Letos skorajda nismo šli. Skorajda. Teden dni prej je bil odgovor ne, par dni prej morda, dan prej pa, da se gre, a če si sam zrihtaš prevoz za nazaj. O, đizs... Kej zdej? Moj gre najbrž na tekmo k čarovnicam na Slivnico, mularija pohajači po svejti, kdu bo mene pršu iskat na fakpošto v Trst? Oziroma v Miramare?
Ma, klinc gleda prevoz, jast se zjutraj ob šestih pojavim na zbirnem kraju, če se bo vidlo, da prevoz bo, grem, če ne, pa ...tudi grem, naprej v moj Školj, hihi. Bo, kar bo. Konc koncu, sej none so šle peš tudi nazaj, njede? Sej, mi ne bi škodlo, če bi šla še jast. Od vseh fešt, k so se dogajale v tem mesecu, sem gvišno prdobila ene dva šlaufka wkuli popka.)) Bi jih blo za odstrant. Zato ne bi škodlo še nazaj h nwogam.
Zjutraj se dobimo pri cerkvi, 17 komadov nas je blo. V večini seveda familija Cigoj in še par nas, k smo si zapičli, da zmagamo ta Trst. Na izhodišču se niso nič kaj preveč sekirali za prevoz, v hecu je bilo celo rečeno, da grem pa v kofano, če ne bo drgače... Ma, okej, se tudi jast ne bom sekirala, in se predam lepi poti.
Kdor še nima majčke, si jo vzame ( sem vidla, da je tudi št. M, zato jo vzamem tudi jast, doma ima namreč XL, ki pa mi je mal prevelika - izgovor za še eno majčko, pač:))
In pejmo. Mimo zrelih češenjčk. Ker smo štartali pri cerkvi, se vsaka minutka pozna, zato pri češnjah še ni vzhoda sončka (kjer ga fotkam vsako leto), je pa zato vzhod pri plazu - odtrgani cesti, katero smo šli seveda pogledat.
cesta spodaj in cesta zgoraj sta bili eno - še dve leti nazaj
Sledi spust mimo Zavina v dolino Branice, prečkanje reke Branice
in že se vzpenjamo v prvi konkretnejši klanček proti Lukovici.
Pozna se, da je skupina majhna, zato je tempo kar hiter, ni skoraj nič čakanja na zadnje, vsi smo pridni.
Sledi res samo par minutk postanka, Cigojeva brata hitita s razdajanjem suhih fig in kakija, sevejde se je treba mal pohecat, čigavo je boljše:))
V Kobjeglavi gremo mimo hiše, kjer visi še redkokje obešena proletarska zastava.
Iz Kobjeglave, skozi Kosovelje in do Pliskovice sledi več ali manj ravna pot.
Vreme smo imeli zares idealno. Ni bilo nič kaj vroče, sonček je sijal glih točno. Ozračje je bilo kar hladno.
Tudi ob kalu Mlačna se nismo kaj preveč obotavljali. Glih par minutk in gas dalje.
Še par kilometrčkov in že se vzpenjamo proti najvišjemu 546 metrov visokemu vrhu planote Žekenc - na Volnik oz. Monte Lanaro.
Sedaj prečkamo državno mejo, kar kaj kmalu opazimo s smernimi tablami in seveda mejnimi kamni.
No, vzponček je kar konkreten, zato sva se z Vilitom "odtrgala" od skupine in si hribček privoščila po svoje. Sva stopila, kot se zagre. Sej vem, da ni prav se ločit...sam, sej...ni blo kej falit. Itaq smo se dobili vsi na vrhu. Sori, Tine!
Haha, itaq sem rabla četrt ure, da sem si vse klwope, k so se zalimali na mwoje lejpe žile na nwogah, spravla s sebe. Grrrrrrr.
Na vrhu ( po 20 km ) smo nagrajeni s prekrasnimi razgledi na celoten Tržaški zaliv in v Julijce.
Nagrajeni smo sevejde tudi z zasluženo malico. Pol urce pavze.
Lani, vem, da je blo ohoholala rožic na Volniku, a letos, se mi zdi, da pa res bolj malo? Ne vem, morda samo občutek tak.
Sledi sevejde ena gasilska:
In, pejmo v dolinco proti Zagradcu. Po glavni cesti skozi Prosek in na pešpot v Miramar.
Skozi krasen park do gradu:
Sej, po poti ni blo kake gužve, hihi, ma, je bla pa zato v Miramarju za vse sowde. Folka, kolkor čiš.
( Sami naši - smo se hecali. Sej, multikulturnost je že okej, ma, kej, k bo, če bo šlo tko naprej, ratalo prow hmali vse samo enokulturnost?)
Vse zagiftano s pločevino, redarji sploh niso več vedeli, kako usmerjat promet, k je vse ozko, celo vojaška policija je nejki tam usmerjala, ma, to je blo... za uit.
Ne vem, kakšno srečo sem imela, a prevoz od nas, unih, k smo bli prštulani zraven, sem dobila kar takoj, prva. Pridružila sem se Jankotu in Marjetki, ki sta ju prišla iskat njuna partnerja. Hvala, hvala in res, še enkrat hvala.
Hitro v avto in ven iz te gužve.
Tako, še en bot več mi je ratal lep dan. Naj traja...
Hvala Žabeljcem - fežularjem, da so me vzeli s sabo. In seveda čestitke vsem za svoje lastne zmage! Sploh najmlajši Zarji ( 10 let?, ne vem, če ).
Skupaj sem nardila dobrih 33 km 900 višincev. ( garmin napiše več- 1573m, ker upošteva tudi vse gore dole.)
RELIVE POSNETEK
Naslednji dan nato....
Zjutraj me moj vpraša, če me bolijo kej nwoge? Ma, nje mene...
In jo mahneva na Slavnik iz Prešnice. To pot res obožujem. Na Slavniku že lepo cvetijo rožce in dan je bil res prekrasen.
Sevejde, če sva že pr morju, jo mahneva še do tja. In narediva še 7 km po obali.
V Izoli je dogajalo. Pomol okusov.
Ja, sej...je treba privabit folk, ma, jast ne zastopim, zakaj morjo računat za dva kalamara v plastičnem talerni še enkrat več kot v betuli? In pole se čudijo, kako se folk več al manj sam šeta mimo....
No, ja ...naj jim bo. Pojeva ene mini kalamare na žaru za 14€. In se lačna odpraviva na zasluženo pico v Šmarje. Tam pa ...ni šans, da greš lačen domov. Mljask.
Naj traja.
