nedelja, 7. april 2024

VERTIKAL UČKA - OD MORJA (0m) DO VRHA VOJAK-a(1396m)

 Ja, ta zadevšna je bila na mojem programu v glavi kar celih deset let. Leta 2014 sta se tekme, katere štart je na nuli v kampu Medveja, cilj pa na vrhu Vojaka, udeležili tudi moja Sindis in Ana in od takrat hrepenim po tem vzponu tudi sama. Tega leta je z rekordom zmagal Simon Alič, njegov čas je bil točno ena ura, je pa leta 2016 na "kraj zločina" prišel Miran Cvet in Simonov rekord podrl za 56 sekund, tako da je rekord Učke 59:04. Halooo????  Je to sploh možno? Je, je.... Bravo, res bravo!

In do te sobote jast nisem imela cajta, volje, možnosti, in še vsega, kar pripada, da se pač ne gre:))

 Ma, za ta vikend sem si pa prav zadala, če bo le vreme, grem. Pa magari sama. Vreme so obljubljali brez dežja, kar je seveda super, toplo bo, ma, hujš ko poleti že ne. Kač še ni ( vsaj jast nisem vidla nobene, je blo pa polhno martinčkov), da bi meni grenile dan, ker baje jih je tam za izvažat,  alora, predlagam mojmu, če bi bil za in je rekel OK. 

Super. Če ne bi šel, bi šla pač sama. Mal bi šinfala vožnjo, ma...buhseusmili. 

Ob šestih in en kvart se odpraviva od doma. Do Opatije vožnja lepa, tekoča. Ko pridemo pa v Opatijo, pa prometa, kot da smo že v glavni sezoni? O, đizs, kje vse ta folk parkira avte, k je vse tolk nagačeno? Hiša na hiši, poleg hiše, pod hišo, za hišo? Ma, kej tu je kej lepga? In enih novgradenj, seveda vse za turizem, ampak vse ima svoje meje. Meni osebno ni bila Opatija ven iz avta čist nič všeč. In ne le Opatija, tudi kraji naprej: Ičiči, Ika, Lovran, Medveja. Parkinga nobenega, vse privat, bog ne daj kje malo pristavit, se čjo že vsi za tabo razpočit... ojej, kje bova midva parkirala? 

Malo sem upala, da bo ta možnost v kampu, a kamp zaprt. Ograja zaprta! In zdej? Tuki ne, tuki tudi ne, tle buhvari, pošljejo pitbulla nadte, tuki te čaka  buldog, tle je privat, tle samo za trgovino.... ma, kam naj pa parkirava našo korejtko? Peljeva kak km in že ven iz Medveje, nakar se prikaže eno divje parkirišče. Uf, tenks gad. 

Se uštimava, s sabo nič kaj preveč, liter in pol vode, eno energijsko pjačko, par bombončkov, piškotke, cunj za se preoblačit nič, tako da sva bila čim lažja. Vode sva imela dovolj, je pa poleti seveda 1,5 litra  absolutno premalo. Zdej, ko ni še take vročine, je šlo. 

Greva nazaj v Medvejo, do štarta, pozdravim morje: papa:)),


skozi celoten kamp in zagrizeva v  stezo. Po kakih dveh kilometrih vzpona, meni lepega, prideva do Lovranske Drage. Seveda se ustaviva ob kamniti instalaciji- paviljonu, Puli Malina,  ki so ga postavili na temeljih starega mlina. Zanimiva zadeva. V razlagi piše, da sončni žarki sijejo skozenj direkt v tla, kjer lahko skozi stekleno dno občuduješ vodo, ki teče spodaj. 

 

Na vrhu Lovranske Drage je balinišče, kjer imaš možnost doliti vodo, se osvežiti. Dobro vedeti. 
Moj se je že kaj kmalu kesal, zakaj je obul La Sportiva gojzerje, ker so ga začeli zelo boleti prsti in stopala. Alora, sej bomo šli počasi. 

Po dobrih sedmih km prideva do vikenda?, in že jo mahneva po cesti mimo, ko nama haskne, da ni nikjer oznak? Pejva nazaj. In res, sva spregledala slabo označen napis na skalci, ki je vodil po levi strani ograje naprej v hrib.

Skozi lep bukov gozd, mimo veliko brinja, tudi lepe rožice so cvetele.


Hodiva. Na poti sva opazila, da je v bližini tudi izvirk vode. Bova za nazaj šla tja. 
Kar naenkrat zagledava zastavice Istria100.
Ja, saj je 100 milj Istre, saj res. In slediva zastavicam. Tu se začne tudi najhujši vzpon, na nemalo mestih preko 50% klanc. Ki kar traja neki cajta. Moj, pr mejduš, da je bil v treh korakih tri metre nad mano:))
Sem upala, da bo kak tekač pritekel mimo, a najbrž so šli že ponoči tu mimo... 
Aja, na vsej poti sva srečala le na sedlu pod vrhom prvo dušo. Vso pot nikogar! 
Ko je ta hudga klanca fraj, se pot do sedla zgliha.

Še zadnji vzpon do Vojaka in zmaga je naša! 

Padalci imajo tu vzletišče.
Še do radarja in  anten, ki sem jih vedno gledala le od daleč. No, danes sem pa končno  zraven. 
Razgledi niso bli glih briljantni, a vendarle sem se nekaj njih naužila. 
Glih par minutk počijeva, se okrepčava z bonki in piškotki, vodo. In bejžva nazaj. 
Ker sva štartala na parkingu, sva za sabo imela že slabih 10 km. 
Kakšen klanec je tam na šestem, sedmem km, se vidi seveda še bolj, ko greš dol... bog nedaj da sem se nagnila malo naprej... bi se kar skotalila direkt v morje, hihi.  
Vode nisva še spila vse, a sem jo šla vseeno dotočit do izvirka, k je na enem vrhu hribčka. In se ofrišat. Poleti pa dvomim, da je voda tam? 
Pejmo dalje. Do dna. 

                      Ma, kej sm na Wtlškem wakni? :))
Prideva v kamp. Moj gre direkt na plažo, jast pa še do avta po brisače. Se vrnem do njega, slečem in kaj se bom zdej preoblačila v kopalke? Mati, slejči se v gate in mwodrc in vrži se v murje. O, kolk je blu tu super. Prov začvrčala je voda, ko sem skočila notr, hihi. Voda točna, res osvežujoča. Se mi pozna, da se doma tuširam na koncu z ledeno vodo. No, pozimi je res ledena, poleti pa... bolj morna, kot mrzla:)) V glavnem, meni ni bilo morje čisto nič mrzlo. Prow super je blo! 


Željo sem si izpolnila. 
Zdej pa čakat na naslednjo:))





ponedeljek, 1. april 2024

23. GRADIŠKI GORSKI TEK, 1.4.2024

 61 odraslih in 16 mladih se nas je danes podalo na že 23. gradiški gorski tek. Že kar nekaj let je cilj na Škavnici, medtem , ko je bil prej vedno cilj  pri Kapelici na Lipah. 


Meni je proga seveda zelo všeč, sploh, ker sem jo gulila celih 12 let malodane vsak dan. Nekaj so plašili o puščavskem dežju, a od tega ni bilo na sami progi nič. Le malo je vejtrčk vlekel, glih fejst, da nas je mal hladilo ob kar strmi poti. 

Pridem na Gradišče, se prijavim, za nagrado dobim liter vina, bon za malico. Par objemov z znanimi, opravičevanja, zakaj me letos še ni bilo na nobeni tekmi in seveda obljube, da se bom poboljšala. Hihi. 

In, pejdi, mati, če čiš prit pred prvim nazaj na svoj navijaški pošto. Glih se odpravim, pa me pokliče Mihaela, če gre lahko njena sestra z mano? Sevejde. In greva. Nekaj časa sva hodili skupaj, a meni se je mal mudilo, če bi hotla prit točno, zato sem jo z opravičilom zapustila.  Sploh, ker je bila proga res lepo označena v kamnih po tleh s puščicami. Se nima kje izgubit. 

In šibam dalje. Pridem na vrh v glih malo manj ko urci. Tomo, hitro me poškljocaj! 

Nič kaj se nimam za obotavljat. Vrnem se nazaj dobrih 100 ali 200 metrov in že se prikaže kot prvi Simon Alič. Bravo!

Sledijo Lucijan Zalokar, Uroš Rozman, Borut Jež in kot peta je že tu prva dama Anja Mikuž. Punci res vsaka čast. V dobrem letu je neverjetno napredovala. Tudi na videz je postala prav zares čista atletinja. 
Druga je bila  Urša Trobec, tretja pa Jana Piculin. Bravo, bejbe. Urša je mojih let!  No, za eno leto me lovi...:)) Da ne bo pomote. Hehe,  jast sem letos napredovala v najstarejšo kategorijo in ker ni bilo več kot treh iz moje kategorije, sem seveda na koncu celo pristala na tretjem mestu. 
                              Same hude bejbe: Ivica, Dragica, Romana in jast:))

Počakala sem prav do konca, ko je kot zadnji prišel mimo mene Igor Reščič. Skupaj prisopihava v cilj. 
Kozarec čaja in že greva nazaj. 
Na Gradišču  nas na kmetiji Andlovec- Avin čaka topel obrok. Super jota s še bolj super klobaso. Ampak, zares. Ponovim! Super jota in klobasa. Tudi kruh je bil odličen, a kaj, ko jast najbolj svojega-našega hvalim. Tako, da je bil drugi najodličnejši! Hihi. 
Organizator in alfa in omega teka Darko se vsako leto potrudi in zrihta vsaj nekaj srečk za žrebanje nagrad. In, ni za verjet, tudi sama sem bila letos izžrebana in dobila lepo sadiko češnje. Jupi. 
Sledi podelitev. Vse poteka hitro, brez zapletov. Stari mački, pač. 


Še podelitev absolutno najhitrejšim, lepa darila zanje in počil je lonec, zgodbe je konec. 
Še nekaj zunaj blebetamo in vidno proti nam prihaja oblak z dežjem. In peskom. 
Ola. Grem v avto in brisalci že laufajo na polhno. Ma, kej dež je po novem rjave farbe? 
Zdej lohku. 



ponedeljek, 18. marec 2024

PEŠ NA SVETO GORO IZ AJDOVŠČINE, 17.3.2024

 Lani sem, ne vem kako, sfalila datum odhoda na Sv. goro, ma letos sem si prav na veliko pocahnala v koledar, da slučajno ne pozabim na ta lepi pohod. 

Odhod je bil letos za pol urce prej kot druga leta, ob 5.30, zato mi je bilo rečeno, da grejo (da ne grejo po cesti, ker bo še tema) iz Ajdovščine po poti ob železnici. Alora, vam iz Dobravelj pridem naproti do križišča za Vipavski Križ. 

Ravno, ko me je že začelo skrbet, če se nismo slučajno kje zgrešili, da se nismo srečali, vendarle zagledam četico 30 pohodnikov. 

Pa pejmo. 

Kot vsako leto nas seveda tudi letos v Kamnjah pogostijo s kavico, čajem, keksi, župnik nam da blagoslov za srečno pot. Tu se nam pridruži še nekaj pohodnikov, tako da nas je skupaj že 37. 

Po slabih sedmih kilometrih se počasi odpravimo naprej. 
Vreme smo imeli lepo, krasno. Sonček je sijal in kaj kmalu so bili kratki rokavi čisto dovolj. 

V devetem kilometru že prečimo pot nad Gojačami. Ta teritorij je bil v velikosti 25 ha med zimo 2018/2019 konkretno posekan lesne zarasti z namenom obnoviti  življenski prostor hribskega škrjanca, saj so ornitologi  ugotovili, da je zelo ogrožen, kajti opazili so samo in zgolj še en par. Le ta sicer za posedanje in petje potrebuje določeno mero grmovja in drevja, a če se teritorij preveč zaraste, ta ptič izgine. Zato so v okviru projekta VIPava teritorij konkretno posekali in po  treh letih  so opažanja že  pokazala pozitivno naraščanje, saj so opazili že tri pare. 

Danes za čiščenje teritorija skrbijo tudi pridne kozke:))


Na dvanajstem kilometru se ustavimo, da se malo ojačamo. 

Gremo naprej.
 Med potjo si s klepetom izmenjujemo raznorazne zadevšne. In pot hitreje mineva. In tudi spoznala sem kar nekaj novih obrazov. ( a kaj, ko mi emšo že mal nagaja in si najbrž vseh nisem zapomnila:))

Letos smo šli ( baje, da tudi lani, a mene ni blo) tudi mimo Vitovskega jezera- edinega naravnega jezera v Vipavski dolini in celotni slovenski mediteranski pokrajini. No, jast sem bila tokrat prvič v življenju tu. 

Še dobra dva kilometra in na 17. kilometru  smo v Šmihelu. Tudi tu nas vsako leto vodič Vlado in njegova žena lepo postrežeta z dobrotami. Hvala. Še na mnoga leta! 

Sedaj nas čaka kar dolg in konkreten vzpon nad Lijakom. Na momente tudi kar nevaren. še sreča, da so se  mokra tla vsaj malo osušila.


No, med tem vzponom sem nabrala kar velik šop špargljev. Nekaj sem jih sproti zmazala, nekaj sem jih podarila novi znanki. Mljask.

Po 23.km smo na Ravnici. Od sedaj naprej imamo asfaltno cesto. Še dva km do križišča za Ravnico in tri do Prevale. Naš cilj se pa med cvetočim drevjem vidi še kar daleč. Ma, pridemo, pridemo, tudi do njega. 
Kot bi izračunali, smo se na prvi postaji križevega pota zbrali ravno ob pravem času. Sama sem šla naprej, tokrat kar po cesti, da mi ni blo treba samo v stezo gledat. Sem malo firbcala še naokoli. Na 10. postaji sem se spomnila, da je zadaj nekdanji vojaški rov, skozi katerega se pride ven na severni strani Sv.Gore. Če bi imela lučko, bi šla, tako pa... ostajajo le spomini na Trail treh vrhov. 
Po 31 kilometrih lepega pohoda sem pred vrati cerkve kot zmagovalka.

Ne le jaz. Vsi smo zmagali. Naj povem, da je na pohodu najmlajši član štel 21 let, najstarejši pa, pazi to!!!! Junija bo praznoval 88 let! Legenda Anton Kreševec.
Še na mnoga skupna srečanja in lepe pohode. 
Lepo pot smo prehodili in naj se ponovi tudi naslednje leto. Hvala vsem za dobro družbo in vzdušje. 
Tu je lep relive posnetek naše prehojene poti: POSNETEK






ponedeljek, 19. februar 2024

SV.SOCERB(555m) IN KJECL-OREHOVŠKI TRIGLAV(417m), 18.2.2024

 Vsakič, ko se vozim po AC proti Razdrtem, se na desni strani lepo, posebno v zimskem času, vidi cerkev Sv. Socerba in malo vzhodneje  in nekaj nižje tudi repliko Aljaževega stolpa na Kjeclu. In vsakič si rečem, da bo treba tja... Na Socerbu nisem bila zares že dooolgooo, na Kjeclu pa sploh še ne. 

Alora, za nedeljo je napovedano vreme bolj kot ne kislo in deževno, ma, če skočiva na ta dva hribčka, se ne bova glih stopila... 

Ko sva se iz Dobravelj peljala proti Podnanosu, je pri nas že plohca zmočila tla, a ko sva parkirala v Podnanosu, dežja tu še ni bilo. Fejst. 

Hitro kreneva proti cerkvi Sv. Kozme in Damijana, ki ji pa domačini rečejo Sv. Rok,  v Podbrje. Lepo opisana cerkev se nahaja na tem linku: cerkev Sv. Kozma in Damijana

 Ko od daleč opazujem, kje stoji cerkev, bi rekla, tako na očke, da je vendarle nekaj več poti do vrha, a pot v dolžino do vrha meri le 3,2 km - od pokopališča. 

Kmalu nad cerkvijo naju začne nekaj zvrha škrofit. V dolino se je vračalo nekaj rekreativcev, midva pa gas gor. Prva dva kilometrčka je pot lepa, glih malčk se vzpenja, a ta zadnji, tretji in do vrha pa le pokaže mal zobe. A, kaj bo to za nas... gajstne hribovce. Z užitkom sem klance lepo predihala in na vrhu, kljub dežju, prejela lepo plačilo- razglede po naši lepi dolinci. 

Malo se izdihava, vpis v knjigo in v Planinca in pejva dalje...proti Kjeclu. 

Tablce-puščice so sicer postavljene po drevesih, a na veliko njih ni videt nič. Seveda greva tako, malo po logiki in ja, itaq, da se moja logika vedno nekje zlomi...hodiva po najširši poti, kar jih je in kar naenkrat nič. Njente. zero... Niti sledi srnine poti ne... The end. Bem, bejžva nazaj.... 

Pole se zgubiva še en bot, ma na koncu pa vendarle prideva do Orehovškega Triglava- Kjecla. 


Hihi, če je slučajno zima, si komot zakuriš wagen na vrhu:

Razgledi na Kjeclu tudi res prekrasni. 
Na vpogled imaš tudi  kompletno AC z vsemi štirimi tumeli do Razdrtega. 

V stolpu čaka luštna mizica in stolček, vpisna knjiga in tudi flaškica z zdravilnimi učinkovinami je noter. No, jast sem na alko postu do velike noči, tako, da je vse ostalo tam:))

Dežek je nekaj malega ponehal. A sva mokra, zato se ne obotavljava kaj preveč in jo mahneva po ta strmi proti Orehovici. 

Tako sva nardila en lep krogec. 
V avto in domov sadit čebulček in česen...
Za izletič v dežju je bilo tudi teh 7 km kar dovolj. A vseeno lepih.