JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 07. oktober 2019

DELOVNI VIKEND PAKET MED TEDNOM :) V BAŠKI, 2.-4.10.2019

Sej sem že sto botov napisala, da je meni osebno Baška kot morje čez vse. Jo ne zamenjam. Ker ne verjamem, da je še kje tako.
Zjutraj, ko se sonček dvigne, morje mirno ko glaž, čisto, da vidiš metre globoko vsak kamenček...in jast zaplavam tja do skakalnice v miru....ma, ga ni, no...

Poleg tega, da mi je morje zelo všeč, mi je seveda všeč tudi to, da imaš v Baški za hodit ali na levo ali na desno, kamor ti srce poželi in kolkor ti srce poželi.

In če spremljaš malo Kuponkota ali Ena na dan, se zna zgodit, da dajo hotelirji iz Corinthie enkrat spomladi in enkrat jeseni zares ugodno ponudbo.
Ko sem gledala konec avgusta, da bi prespala eno noč, me je kmalu kap s cenami. 579 evrov za eno noč? Ma, kaj bi spala v zlati pojstli, al kaj? O, ne... to pa ne. Sva šla pa lepo samo za en dan. In zvečer domov.
No, sredi septembra pa promet upade in padejo tudi cenčke... in tako sva dobila 3 dni (dve noči) polpenzion, vse self service, tudi pjača, za 115 evrčkov komplet vse.  Ma, kam češ bolje? V restavraciji se po mili volji naješ( ali bolje rečeno-nažreš), da ti špega vse skozi uha ven. In greš naslednji dan za "kazen" po vseh hribčkih, ki jih premore Baška.

Plani za hodit so bili, da greva v Staro Baško, v kanjon Vrženica in seveda btw tudi Do mjeseca i natrag...

DAN1:
Ko parkirava pred hotelom, grem na hitro vprašat, če je slučajno soba že fraj. Ni bila. Alora, pridemo več kasno. Ker greva v Staro Baško. Vremenarji so napovedovali soden dan, a v Baški ne duha ne sluha o njem. Malčk je vleklo, ma to je tudi vse.
Najprej po poti v Batomalj in nato naprej zagrizeva v kar konkreten hribček.



Oznake so bile več kot odlične. Tako na gosto jih še na trailih ni.:)

Srečala najbrž prav zaradi strašnih napovedi nisva popolnoma nikogar.
Moj kot po stari navadi daleč spredaj, jast pa mal škljocam sem ter tja.... Enkrat mi celo zažuga, da slučajno njega ne škljocnem...
Ma, čakte, kaj vi ga kje vidiste? Jast, pr mej duš, da ga ne:))
Po dobrih treh km prideva na vrh, kjer se odprejo krasni razgledi na vse strani.


Po vrhu je poti kar ene dva, tri kilometre al pa še več, ko se potem spustiš mimo kar po tleh zmetanih starih lesenih daljnovodov še s kabli ( kar mal čudno, da jih ne pospravijo ?) do Stare Baške. Me je blo na momente, ko sva hodila čez njih, kar malo strah, da je štrom še noter:))
V Stari Baški popolnoma nikogar in vse zaprto.
Ja, sezone je konec.


Eno určko si mal oddahneva. Moj je tudi zaplaval. Jast pa itak nisem imela nič s sabo...:((
Greva nazaj. Lepo. Prideva nad Batomalj, v eno križišče, še v gozdu. In vidiva, da pelje ena pot na desno. Torej najbrž nad Baško in bo potem kje za se spustit. Bejžva pa tle, da ne bo vse isto...
Ja, sej,...ne se čudit, ampak po označeni poti sva grizla nazaj v hrib in prišla ven skori na koncu Krka- Bagu!!!


 Pa sva imela dodatne kilometre. A, mi ni čist nič žal. Razgledi za gate trgat.
Bem, in še  večerja bo bolj teknila:))
GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK

No, prav hudga nama ni bilo, le veter se je kar lepo okrepil.
Prideva v hotel, se prijaviva in kar hkrati zunaj tema, ma, tema..ko v rogu...in tako neurje, da....
Al sva midva imela danes srečo....uf.
Še malo bazena, notranjega, seveda in navali narod na papico. Ojoj, bog ne daj en teden tazga prehranjevanja. Jast ziher počim.
Vse bi človk, vse je dobro in v glavi imaš, da je škoda, da ne bi, če že je,....ja. Groza!
Sita do amena in še čez.
Jutri zjutraj ne grem na fruštk, ker ga ne bom imela kam dat.

DAN 2

No, ja, eno frišno žemeljco pa zmečem vase s putrčkom in medom. Ajde, pa naj bo še en rogljič, k se kar stopi v ustih. Dva. Tri. Ma, kej čim še banano? Za vsak slučaj, da ne padem skupi do večerje? Ajde, pa dej... No koment.

Današnji plan je kanjon Vrženica.
Se odpraviva. Valovi ogromni. Takih v vseh 26 letih, kar hodim v Baško, še nisem doživela.



Ko prideva do fkk, sva seveda šla po zemljevidu, ki naju je peljal okoli nad kamp in nato nazaj spust na konec fkk. To sva seveda videla šele, ko sva bila tam. Da bi lahko šla kar po plaži.
A, verjetno je to mogoče samo, ko tam ni sezone. Po mojem ni glih fejst se z gojzarji in planinsko opremo sprehajat med nagci? Buh vej...



No, in ko sva midva na koncu uvale Bunculuka, se nama mal zatakne.

 Pogledam mal na zemljevid in vidim, da bova na takih položajih še vsaj dva bota...
 In zdej?
"Dej, dej, mal zračunaj, kdaj se val umiri in šibneš hitro mimo..."
Okej. Zračunam...  Sej, jast sem zračunala prav, ma val je narobe:)) in fljosk, sem bla gnila v trenutku.
"O, ne ne, wače, jast tle že ne grem... sem že zdej mokra ko cuck, kej pej še bo....?"
In se spravi k izračunu še moj. Njemu pa bo ratalo. Mhm, malo morgen. Sam, še mal bolj moker ko jast je bil.:)
Ni kej.
Pa drugič.
In direkt v hotel, v bazen. Tuki sem pa lohk mokra.:)

Sej, dobrih 6km sva pa le nardila. Vsaj nejki fruštka da gre ven:))

 GPS STRAVA

Popoldne pa sva jo mahnila še lepo Na mjesec. Lepa pot. S čudovitim razgledom.



Na vrhu sem se pa malo začudila ( moj pa sploh), kdo le tam po tistih špičastih kamnih kolesari? Kajti gor je kolesarska označena steza? Uboge gume.:(


Pri spustu je vseeno kar  za pazit na vsak kamen, kajti en dva tri se spotakneš ob kakega.
No, na koncu pa že paše ena ožujska, kajneda?

GPS STRAVA

DAN 3:
Samo malo po obali. Veter se je počasi umirjal. Valovi so dodobra premešali morje. In njega temperaturo.


Med sprehajanjem prideva do "najinega" drevesa, ki edini tam tudi po 26 letih še vedno stoji in raste.  Zanimivo.
Ko sva "zavohala" Baško, sva se s stoenko pripeljala prav na plažo do tega drevesa in imela tam celo pravi žar piknik. Sama. Nikjer nobenega. Vse je bilo v razpadu. Takrat je Baška po vojni začela spet iz nič. In uspela.
 Lepo je, če se zgodbe srečno končajo.






ponedeljek, 23. september 2019

NA VREMŠČICO IN NA SLAVNIK, 22.9.2019

Sram naj me bo, ampak jast nisem še stala na vrhu Vremščice. In pred nosom (skoraj) jo imam!! No, malčk lažem. Dobre 4 leta nazaj, ko je Marjan Zupančič delal rekord po SPP, sem ponoči z avtom, polnim raznovrstnih dobrot za papcat,  lutala po cesti proti Vremščici, misleč in upajoč, da ga kje dobim, ker mi je predčasno "ušel" z Razdrtega. Če me danes vprašate, nimam pojma, kje sem lutala, vem samo, da sem z avtom zavila pri tabli za Vremščico, in pole vozila in  se ustavljala in klicala v temo na ves glas ( to si morate predstavljat v čisti temi, kako je....uboge žvalce, kam so le bežale?)
No, Marjan je bil že kdo ve kje, moj avto je prišel domov nazaj z vso zalogo, k smo jo tekom dneva kar sami zmazali. Marjan pa je vseglih naredil rekord.

Na Vremščico sem zadnje dneve veliko mislila predvsem zato, ker sem kar pogosto videla na Stravi gps Maje Mljačeve, k je tam kar redna udeleženka.
Včeraj je sicer bil tek na Javornik, a mojga ni nič kaj preveč martralo, da bi šel tja tečt, tako, da sem kaj hitro začela študirat, kam pa, če ne na Col. In še popoldne je bla komi tekma....Kaj pa naj zjutraj počneva? :))

In tako je padla odločitev za Vremščico. Torbica okoli pasu, kej posebno lačna in žejna ne bova, saj sva imela zalogovnik polhen še od večera prej:)), zato ruzak odpade.
Naprej od Senožeč zavijeva pri tabli, ki kaže za Vremščico in se zapeljeva še par sto metrov do prvih dveh parkiranih avtov.
Pri označevalni tabli za veterinarsko postajo se je treba držati levo. Prav posebnih oznak za Vremščico nisem vidla. Spet slepa?

Upalim Stravo in bejžva. Pot pisana meni na kožo. Enakomeren vzpon, široka makedamska cesta skoraj vso pot. To lahko šponam...in se sploh ne utrudim.
Za tekaški trening zmernega vzpončka idealna.
V urci in par minutk sva na vrhu. Razgledi kljub oblačnemu vremenu lepi. Triglav, Grinta, komplet Nanos, morje...

Ampak, veste kej? Še prej sva nabrala polhno boršo marel...še zaprtih, idealnih za polnjenje....

Sreča, da sem imela v moji torbici eno vrečko. Ko zagledam prve, sem navalila nanje, kot da sem dobila zlato, potem jih videvam vse več in več....Ogromno!!!
"Ja, oštja, wače, ma, zakaj pa jih nobeden ne bere? Kej so mušnice, al kej? "
Srečava pohodnico, ki se vrača in že kar malo preplašena vprašava, zakaj nihče marel ne bere? Ali to sploh niso marele?
"Seveda so marele, nič bat. Ja, vidva sta prva danes, zato jih je še toliko, te so od noči... čez par uric ne bo nikjer nobene več, ker jih bojo pohodniki, ki bojo prišli, nabrali."
Ampak, kej se komu sanja, kolk jih je blo???? Ogromno! Še velike trgovske verige bi ble kontente z vsemi pobranimi...
Med vračanjem nazaj se je res trlo ljudi, predvsem pa Italijanov, ki so se vzpenjali proti Vremščici.

Ola, Strava pokaže 10 dobrih kilometrčkov.

"Ma, wače, čva it še na Slavnik? Ta Vremščica me niti segrela ni... Slavnik ta strma me vsaj konkretnu zadiha, če greva tempo hojo..."
Pej bejžva.
In že se voziva ko v starih cajtih po ta stari cesti proti Kozini.
 V Kozini, v krožišču nama stric organ pregona samo s prstom pokaže, naj greva nazaj... Kaj? Kam, nazaj? In meni vklopi, da je tega dne triatlon, da zato, najbrž...
Bem, bejžva nazaj, na Ac, v Kastelcu ven in v Podgorje.
Jast ne vem, zakaj, ma, ko jast začnem dihat,...tisto, konkretno... meni kar vse žari...Da res vem, da sem nejki nardila...super filing, res.
No, in tudi na Slavniku sva kar hitro in že gledava, kje sva bla dve urce prej:

No, zdej pa greva v kočo na en pjač in tudi jotka je padla. Do tu pa prav nič. Nisva imela nič za pit, edino dva bombomčka sem dala v gobček:)) Sej vem, ni prav, je treba pit...ma....če ni, še vojska ne vzame, pravjo:))

Še preden sva pojedla, je zunaj kar naenkrat začelo nejki padat in ni druge, kot da jo ucvreva nazaj...
A, danes je dan za sadeže narave. Med potjo je moj otresel eno drevčke drena in popadalo je za eno vrečkico zrelih, njami drnulj, ki so zdej že na barvanju une prozorne tekočince:))

Prideva domov, marele v vrsto in direkt na polnjenje szi šalamčkom in sirčkom in paniranje.
Kaj pa, če bi enkrat dala marele le v pečico? Bem, dejmo probat.
Dam najprej en pladenj, če bo dober, dam še druzga, če ne se preselim na teraso, kjer cvrem v olju...

No, ja, sej so ble dobre, smo vse pojedli, ma... en tak občutk, da glih olje manjka.... pa je bil, no. In strah me je bilo, da so premalo cajta v pečici, ker drobtine kar niso hotle ratat lepo rjavo zapečene...
No, dans smo še tuki, tako, da je blo zadosti pečeno, gvišno.:))
GPS VREMŠČICA
GPS SLAVNIK





sobota, 07. september 2019

26. GORSKI TEK NA ČRNO PRST - NAVIJAŠKA, 7.9.2019

Tek na Črno prst sodi med težje gorske teke pri nas. Ta te res ne pusti v miru mal zadihat, razen tistih 100 metrov pred prvo okrepčevalnico, no, in na koncu tudi malo spusti, a kaj ko pa je treba hitet v cilj, tako da nema pavze! In garaš...do konca!!!

Je pa ponos v cilju, ko vidiš, da si v šestih kilometrih zmazal čez 1300 višincev, zaradi tega toliko večji.
In prav je tako!

 Danes je bilo vreme kar naklonjeno tekačem. Sicer nekaj megle in pršice iz nje, a je prav pašalo. Je pa bila proga kar močno zdrsljiva.

No, sama sem se nekaj po osmih lepo na izi odpravila proti vrhu. Marela v roki, za vsak slučaj dežja, da bom z aparatom na suhem, če že bo, ...ruzak na hrbtu za se mal preoblečt, pjače nisem vzela, saj sem vedela, da mi bojo en glaž privoščili na okrepčevalnici in bejžmo...

Do Trtnika mi je delala družbo Milojkca, k se je ogrevala... sicer najstarejša udeleženka tekme, a na pogled večna mladenka. Res.
Pri Ančki in Stanetu dve tri besede in seveda njuno povabilo, sedaj že standardno, naj se po vrnitvi ustavim pri njima na kozarčku. Ne moreš reči dobrim ljudem ne !

In že zagrizem v zemeljske štenge. No, meni je ta vzpon takoj za stopnicami še najhujši. Potem se vseeno malo bolj zgliha pot.
Ne vem, najbrž nisem še ogreta... da tisti travnik komajda izsopiham.
No, pole pičim jast moj tempo in mi gre čist fejst.

Po dveh kilometrih sem že na prvi okrepčevalnici.
 Včasih je bilo belo uro že na daleč videt, danes pa ure ni bilo?
" Ja, čakte, čakte, brez ure...kako to?"
"Saj je, a tu na avtu in malo drugačne barve, hehe!"
O, pa res... Ajde, pole je pa vse okej...


"ZZ topka!" slišim glas. 
Kej slišim glas Boruta? Jaaaa, bravo Borut. Je pripeljal s sabo tudi mladež, da bojo skupaj navijali za njihovo Slavko ( in ostale, seveda), ki je danes oddelala še četrto cvetko za popoln pušeljc. 

O, brez škljoca pa ne grem naprej.

Zdej pa lohk... 
in grem dalje. 
Ker sem danes šla na pot mal prej kot druga leta, me je seveda zmagovalec Simon ulovil že kar krepko ven iz gozda, ker druga leta me ulovijo pa kar takoj, ko iz gozda na plano pridem.   

Bravo, Simon. ti si res za snet klobuk pred tabo. Tudi po človeški plati, ne le tekaški. 

No, in tako se je pričela moja "služba" navijanja in preganjanja medvedov v druge gozdove:)) ter seveda škljocanja. 
Skoraj do konca sem na mestu, potem, ko pa približno vidim, kdo še manjka, se odpravim tudi sama proti vrhu, da jih pričakam pa tam, na cilju. 
In spet do zadnjega, ups predzadnjega... Igorja sem čakala, a ravno ko sem šla v kočo mal pokukat, je prišel, tako, da.... sori, Igorčk...sem te pa v koči škljocnila. :))

Ker je lani tek odpadel, je bilo letos za pojest seveda še lansko sadno kupo, hehe. 
Vem, da mi ni pripadala in vem, da je ne bi smela, ma, če so pa Graparji tolk fejst ljudje, da ti kar sami ponudijo, no...pole pa že ne morem rečt, da ne bom... In sem seveda sladka še zdej okrog ust.:))
Odlična je bila!

Ola, počasi bo treba v dolinco. Ampak res previdno, zakaj tiste skalace so bile spolzke do amena!

In jast lepo ko polž dol, mimo mene pa priskaklajo, kot da grejo po suhem in ravnem Pavlo, Slavko, Simon, Marko... Ja, ampak to je njihov teren. Naj jim bo!

Ko pridem do Trtnika, seveda STOP pri Ančki in Stanetu.
Na zdravje in še na mnoga leta - naj traja tako!

Stravo sem imela cel cejt vklopljeno in ko sem prišla nazaj do štarta, stisnem stop in vidim, da sem bila pridna!
Za svoje miganje gor in dol sem ponucala manj cajta, kot piše na tablici, da nucaš samo za gor! Ma, sam, kolk smo dobri, no...
Ma, smo res! :))

V gasilskem domu je že bilo veselo.

Danes sem vidla po dolgem cajtu mojo prjatlco Majo in prav mal ljubosumna sem, ko vidim, da je Tonek tudi njen prjatu, ne samo moj ( hihi)

Aja, pa Silvanco in Boštjana - KBK-ja sem tudi videla po sto lejtih.  Lepo vas je bilo videt. Res.

Podelitev za tek, za vse, ki so naredili Pušeljc, žrebanje nekaj lepih nagrad, nagrada za najstarejše in najmlajše
 in že se oziramo v naslednje leto.
V nove izzive, nov Pušeljc.

Čestitke vsem. 44(10ž+34m) vas je danes šlo na Črno prst še po zadnjo cvetko in zasluženo ste prejeli nagrado za to.

Bodi dovolj za danes... moram nest cune sušit:)

GPS STRAVA

FOTO ALBUM

Stanko Janžekovič, Varineja Drašler, Simon Alič, Tina Klinar, Dušan Globočnik, Mihaela Tušar in šef Tomaž Štenkler


sobota, 31. avgust 2019

NA MOJGA, ŠE K SV. MARTINU, NA BRJE, V ŽABLJE IN DOMOV NA ČILI

Ola, včeraj so me poklicali v referenčno ambulanto, da me malčk pregledajo, če bom šla kej hmali na un svejt:))
Kri brezhibna, edino ta lump holesterol je malčk povišan, ma, vem točno, zakaj... če bi dva tri dni prej ne grehov delala, bi takoj padu na normalo.
Pole sem seveda sestri povedala, da meni zvečer paše en glaž črnega, fetka sirčka, pa naj bo kar če... in ko je sestra vnašala noter v kompjuter te moje grehe, ji je takoj vrglo ven, da me bo najbrž morala že una tetka od AA poklicat, če bi k njim hodila na seanse.?

Ma, kompjuter ne ve tega, da jast vse te volte naslednji dan krepko ponucam, saj sem glih včeraj šla že v četrti tisočak po kilometrih.

Saj vem, da ni prav, če se ga žlunka, ma, mal po posameznih parametrih bi pa tudi komp lahk kaj razsortiral... ( kej se zdej tolažim,... en glaž al pa dva na dan... pa boš šla hmali iz tega sveta stran:))

No, EKG tudi fejst. 
Mene bo treba strejlat:))

Aja, ko sem pršla noter, sem teti sestri rekla, da če moram na vago, če mi lohk ne pove, kolk sem težka...ker jast se pa vagam samo vsakih 13 mesecev in zdej je na vrsti za vaganje glih miklavžev dan.  Ja, in ko jast stopim na tisti meter in vago, ugotovimo, da sem se ponižala za dober centim, in  pove, da je moj ITM 25,5. 
Seveda se je povečal zato, ker sem se jast znižala:), ne zato, ker sem se zredila... in ko me vpraša, kolk sem vagala 6. novembra lani in ji povem, da skoraj 75, mi reče, da imam 2 kile manj od takrat... Na, zdej,... ma, bem, če mi pove, da je kil manj, pa naj ji bo... mi vseglih polepša dan... 
Za nagrado sem danes kar letela najprej na mojga

Po poti sem malčk pobendimala in jo mahnila še proti Sv. Martinu.

Letos je leto robidnic. Ogromnih.

Pa kakija ne vem, kolk ga bo kaj...odpadajo sadeži ko zrele hruške iz dreves... Ne vem, po 15 letih, odkar imamo v lasti ta naš drevček, še ni tolk odmetaval...bomo vidli, če ga bo kaj ostalo.

No, seveda nimam s sabo nič vode, pa moram stalno kako jagodo v usta dajat, pa figo, če se mi že nastavlja, tudi breskvico sm eno zmazala...
in pole bom rekla, da zjutraj nič ne jem...

Pri Sv. Martinu sklenem, da se vrnem po eni poti, po kateri sem lani enkrat gor prišla... Mhm, jast in spomin za orientacijo...
Ja, mati, glih kontra je zdej,...če si takrat gor prišla, moraš zdej tam dol.... Ja, ma, kje dol???
V spominu sem imela eno označeno križišče, ma, tega ni bilo nikjer, in tako sem seveda naredila en par kilometrčkov več, da sem šla po cesti na Brje in od tam nazaj proti V. Žabljam.
Grrr, grem drug teden takoj v akcijo, kje sem jast falila... bom šla pa spet gor..da vidim, kje ven pridem. ( sej, tega ne nobenmu pravt, ma, pač, tako je...)

No, če že zabluzim, pole naj bo zabluz konkreten...in se meni, pridni pohodnici, zgodi, da ko lepo hodim mimo enga čebelnjaka, zaslišim jast najprej eno strašno jezno čebelo, kako mi okrog ušes pleše sem in tja...tej se pridruži še ena, še ena, še ena...ojej, napad čebel name!!! Kej mi bojo zdej nardile? Sreča, da imam facol na glavi, drgač bi jih imela že polhno frizurco....
En cejt maham sem in tja, jih prosim, naj grejo proč, one pa kar name.... ma, kej????
In se spravim jast po 15 kilometrih hoje v tak dir, da me še Bečan ne ulovi:::))) .
Ma, sam, kej se meni ne zgodi... Ma, so ble jezne, ma, kako! Ma, zakaj glih name? Sej jim nisem neč nardila...
No, bem, prežvela sem.

Doma hitro pod tuš in hmali bo kosilo... specialen golažk ( brez mesa) iz same domače zelenjave... bučk, čebule, česna, paradajza, malancan, korenčka, .... mmm, njami.
To je moj skuhal, tolk da se ve! Še pašto - metuljčke in kaj pa, če bi midva dans probala un čili, k je že zrel?
Utrževa dva komada in že ko sva ga na dilco dala, nas je mal zalopnilo v nos... bem, kjera sorta je tu?

Ker, kupla sva ga pa v Šempasu pri Mirkotu in misleč, da Mirko ne prodaja takih giftov, jast res nisem nič glihe dala, katere sorte je...naročila sva pekočga, močnega in tazga nam je Mirko prodal... zdej, če je to najmočnejši čili na svejti,...ma, nje v Šempasi, ga ni tazga, no, lepo vas prosim....:))
Ah, neč ne bom čitala zdej, bom pole, če preživim.... in pojeva vmes pašto in golažem vsak svojga.... Pufffff..... ma, kaj sva zdej midva zmazala....peče, ko hudič, iz vseh luknej šmrcam,... v želodcu 100 stopinj...
grem hitro čitat un listek, k je zapičen v zemljo poleg čilita: Carolina Reaper..., hitro guglam, kej je to za en hudir: ojej, wače, najmočnejši čili na svejti, 2,2 miljona skovilu,...ojej, buh da sva prežvejla.

Tevi so še zeleni.... ne vem, kako se ga bom lotila, ko bo pordel? 

Drgači, midva imava zelo rada mal pekoče zadeve in jih redno uživava. Zdej že lepo sušim in dajem v olje, ali pa vložim v kisu...,nam je strašansko dobro...

Tudi v vrtu imamo ogromno ljutih feferonov, ki so zares kar konkretno ljuti, pa tabasco nam lepo dela. Sicer sva mislila, da nam lanska sadika ne bo ponovno pognala, ma, pa je in zdej je polno rumenih plodov:

No, danes je zgleda, napad črke Č name...najprej čebele, pole čili,...še sreča da je Čufer šel delat:))
No, bem, skoraj 20 kilometrčkov sem nardila,..( vejkarco sem komi v Žabljah upalila, zato je na Stravi le dobrih 17), pašto sem pojedla, čili tudi,  ma tudi en glaž črnega in fetka sirčka bo padla zvečer... Ker jutre pa pade? Še ne vem, kjeri, ma, eden bo.... hrib, sevejde:))

p.s. Aja, še tu se moram mus považit... 
imam pomidor, visok skor tri metre..in še raste...
Sam, ne rečt zdej unga: neumen kmet, velik pomidor:))