ženska. Anja Mikuž. Sledi ji Nizozemka Nyman Rens, ki je pri nas zato, ker ravno danes končujejo peto etapo Ultra X Slovenia in ima na poti svoje tekače. 

( bajdvej, tekli so danes prav mimo Male gore in tudi Slovenci smo imeli svojega predstavnika, Uroša Sobočana, ki je dosegel odlično končno drugo mesto!) 

Pa se je danes tudi sama podala na naš gorski tek in navdušena nad prijaznostjo, organizacijo in progo kot druga absolutna odnesla domov lepe spomine.

Tretja pa je bila Lana Papič. 

Navijam za vseh, kaj sem pa tja zapojem. Zapojem tudi Lučanotu, ki mi pred vsako tekmo pove svojo glasbeno željo, jast pa sem sevejde ko đuboks. 

Danes si je gospod zaželel: Zbog jedne divne crne žene. :)

Počakam še na Iris in žensk ne bo več, zato grem še sama v cilj. 

V cilju seveda že prava ohcet. Ni da ni. Slaščic, sokov, čaja, sadja, čokoladic, bombonov....ojej, jej, kdaj bom jast kej shujšala? Pa še na polhno porcijo pašte je blo treba. Ja, in ne bom še končala....tudi letos so domačinke spekle za vsakega udeleženca palačinke. 

Ma, vse sem zmazala...., pole se pa čudim od kje mi rastejo šlaufki:))

Ker je bilo treba rezultate preštimat v tri možne verzije, smo se nanje seveda malo načakali. Pa še povezava s spletom je nagajala. 

A, da nam ni blo glih prow full dolgcejt, je za humorne vložke, kot vedno, poskrbel možakar s priimki v več jezikih Peter Vodopivec ( Aquabeve, Waserdrink, hihi)

Podelitve nisem fotkala, ker je blo drugih fotografov dovolj.  

Za konec moram pa seveda pripisat, da jast  točno vem, da so pravila pač pravila in se jih ne sme kršit?,  a če sem že napisala prijavnico in  plačala štartnino, potem me naj za rezultate, ki se tičejo DP, pač diskvalificirajo, ne pa izbrišejo, kot da me ni bilo tam. Ker, tam sem pa bila. DSQ. In to je to. 

Hvala, Kamenjci. Za vašo odlično izpeljano prireditev-tekmo. Sej, drugo leto ne bom še tolk stara, da me ne bi bilo k vam, njede nje? 

Fotke:  šmrk, šmrk, :((  FOTO

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK

IZOLA- LUCIJA - IZOLA, 2.6.2024

 Preden pritisne vročina, sva se še en bot ( najbrž zadnjič do jeseni, ker šetat po vročini-no mi pjače) odpravila dihat morski zrak. No, uživat pa niti ne tolk, ker enga tu mač folka, od rolarjev, skirorajev, kolesajrev, pešcev, kotalkarjev, pa motoristov, k sploh ne bi smeli tam bit in k ti šibajo tam, k je omejitev 10km/uro, kot da gre reaktvic mimo, ma, ni da ni. Ti kar mal nerve požre, k moraš sam ahtat, kdaj te kdo kje ne zmaže. Al pa jast njega.:)

No, kakorkoli, tja sva šla skozi tunel Valeta 

do Lucije in se po 11 km obrnila nazaj,

ker sva šla nazaj malo bolj naokoli, torej mimo Bernardina, skozi Piran

in tako rata za nazaj kar celih 7 km več poti.

Skupaj je zneslo 29 kilometrčkov in zasluženo sva na koncu v Izoli skočila v morje. A, glih se uležem, da se mal odmaram, me začne prat pa še dež. Se je usulo do amena. No, sem bla pa dva bota okopana, hihi. 

Konec dober, vse dobro.

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS