JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 19. junij 2022

PTRF 2022, NAVIJANJE NA DURNIKU- 18.6.2022

 Jast z gotovostjo trdim, da če ne bi bilo Tekaškega foruma, se tudi GM4O ne bi tako razvijal in razvil v tak tekaški festival kot obstaja danes. 

Dokler se ni zgodila invazija Fejstbuka, smo si vse zgodbe,  ki so se zgodile, vse trpljenje, vse užitke, vse muke jebene na Durniku, vse prekrasne razglede, vse o vsem, ...skratka vse, kar nas je zanimalo o tej lepi, srčni prireditvi, lahko zapisali in jih z velikimi očmi prebirali na TF. 

In jast vem, da sem samo zaradi TF-ja na štartu te prireditve stala 4 bote. No, danes na žalost TF ni več tako aktivna "knjiga", morda tudi zato, ker je že vse spisano? Ne vem. Ma, bem, jast vem, da na FB ne grem in ostanem tlele. Na TF!!! In pika.

Torej, kar nekaj tekačev me je vprašalo, prosilo, če bom letos tudi na mojem poštotu. Da je to ta hujš strmina, kjer jim z mojim kričanjem, petjem, fotkanjem, zabavanjem, konec koncev obelodanjenjem, kdo k meni prihaja, ko na ves glas kričim njegovo ime in priimek ( si doma sprintam seznam štartnih številk)  in mu dam vedeti, kdo je, da ni on kar nekdo s kavča:))..., vsaj malo skrajšam "muke", ki jih v tistem momentu, ki pa ni glih sam moment, hihi, preživljajo. Durnik! 

No, pa pejdi, mati... spakiraj ruzak, vse rjuhe:)), ki jih spet nisi zamenjala ( sej bom, noooo:)), v avto in gas proti Hudajužni.

Sem prišla do Abramovih dokaj zgodaj, da sem po poti proti moji postojanki lepo počasi moje rjuhe razpela na drevesa.


in se imela končno čas tudi v miru pozdravit in pofotkat s skupino fejst ljudi Vidaunka. 


In prav kmalu, ko sem se pognala v zadnjo strmino pred mojim poštotom, že pride mimo prvi ultraš, ki je kasneje tudi slavil zmago, Aleš Ferlic. 

Oštja, jast si nisem še niti postlala, pa že prvi ...

No, malo zares, mal za hec...., kakšna strmina je na mojem poštotu: če bi ruzak samo odložila na tla, bi se zgolj in samo odkotalil v Hudajužno. Zato sem ga morala prav s karabinom zapet na eno korenino, da je tam stal.:)) 

Tudi sama sem tam nekako visela celih 5 ur od prvega do zadnjega tekmovalca pod enim ostrim kotom, da se mi je ponoči zdelo, kot da postrani spim v pojstli, hihi.

Kar nekaj tekačev sem srečala po zelo dooolgem času, med njimi sem se zelo razveselila moje zlate Helene Fric Križanec, na TF znana kot Hoja, ki je kasneje na Ultri prišla v cilj kot drugouvrščena. Cmok, cmok, Helena! 


      Borut in Tone sta hitela navijat na Porezen. Ma, brez selfija pa sevejde pri Borutu ne gre.:)


No, glasu mi ni zmanjkalo, moje pesmi so šle za med:)), zdaj, ko gledam fotke, vidim, da ga skor ni, ki mimo mene ne bi šel z nasmehom in to šteje! 

Moje delo je bilo odlično opravljeno! 

Okrog pol treh se mi je nekako zazdelo, da bi blo to to, in se počasi odpravim nazaj v dolino. In sproti pospravljam moje rjuhe. Aja, pa pohvalit moram, da nisem na poti našla ene same odvržene smetke. Bravo! 

Seveda se zapeljem do Podbrda, kjer že večina slavi svoje osebne zmage. Jožko mi časti eno birco, ki sem jo komaj čakala:)), pa še pašto mi je zrihtal, s Stanetom, Francijem, Drašlerjevima...posedimo, mal poklepetamo in počakamo na podelitev. 

Ko se že odpravim proti avtu, glih sem pod mostom, slišim napoved torte? O, mati, hitru nazaj... brez torte pej ne grem domov, če je že na mizi:)) 


Moj album. Nekaj me zadnje čase spet zeza mobitel. Pa zgruntam, da je star že tri leta, kar najbrž pomeni, da bo počasi treba študirat na novga, zato se opravičujem nekaj njim, ker mi enostavno ni hotlo fotkat. Grrrr. 
No, ostalim pa upam, da ostane lep spomin: ALBUM DURNIK

V Baški grapi živijo VELIKI LJUDJE! In vejo, da so na svoji zemlji! Hvala, ker ste!




 


nedelja, 12. junij 2022

13. GORSKI TEK NA MALO GORO, 12.6.2022

 Tekma, ki je zares ni za zamuditi. Iz vseh zornih kotov. Najbližja, najprestižnejša, zares gorska, najustrežljivejša, najpojedine, najtežji kamni za nosit v dolino, hihi in še kaj naj bi se naj-dlo. 

Moram mus napisat, da je danes prvi na prireditveni prostor prišel Simon Alič. Pazi to! Včeraj je zjutraj tekel težek ( v bistvu skor primerljivo z Grinto) gorski tek na Krn. Seveda zmagal. Pa je tekel domov na grunt grabit do teme in bil danes zjutraj prvi v Kamnjah. Res kapa dol, Simon! (Sej, buhvari, če bi bli vsi Slovenci tolk pridni:)), ne bi nucali prišlekov:))

No, midva, k sva skor od tu...sva pršla hmal za njim:) 

Nataška in moj sta se morala kej zmenit na skrivaj, kajti oba sta imela na sebi majčko od traila na Bevkov vrh, kjer je tudi zelo lepo organiziran tek. 

Prijava, z bogato vrečko:


In bejži, mati, če čiš prit prej ko prvi gwor:))

( ta intermezzo je sam za Jezerška:)) Ej, Jezeršk, ma, kej tu so tvoje štenge? :))

No, zdej jast ne vem, kej je, ma, meni je ta vzpon na Malo goro zmerom belj fejst. Najbrž zato, ker grem belj na gvišnu, al kej, n vejm...Sej, nje de mi ne pokaže, kdo je šef, ma ...mi gre. Prediham in je. 

Alora, pejmo zdej mal pohvalt tiste, k nucajo še enkrat manj cajta ko jast:))

V vzponu v to kamenjsko strmino  je danes Simona  premagal Miran Cvet. Kot tretji pa je mimo mene, ki sem šla na pot eno urco prej, da sem prišla netekmovalno normalno prej do vrha in se nazaj spustila v moj navijaški šiht, pritekel Uroš Rozman. 

Dekleta. Ta so pa tudi "usejkana":)). Prva Mojca Koligar, druga ( po neprespani noči - z ohceti) Varineja Drašler in tretja mlada Anja Mikuž. 

Bravo! 

Vseh nas je bilo v cilju 41 + 14 = 55. Ne vem, kaj sem se tolk martrala in med potjo shujšala kakih par dek, če pole na mizah, obloženih z vsem, kar je možno: češnje, banane, japke, super raznovrstno pecivo, plus pašta szi super vege omako, vse to desetkrat nazaj dobim? O, buh, ma, če je pa vse tolk finu, nooo. Aja, in za finale še palačinke! 

Po podelitvi spust nazaj v Kamnje, seveda s čvekom, in pod lipo že čaka škaf, v kateri se hladi ....

Ma, letos pa ne bom! En bot grem pa domov za spremembo prva! In ne zadnja!

Ma, drugo leto pej ....?

Kamenjci in Kamenjke! Hvala! Za vse!

Album, s fotkami in zasilnimi rezultati: ( sori, ma, par fotk sem morala kar v smeti vreč, ker so ble strašno motne- je tudi telefonu vroče:))) 

FOTO MALA GORA

STRAVA GPX

Ma, gdu je pej tu?




torek, 31. maj 2022

KRVODAJALSTVO, 50 KRAT OD 3.10.1984 - 31.5.2022

 Takoj, ko sem dopolnila 18 let in sem se po triletni šoli za živilca ( takrat smo bili poskusni zajčki za usmerjeno izobraževanje in nam v bistvu sploh niso vedeli kaj napisat v spričevala, kaj smo po poklicu, tako da imam zapisano v njem kar vse, kar je možno iz Mlinotesta: predelovalec živil rastlinskega porekla, pek, mlinar, testeninar:) -  poklicev, kolkor čiš:))  zaposlila na Mlinotestu. 

Enkrat v začetku oktobra (evo, sem šla prow pogledat v knjižico, 3. oktobra je to bilo) tistega davnega 1984, se mi je seveda zdelo strašansko fejst, ko so me povabli, če grem tudi jast v Ljubljano na izredno krvodajalsko akcijo. Pa dva dni plačanga dopusta dobim! Ja, sevejde sem šla.  Pa z avtobusom se vsi peljemo. In če bo eden premalo, gremo z dvema! 


Kolk so bli fejst cajti. Po akciji en konkreten par klobas, k so špricale na vse strani:)), en glaž črnega( takrat so nam ga lahko še oni dali, zdaj sevejde ni več tega), kofe. Ko smo pojedli in popili na Zavodu, smo hitro stekli še v en bife, k je bil na vogalu ene ulice v bližini poplaknit še z enim glažem...da dobimo kri nazaj, sevejde:). 

In tako se je začela moja krvodajalska era. Enkrat na redni akciji v Ajdovščini, enkrat pa v Ljubljani. Do ohceti leta 1992.

Ko sem se 1992 poročila, sevejde akcije zaradi treh porodov niso bile več tako pogoste. In tudi v Ljubljano se ni več hodilo. Je prišla Ljubljana kar k nam:)). Pa tudi večkrat sem bila zaradi premajhnega hemoglobina odklonjena - mi krvi niso vzeli. 

Sem pa kri darovala, če se je le dalo. 

In tako sem danes po 38 letih darovanja sedla 50-ič na stol za odvzem. 

Že doma sem si rekla, da ta bot pa poškljocam prav vse, kar je možno, saj, pr oštji, v vseh teh 38-ih letih nimam niti ene same fotke iz krvodajalskih akcij??? Halo? In sem sevejde težila delavcem, če me lahko poškljocajo. 




Ta malo manj mladi so bli takoj za akcijo, ta zelo mladim pa je blo prow malčk nerodno, mene, tetko, škljocat. No, ma, nejki je le ratalo. 

Aja, še to se moram pohvalit. Z rekordnim Hb-149! 

( dokler nisem izgubila menstruacije, sem o takih številkah lahko le sanjala--- komajda je šlo čez 125. Zato so me večkrat tudi odklonili. No, po jemanju spiruline se mi je stanje izboljšalo na okoli 130, sedaj pa, ko ženskih zadevščin več nimam, pa ne jemljem spiruline, pa je hb vseeno visok. )


Za spomin.  


Podarili so mi tudi eno lepo majčko in gremo naprej...
proti 60-ki. 
Če bo zdravje. 
Naj bo! :)
P.s.
24.6.2022
V Lanthierjevem dvorcu na dvorišču svečana podelitev in pogostitev. Na tem dvorišči sem, kot zanimivost, preživela velik del svojega otroštva, saj me je mama sem vozila v varstvo k dobrim ljudem. Še ena zanimivost: poleg njih, sosednja vrata, je živel moj oče, ki me pa ni hotel priznat za svojo in mi v vsem življenju ni rekel še niti ene same besede. 
o, tam zgoraj je pa moj bivši (Plaz)



nedelja, 29. maj 2022

19. TEK NA ŠPIČAST VRH, 29.5.2022

 So se zbrali na kupu malo več kasno: Pankracij, Servacij in Bonifacij... Bem, da ne bo izjem, je pršla še poscana Zofka.:)) Naj bo 19. tek na Špičast vrh v znamenju vseh štirih. 

Ko sva se vozila proti Črnemu vrhu, zunaj zima, dež, burja, megla, v avtu je kazal termometer celih 6°C... Tu je skori 30 manj kot pred tremi dnevi. Halo???

"Ma, dej, jast bom obrnu avto, grem domov na kavč!"

"Ma, buh, če smo že pr Cenci, bomo pa ja šli do Zadloga pogledat, kaj je... sej lohk je kej bulši vreme tam?" 

"Ma, gejni, gejni, kej če bet bulši..."

In pridemo v Zadlog, na kraj zločina, kjer pa niso vsi cvik možje in cvik žene, kakor midva, saj je bil parking že prav lepo zaseden z avti. Veliko mladine. Bravo!

Pozdravi. 

"Kaj vas kaj zebe? " "Ma, glih malo." 

"Ma, ne tolk, da tekma odpade?"

" O, tolk pa ne... tekma bo! "

"No, wače, sem ti rekla, da bo."

Na prijavnem mestu kot vedno dobrodošlica s kavo in čajem. Prijava, izbira barve majice ( te od Trme so mi zelo fejst- so res kvalitetne in jast jih kar gulim in gulim)

Ker je bilo zaradi logistike s traktorjem in opremo nekaj nerodnosti, oz. se je  moralo najprej počakati, da so vsi otroci prišli v cilj, se je štart zavlekel za 15 minut. 

Jast sem seveda spet izbrala možnost: Pejdi prva, pridi zadnja in sem šla na pot lepo počasi, da se preveč ne spotim, ker pole bi pa preveč zmrzovala na mojem navijaškem poštotu, če bi vsa mokra stala tam na mestu tolk cajta. Lohk bi še zmrznla...

Med potjo megla, veter, sem pa tja kaplje.... In prekrasen duh po čemažu. 

Pridem na vrh, nikjer nobenga še. 

Čez par minut pride za mano nekdo in mi pove, da so štartali 1/4 ure kasneje. 

Se počasi vrnem nazaj kakih 200 m in lepo počakam najprej na traktor, pole pa še na vse tekače. 

Na koncu grem še sama še enkrat do vrha in  seveda malo antigripina, flaška fruca in čokoladka, danes na stolp ne gremo, ne bi imeli kaj videti, zato kaj hitro spust nazaj v dolino. Zaradi slabega vremena so pogostitve in podelitev "premaknili" v Črnovrško dvorano. 

V dvorani smo bili postreženi s super obarco ( jast sem jo dva bota, ma ne nobenmu pravt), sadjem in čeprav smo bili v zimi, tudi sladoled je pripadal. In prav pašal je. 

In prav vsi smo še dodatno prejeli srečke-praktične nagrade, kar je danes že  redkost. No, v Zadlogu se že vsa leta za to lepo potrudijo. ( hihi, pa čeprav imam doma že za eno veliko stalažo unih škatel za orodje...sej pridejo prav prav- so vse polne raznoraznorij:))

Danes zmagovalec ni bil Simon Alič, ampak sveža popestritev iz Kladivarja Lucijan Zalokar, vendar mu je Simon kar lepo dihal za ovratnik. Tretji pa je bil tudi že znan tekač na naših PGT tekih, Uroš Zorman.


Med dekleti pa seveda brez presenečenj zmaga in četrta absolutno v noge Varineji Drašler. Drugo mesto je zasedla mlada, 15 let stara Klara Močnik, tretje pa Anja Mikuž. 

Odraslih članov je bilo tokrat 36m+15ž, torej 51, Za mladino pa ne vem, bo kdo drugi napisal. A, jih je kar bilo lepo število. 

Med podelitvijo in po njej smo si lahko privoščili tudi feto ali dve pršuta, ki jo je možakar sproti lepo na roke rezal.


Tu vedno nagradijo tudi najmlajšega in najstarejšega. In čist lepo sta na odru skupi spadala, čeprav je med njima kar 70 let razlike. Bravo. 
Čestitke vsem in hvala vsem domačinom in organizatorjem, ki so se lepo potrudili za 19.izvedbo tega teka. Naslednje leto pa jubilejna 20. Ma, Čuferca  ne bo manjkala...:))
manjka Simon Alič

FOTO ALBUM  ( tudi zasilni rezultati)







torek, 24. maj 2022

NA SNEŽNIK (1796m), 21.5.2022

 Na KBK ne greva letos. Zakej? Bwo? 

Bejžva na Snežnik. Za tja se moram prej psihično pripravit, predvsem zarad nikoli konca trajajoče vožnje iz Ilirske Bistrice do Sviščakov. 

Si moram prav rečt, da bom potrpela to... Buh, kolk se vlejče. Bem, naj bo, enkrat na dve lejti...

Aja, sej sva hotla it najprej na Krn, ma, kej ko so napovedovali takoj popoldne nevihte... Zdej, da bom tam med strejlami, pa.... ne, ne, hvala. Naj bo Snežnik. Tega lohk hitro zmažem. Brez da me ulovijo...

Prideva na Sviščake. Dan lep, krasen. Se uštimava. No, kaj preveč se nisva štimala... 

Pot na Snežnik je do zadnjega kilometra zelo lepa. Za tekače čista tekaška. Prehitela sva par ljudi in že sva na zadnjem križišču, ki zavije na stezo. 



V zadnjem kilometru in pol pa....ena sama mušica. Ups, ne ena...miljarda mušic. Saj ne moreš verjet. Moj, k se je sleku, je pršu na vrh komplet črn... V oči, v usta, po telesu... ni bilo za bit gor.

 Hitro se vpisat, mal rožce pofotkat, na enga kratkega v kočo, ki je bila slučajno odprta( ker so nejki štimali), da razkužim vse požrte mušice in bejžva nazaj. 

Zadaj, na severni strani, so še vidne zaplate snega, spredaj pa seveda ne duha ne sluha o kakem snegu. 

Na Sviščakih sva si privoščila en radlerček. Moram pohvalit poceni pijačo. Zakaj ni povsod tako? Sej, tudi do Sviščakov se vozi po wowinkih 19 km iz Bistrice, pa je pjača vseglih pocejni? 

Ola, mal počijeva in bejžva počasi nazaj v kuhalco...na deset stopinj več.

STRAVA GPS

 





ponedeljek, 16. maj 2022

JAST IN BIČIKLETA... SE ZGODI:)) - NA KRAS ČEZ TRSTELJ - 15.5.2022

 Vsake kvarte, ma, res kvarte ( lani tega sploh ni blo) me zagrabi, da pa greva nekam z bičikleto. 

Kam pa? Na morje? Ma, kaj bom vozila avto z biciklami na morje, zato da se bom pole gužvala tam,...ker danes bo po mojem tam en miljon folka, k bo lepo vreme, brez napovedanih neviht? Bejžva midva lepo proti Gorici in pole bova že vidla, kam naju bo pot zanesla... hihi, sam da ne v grapo:))

Zdej, jast nimam kakega posebnega kolesa. Zarad teh par botov in sam za te dva kilometra, k se poleti dosti botov zapeljem do Žabelj, da se ne kuham peške na asfaltu tolk cajta, pa res ne rabim par tavžent evrotu vrednega. Ta je zame čist dovolj dober:

 
Alora, pejva. Greva proti Selu. V Selu rečeva, pejva na Dornberk. Kolesarjev, motoristov, prometa na sploh ogromno. Kaj je tu strašansko lejpga, da moram non štop nejki ahtat, en bot motoriste, pole dirkalce, pole avte, traktorje... O, ga ni čez moj hribček za h nwogam it.... Me že mal jezi vse skupaj. Bem... 
V Dornberku sva tik tak... sej je več al manj sam spust. Pejva še malo... a, do Bukovice pejva, pogledat dvorano, kjer sem preplesala še pa še ur... Prideva v Bukovico, pejva pa proti Renčam. Okej. Greva. Prideva v Renče, vidim jast tablo Temnica. 
"Wače, kej greva v Temnico? "
"Ma, kej ti vejš, da moraš čez te hribe na drugo stran?"
" Ma, ja, kej, počasi bom že zgonila."
 Mojmu gre mal na smeh... 
"Dobro, dobro, pa pejva....," se hihita. 
Skozi Žigone in naj se veselica začne. 
Klanc, klanc, klanc... 
Vročina buta v asfalt in iz njega direkt na moj ksiht... jast, k se težko spotim, sem lahko pila lasten pot. 
"Ma, gwoni zdej, sej si tla."
" Ja, sej gwonim. Prva, kolkor gre:))"
 Peš bi šlo hitrej. Nekje na ne vem kjermu kilometru vidim v eni rajdi tekača, k gleda na gugl, kje je... Pogledam mal bulši in se mi zdi, da je to Renato Lešnik? Legenda! 
O, Renato... gonim do prve senčke, da se ustavim in popijem mal vode. In že priteče do naju. O, par besed, mal važenja, da sem prvič letos na bičikleti in kar takoj v tak hrib... 
Ma, bo še dolga. Ma, kolk dolga? Ja, še en par km. Ma, keeeejjj? Ma, če sem do tlele pršla, bom pej še tevih par km. Seveda boš! 
Še fotka za medije:)) In bejžmo naprej.

In še gwonim, gwonim, piham, diham, diham, ko končno prideva do  table za občino Miren Kostanjevica. 

Tam počiva gospa, ki je prišla tudi s kolesom. Mal jo povprašava, če kaj ve, kolk je daleč Trstelj? 
Ja, zdej mal spusta in potem na levo še kake 3 km do Trstelja. Dva km asfalta, zadnji km pa makadam. In klanc, sevejde. Stalen. 
Ja, sej zdej že znam:))
In pejva še na Trstelj. Ma, kej misliste, da je blo konc tistga makadama? Nje, ga ni blo... 
Na Trstelju gužva. Vsi z avtotmi na kosilu. Sosedov z druge strani meje ne manjka. Midva pa nimava kam sest. Ma, magari na tla se usedem in spijem eno radlerco na eks. 
No, vseeno dobiva en pošto. Mal poslušam gospodarja, kako naroča kuharjem za stranke??? Halo? Ne bom o tem...
Pejva dalje. 
Spust v Temnico, gas v Komen. 
V Branik. Še en klanc na Preserje. Na vrhu namesto desno, na levo, direkt v gostilno Rahela, k Čebronu na eno laško. 
Še spust iz Preserij in domov. Na pripravo futra za piknik. In predvsem, če nisem spila pet radlerjev in še se ne odžejala....
57 kilometrov in skoraj jurja višincev je zame več kot dovolj. Za letos? Ma, kdo ve... Pr meni je vse mogoče.
No, še to napišem. Sem mislila, da me bojo mišice na nogah vsaj malo bolele, pa niti duha ne sluha o kakih bolečinah? In še enkrat več trdim, da jih jast nimam. Mišic. Jast grem na špeh!!! Amen!