To je bila že kar nekaj časa meni huda želja. Lani sva šla iz druge strani čez Hribarice do Prehodavcev in sevejde enkrat je treba it še z druge strani do najlepšega in največjega triglavskega jezera- Jezera v Ledvicah. Ma, to je kar podvig, če ga je treba opravit v enem dnevu. In še, seveda, jast, k sem majstrca za falit poti, se rajši ne podam tako daleč. Da o poti na cesti do tja niti ne...
In tako je bila to samo želja. Pa sem vidla, da je moja Sindis peljala svojo kolegico po točno tej poti. Oštja, pa ja bo peljala tudi mater in wčjeta, če jo prow lepo prosim, hihi? In res, en dan napiše sms: Mati, v petek, če čiš, gremo na triglavska jezera.
Če čim? Sevejde čim. In tudi wače če in Patrik tudi. Super. Gremo 4/5 Čuferjeve familije.
V petek ob 5.00 odhod.
Ok. Na dan petka vstanem kmalu po treji. Moj protokol naj bi se do petih anti ja zgodil. Pa se ni. Grrrr. S sabo bo treba nest.
Za tako dolgo pot je vendarle treba mal bolj napolnit mojo boršetko. Dve flaške vode, ki jo bomo lahko dotočili pri Koči pri triglavskih jezerih, en panin, in par frutabel. Vse sem stlačla noter. Če bo pa prow sila, pa so pregrešno drage koče še vedno lahko rešitev za to.
Na Razdrtem nas čaka Sindis, presedemo v njen avto in se še kar tekoče peljemo do Planine Blato.
Parking je že kar lepo zaseden. Ja, je sezona.
Ob pol osmih se že lepo vzpenjamo po široki, a kar strmi poti proti Planini pri jezeru.
Pri jezeru se nismo nič kaj ustavljali, saj smo se komaj dobro ogreli in že lepo hodili naprej proti Planini Viševnik.
Smernih tabel, kolkor čiš, a naša vodička Sindis že vse ve in jast se ji lepo prepustim. ( no, ne čisto, hihi...mama, tečna, pač, stalno neki šraufa)
Gremo dalje. Proti Planini Ovčarija, mimo Smodlakovega brloga.
Ob poti ogromno lepih rožic, prekrasni macesnovi gozdovi z gorami v ozadju.
Po devetih kilometrih prispemo do Dvojnega jezera in tu pa se malo ustavimo in občudujemo lepo naravo.
Še par 100 metrčkov in že smo pri Koči pri triglavskih jezerih. Pri vodi dolijemo vodo v flaške. Se ustavimo zdej, al potem? Bomo popili eno kafe? Ja, dejte ga. Jast ga ne bom... Dve kafeti 8 evrov.
Lepo posedimo ob koči, sonček nam lepo služi, vsake tolk se mal skrije. Glih točno.
Gremo dalje do Ledvic? Ja, sevejde, čeprav smo se malo ulenili...
Do tja nas čaka 2,7 km lepe poti pod mogočnimi melišči Kopice in Male Zelnarice.
In kar naenkrat se na vrhu hribčka odpre prekrasen pogled na Jezero v Ledvicah. Največje jezero Triglavskih sedmerih jezer.
Uživamo pol urce, se poškljocamo z vseh možnih strani, pa še rožice, da slučajno kaj ne uide:))
Pejmo nazaj proti koči.
Spet dolijemo vode. Malo posedimo. Jedli ne bomo, je res tumač drago.
Pa nam kaže Sindis, da bi šli nazaj malo po eni drugi poti, da nardimo krogec in nam kaže tja proti enmu melišču in da se sicer malo povzpnemo, a da je z vrha vse res lepo... Ja, ma je strmo in nevarno...?
Ne, sam zgleda tako, je čist izi.
Bem, pej bejžmo. In res se kar hudo dvigamo.
Pa rečem jast na pol poti Sindis, da ne bo slučajno tudi kakšna plezarija vmes?
Hihi, hihihi, in se nasmiha izpod kapce...
Ma, mula, spet si me ....
No, to je bila pot čez Štapce. ( na Stravi kaže težavnost T4, jast pa hmal da po T1 cvikam)
Ne bom komentirala.
Sej, ko sem bila na vrhu, je blo fejst, ma, zajle in klini niso več zame... sem prestara ratala.
"Mulca, kar smejta se, jast imam tolk lejt, kokr vidva oba skupi!" Ona dva pa ...hihiihihihi. Lumpka.
Gremo dalje.
Proti Planini Dedno polje. Mimo kravic, ki počivajo na poti in kar mal adrenalina mi podajo, ko se neki pojezijo, kaj jih mi zdaj motimo sredi njihove popoldanske sieste.
Na Planini Dedno polje pa v pastirski koči ponujajo kislo kleko z ajdovimi žganci.
O, to pa bomo. Mljask. odlični so bili. Pa še kos bohinjskega sira smo odnesli s sabo domov.
Sledi še pot mimo Planine pri Jezeru nazaj do izhodišča na Planini Blato in naša 23 kilometrska pot s 1200 višinci se je zaključila. Pohvale vsem nam. Marsikdo ima za to rezervirana dva dneva.
Pejmo v avto.
Med vožnjo s planine se ustavimo pri enem izviru s koritom - vsi noge noter v ledeno vodo za regeneracijo. In res, vso pot so bile prijetno hladne. In danes seveda mene nič ne boli. Nimam mišic. Grem na špeh. Hihi.
Pot do Lj lepo tekoča, seveda do razcepa proti Brezovici, kjer smo obstali in se po polžje vozili skoraj do Vrhnike. Sej bo. Sreča, da ni vsak dan to na sporedu. Vožnja, mislim. Hribi bi lahko bili. A, me prav zarad vožnje velikokrat odvrne.
No, saj imamo konec koncev prav lepe hribčke tudi pri nas. In strme tudi.
Ja, ma, kar je sosedovo, je zmeri lepše in boljše:))
Sej, pridem še...tudi k sosedom:))
Hvala, Sindis, Patrik in wače, naj bo še kdaj tako.
