JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 13. januar 2020

GRADIŠKA TURA -ABRAM -L.KOČA -KORITO -SV.MIKLAV -GRADIŠČE,12.1.2020

Na Gradiški turi nisem bla vsaj 7 let?
 Dan že kičast, zjutraj je malo pihalo, a v steni ni burje.

Dve zadevšni sta se sigurno spremenili v tem cajtu: od zadnjega bota je postavljenih ob poti ogromno varoval, zajl, kažipotov ( ker jast imam v glavi, da ko sem bla nazadnje tam, je blo zajl bore malo ali nič) in druga zadeva je, da sem jast ratala prestara za take adrenalinske štose:))
Pa to sploh ne govorim o plezalni, ampak o navadni poti.

Čeprav se, sploh pozimi, jast redko zares spotim, sem bla včeraj ko cuna za me ožet... in za vse je kriv adrenalin in živci, če preživim al ne, ta štos. Pa ni, da si ne bi želela..., si želim biti del tudi takih poti, a ko pa sem v taki steni - poti, sem pa vsa posrana od straha.
Priznam.

Seveda mi je moj kozorog med potjo razkazoval, kako on premaguje Otmarjevo in Furlanovo


in seveda sem šla pod ta novo tudi jast: a, le se pofotkat. In to je tudi vse. Me ne spraviš niti na prvo štengo.:)

Mi je blo še po navadni na par odsekih kar prekruto.
Saj, tam, kamor se lahko držim zajle, ni blema, ma, tam, kjer ni nič, pa ravno tako lahko zgrmiš v prepad ob najmanjšem napačnem gibu, tam pa... ufff. Ne, ne, sem prestara:))

                     Ma, kej bo že pomlad? Kej zima je že bla? :))

Na vrh sva seveda prišla.

Tam sem si zelo oddahnila, prekrasni razgledi so seveda hitro vse poplačali. Res prekrasno.

Končno s sigurnim korakom lepo k Abramu. Do Abrama je pot čez Lipe dolga glih 7 km. Seveda je bilo noter in zunaj v paviljonu popolnoma do zadnje mize vse R  in veliko srečo sva imela, da sva prišla kmalu po 11.uri, ko še ni bil čas kosila, da je bila vsaj tista miza za dva pri šanku še fraj. Sva pa pojedla zares okusno in dobro. Na hitro, seveda. In odšla dalje.

Naslednja postaja lovska koča Vojkovo, katero so sedaj preimenovali v Ekokoča Nanos in jo ima v najemu mlad fant. No, tu je bilo zunaj sicer prosto, sva se lepo martinčkala, a za futr pa sva se tudi načakala...pr mej duš, da eno uro:)
Ma, kej jast hodim sam jejst in pit po hribih, al kej? Ma, tudi, no...:))



Do tu sva, če slučajno koga zanima, zmazala glih 11 km.

Da bo krogec, sva šla nazaj na Gradišče po tekmovalni do korita in od tu mimo sv. Miklava na Gradišče. Od lovske koče do Gradišča je še 7 km.
                                      Sv. Miklav...prihajam.
                      Grrrrr. Važno, da je pred mano 100m.:))

Na Gradišču sva ob radlerju ( hrane pa nič, ta bot:)) seveda lepo na sončku počakala na sončni zahod.

In v par minutkah naju je že zeblo.

A v steni  so plezalci še vedno lahko lahko uživali od toplih barvah sončka.

    Drugič grem pa naokoli.... mimo mojga bivšega. Na gvišno.
                             Moj bivši Plaz... pridem next time:))

Sem prestara jast za take štose ratala.
Aja, sej tu sem že napisala...

18 km in skoraj jurček višincev ( une strele so brezpomenske:)) v poti na Stravi: GPS STRAVA

    Črtkana pot je običajna, pikčasta na levi Furlanova, na desni pa nova Otmarjeva


petek, 03. januar 2020

V KRATKIH ROKAVIH NA WAKNU IN SINJI VRH, 2.1.2020

Čisto nasprotje. Dan prej sicer sonček, a zraven tak strupen mraz... včeraj pa... ma, kratke hlače bi ble tudi lahko... super lep dan.


Iz izvira Hublja najprej na waknu, od tam končno mimo kamnitega polža in nazaj po robu do Sinjega vrha.





Res čisti pomladni dan.


Malo me je razžalostilo, da koča na Sinjem vrhu ni bila odprta. Najbrž je bila razočarana tudi skupina kakih 20 pohodnikov, ki so se vzpenjali proti koči, ko sva se midva že vračala nazaj. Ob takem dnevu, ko veš, da bo šel folk ven, bi jast zagotovo delala, če bi imela kočo v najemu.

Lep krogec. Zanimivo, po vzponu in dolžini hujši kot dan prej na Krim, a meni se ni zdelo... Če hodiš po domačem terenu, se ti zdi vse lažje, najbrž:))
GPS STRAVA


 

NA NOVEGA LETA DAN NEKAJ NOVEGA - KRIM, 1.1.2020

Če se le da, na novoletni dan nisva doma. Čeprav moj praznuje r.dan. Al pa glih zato:))
Dan v naši dolini prekrasen. Pejmo proti megli, se bo že dvignila. Na Krimu še nisem bila. Zapeljeva se do Strahomerja, parkirava in se uštimava kot da greva na Himalajo. Brrrrrrr. Zima. Minus dve. Pri soncu.

V vasi se mi je zelo dopadla info fototabla z vsemi potmi na Krim. Sem že večkrat pomislila, da bi lahko bila kaka taka fotka tudi na Hribih.net. Npr., če je tam opisanih 10 možnih poti za vrh, bi bila taka fotka več kot dobrodošla, da se malo bolj ve, kam in kako in od kje..

Mimo cerkve sv. Jakoba in v razpotju na desno, čez Strmec.

Pot lepo udelana, se pozna, da veliko ljudi hodi.
In tudi kar zelo strma. Za tiste, ki bi šele začeli s hojo v hrib... jast ne bi priporočala te.... bi prekmalu obupali....

V dobri urci sva na vrhu poplačana za trud, saj se lepo vidijo vrhovi KSA in naš očak.



Najbrž je bila kaka podelitev najvztrajnejšim po številu vzponov v zaključenem letu, kajti kar nekaj pohodnikov in pohodnic je imelo okoli vratu medaljo.

V koči je bilo vse nabito, zato sva se usedla kar zunaj ob prosto mizo, vzela iz nahrbtnika šampanjec in nazdravila.

Sonček  je sicer sijal, ampak zraven je pihljala strupeno mrzla sapica....brrrrr in kar hitro sva jo mahnila premražena nazaj.
Po drugi poti, Čez Kramarco. Da sva naredila en lepo krogec.

Za nazaj sva se pa z avtom peljala čez Ig, sva bila "takoj" na AC. Ker iz Brezovice pa se nama je vleklo ko jara kača do Strahomerja.

STRAVA GPS

O , jutre pej padejo topli kraji - kar naši hribi. :))

torek, 31. december 2019

INVENTURA 2019

Bolj ko sem zunaj, bolj se mi zdi, da sem skozi doma...in da moram še malo ven,... zato sem pole še več zunaj:))

In še, doma samo v tisti hladilnik buljim, kot da ne vem, kaj je notri...in potem, raje kot to, grem ven. Ven, Ven. Ven. Ni važno, lahko je tudi po ravnem. A, še rajši grem malo u luft:))


Seveda se zato kilometri nabirajo in odkar si vodim v tekaškem dnevniku vse skupaj, mi za letos nanese rekordnih kilometrov, da jih marsikdo še z avtom ne nardi tolko:))

Zapišmo mal inventure.

Kar se tiče tekem, nimam skoraj kaj zapisat. Udeležila sem se pohodniško skoraj vseh, na katere se je prijavil moj, predvsem PGT-ja, ampak tekmovalno, da bi tejkala, niti ene same. Sploh in zares mi ta tek kar ne steče. Ne vem, če sem vsega skupaj v vsem letu 20, morda 25, ajde, recmo 30km, pretekla. In še to v dolino.:)
Sem pa bila na štirih tekmah tekmovalno netekmovalno:)( kar pomeni, da sem v rezultatih kot zadnja - Špičast vrh, Mala gora, Bevkov vrh in Šmarski tek)

Na mojmu srčnemu - Školju sem bila letos 324 botov.


Na dvatisočakih bi bila kaj več, ko moj ne bi stalno služil šoldkov. :))
Tako nama je zneslo le en bot, a tisti bot jih je bilo pet v enem šusu. No, ni glih kaka pretirana razdalja med njimi, zato je vse skupaj bolj za slišat, kot za kaj druzga. :)) (Srednji vrh, Prag, Vrh nad Peski, Batognica, Krn)


V rubriko prvič pa letos vpišem Tolminske Ravne, Planina Razor, Vogel, Sv. Lovrenc, Trstelj iz Mirna, Cerje, Vojkova koča iz Stran, Sinji vrh (sram naj me bo, pred nosom ga imam).

Malo daljši pohodi: PST, Peš po poteh naših non v Trst, na Sveto goro, Po Vertovčevih poteh, po hribčkih na Krku ( iz Baške), 7ur Skrlanke, celotna obala, ..še kej sem najbrž pozabla:)


Zares velikokrat sem letos hodila okoli svojega kraja.

Čaven, Kucelj, Golaki, Otliško okno, Pot okoli Vipavskega križa....

In tako se v vsem letu nabere kar nekaj kilometrčkov. Tekac.net mi je seštel 543 aktivnosti, če torej odštejem mojih 324 srčnih na Školj, sem bila še 219 botov nekje, pač:))
In v številkah znese vse skupaj 4626 km, za kar sem ponucala 911 ur. Če bi preračunala to v delovne mesece, bi dobila pet dobrih plač dinarčkov. Ampak jih nisem dobila pet, dobila sem jih vseh dvanajst v obliki lastnega zadovoljstva in sreče ter tudi ponosa, da zase lahko vse to zmorem.
V višino sem se dvignila za 160.569m, kar bi, preračunano v Mount Everest, zneslo, da sem bila na njemu iz nule do vrha kar 18 botov. Ali, enkrat in pol na mesec!? Pa mi sploh ni treba tja:))

Omenila bi še moj plank, ki ga sedaj še vedno delam po dobre 4 minute, ampak ga naredim zelo kvalitetno. Ga čisto lepo prediham. Kje so tisti začetki, ko sem se po desetih sekundah "mrtva" sesedla in trdila, da ni šans zdržat to minuto ali pa dve.:))
Počasi se daleč pride.

Kolesarila sem bolj malo, ali nič. Na daljšo turo nisem šla letos niti na eno. :(( En parkrat do Ajdovščine in to je to. 200 km.

Pejmo v 2020.
Zdravja naj bo. Sreče, ki pa se je ne da kupit. Srečen si ali pa nisi. Vse je na nas samih.

Za slovo od starega  me je danes skozi okno kuhinje pozdravil prekrasen sončni vzhod, ki mi je le nakazal, da naj bom za današnji dan: srečna.

petek, 27. december 2019

7 UR SKRLANKE- NEHOTE IN NEVEDE, 26.12.2019

Da bo imel Andi v Skriljah otvoritev neke nove krožne poti, ki poteka mimo zvirka. In da se začne ob 8.30. To je vse, kar sem, soseda čez avtocesto, vedela o tem.
Bem, ma, k Andiju pa že grem na ta en krogec.
Sonček je glih dobro vstal izza Nanosa. In glih, ko zvoni k maši, se počasi h nwogam odpravim v Skrilje, do koder imam dober kilometerček.
Oblečena sem bila v trenirko -"pražnje hlače":), navadno majco, bundo. Ker gre sam za en krogec, ne nucam nič kaj posebnega. Zato si okoli pasu samo opasam mojo toško, noter za vsak slučaj švohosti dva bombončka, tulifon, robčki in firstaid-flajštri so itak stalno noter.
Covati v garaži so bli čisto premrznjeni, zato sem mislila, že ko sem hodila proti Skriljam, da me nejki ščipa v peti, ker se niso še ogreli...

Ko hodim proti Skriljam, avto za avtom...ma, kej je maša, al kej gre tolk folka? Ma, same čudne targe...LJ, KP, NM, KR... tevi že nejso "naši", da bi šli sam k maši...???

Pridem tja. Ma, kej bo tuki kašno svetovno prvenstvo, al kej?
Vsa tekaška "mafija" od blizu in daleč. Ma, kej bo UTVV?

Tip top naštiman prireditveni prostor, mize so se šibile pod težo vseh mogočih dobrot, ki so jih  udeleženci prinesli od doma, če so ostale od praznikov, vrsta do Trsta za vpis. Ma, kakšen vpis? Zakaj se je treba vpisat?
Ja, za kroge.
Kakšne kroge?
Ja, za 7 ur kroženja.
Ma, keeeej? Kej ni sam otvoritev ene nove poti od Andita ( in seveda krajanov)?
Dobim na mizi ena navodila in jih na hitrco prečitam. In res, sedem ur se lahko kroži po novi progi Skrlanke.
 Bem, se vpišem. Ene dva, tri pa že zmažem...Sicer sem bla že dan prej skoraj na 30km na Vojkovi koči in peške do Vipave, ma, sej, hodim pa itaq lohk cel dan, se me utrujenost ne dotakne glih kej prevč...Bem, bo, kar bo.
Seveda moram hitro mal poškljocat vse...
Moje prjatlce:

Med čakanjem na štart organizator sporoči, da nas je čez 200. Čez DVESTO!!! Bravo.
Malo se menim s sokrajanko in razlagam, misleč, da bo vzpon do Zvirka, to je tistega, mimo katerega se teče na gorskem teku na Malo goro. Pa mi hitro razloži, da ni to ta Zvirk. Tisto je Kamenjski Zvirk. Skrlani pa imajo svojega - Skrlanskega. A, ja? Pojma nimam, kje bi to blo... Kmalu izvem:))
Pripravljeni.
Poklon državi s himno.
In bejžmo.
Tekači se spravijo v dir, jast pa lepo v moj hod.
Hodim ene 100, 200 metrov, ko me un zatešk v peti kar vedno bolj zbada. Ma, kej je žulj, al kej? Ma, kako žulj? Sej imam vse staro, covati so stari, kolceti tudi, še jast sem že stara...kako žulj? Pojma nimam, res ne pomnim, kdaj sem ga imela nazadnje.
Ja, nič, mati, se bo treba ustavit in zaflikat flajšter. Ni druge. Še sreča, da ga imam s sabo, če ne, bi blo hitro konc kroženja.

Proga je super lepa. Za tekače lepo tekoča. Enakomeren vzpon, sem pa tja par metrov malo hujše, a tega je hitro fraj. Da si lahko nazaj oddahneš. Meni vem, da je pustila čisto lepo dihat čisto do vrha.
Ker je vode v obilju, se seveda blatnim kopelim nisi mogel izognit, a nekako se je dalo malo poskakljat po kamenju, k je štrlelo ven iz blata. Edino na zadnjem ovinku pred vrhom je bila hinavska scena. Misleč, da se da blato lepo zaobit desno, po travi, si ga ravno v travi nasrkal, ker je bila komplet v vodi. A ni blo videt, da je tako. No, malo je treba oprat covate:))
Ko pridem do mostička na levi, grem pač naravnost po široki poti za drugimi. Nakar kriči nekdo na levi, da smo zgrešili...Ups.
Bejžmo nazaj, čez mostiček in do zvirka. A, tu je ta vaš zvirk? Lepo.

Ob njem pa živo, kot na sejmu. Tam, na desni strani se nejki kuha.
Vpis prihoda, malo kokakole.
Pa me vidi ena gospa in se čudi, joj, kaj tudi ta gospa je prišla?
 Ja, saj vem, nič kaj športna ne zgledam. S sabo nosim večen spominek na mojo debelost v obliki ovenele kože, ki zares da mislit, da ne zmorem niti par metrov, ampak gospa, pridem še en bot. Al pa dva. Lohk da tri. Štiri? Hihi.
Skok čez potoček in pejmo v spust.

In se lotim celo mal tejkat. Seveda z nadzvočno brzino, je radarji ne morejo zaznat:))
                                                                                      foto:J.Opeka

Tejkam, tejkam, sonce mi sije v fris in strašansko blešči, skozi veje sploh, da sem gledala zgolj in samo pod noge, nakar pritečem do skupince enih desetih, k ne vejo, kam. Mal pogledam na GPS, kje smo in, fantje moji, zdej smo falili, po tej poti pridemo v Kamnje. Zastavce tudi nobene, alora je treba nazaj. Ojej, če se Macuhu to zgodi, k je alfa in omega traila na naših tleh, kej se ne bo meni:))
In jo mahnemo nazaj.
 Seveda smo potem videli, kje smo falili. Mi smo pač šli po široki poti, zavit pa je blo treba levo na ozko stezo. Hitro namečemo veje na široko pot, da se še kdo ne zafrkne in bejžmo dalje.

Po luštnem mostičku

nas čaka še nekaj malega vzpona ( se mi zdi, da je bil ta še najbolj strm?) in ob znaku in zastavi se spojimo s potjo, ki je ista tudi za vzpon.

še malo in že smo en krogec zmagali. Vpis prihoda.
Ojej, zdej moram dat nejki vase. Na kaj čem it v naslednji krogec? O, baklava zgleda njami. Tik tak je bil na pladnju en kos manj:)) Še malo izostarja, malo kokakole, lulat na WC, se malo oplaknit in pejmo v druzga.
In tako sem ponavljala vajo do zadnjega, petega vzpončka.
Okrepčila ni zmanjkalo niti spodaj niti zgoraj.
Za vsak krog( razen prvi, k sem dva bota zabluzila)  sem potrebovala ( vsakič z wc protokolom) 1 urco in 5 minut.


No, in tudi zadnji. Sem prišla petič na vrh, bi komot šla še enga, cajta sem imela zadosti. In se že spustim v dolino, ko si rečem, ma, dej, mati, sej nisi na tekmi, ti pejdi zdej lepo nazaj, k Skrlanom, k tam nejki kuhajo ( je bla polenta z golažem in tudi šnopc so kuhali,...tako kot v starih časih, ko so se morali skrivati po gozdovih ob vodi) in se lepo imajo in se kej lepga z njimi pomejni.
Bojan Vrčonov mi postreže enga ta kratkega, ma, je bil tolk kratk, da sem morala kar še enga:))

Malo heca, fotkanja in da se preveč ne ohladim, jo le mahnem nazaj v dolinco.

Dohitim moje prjatlce in usoda je hotela, da Valentina fotka nas tri, ki imamo v imenu Tina:
                          Kristina, Valentina, Tina ( fotka nas pa tudi Valentina)

Ob 15.04 pridem še zadnjič, petič, skozi cilj.


                                                                                   foto:J.Opeka

Ojoj, zdej vsa slana, umazana, nimam kej za preobleč, se grem še en bot malo umit na wc, oblečem bundo čez, da ne bom preveč "dišala" in že se bašem s polento z golažem.
Ja, k nisi že zadosti sladkišev popapcala, ti glih še to manjka...
Še kozarec super kuhanega vinčka in že je žrebanje nagrad. Ma, kako? Za zastonj jest in pit cel dan se samo še nagrade manjkajo, ja... In to lepe nagrade.
Sonček je šel počasi ninat, bo treba počasi domov. H nwogam.
Če sem zmazala 32, bom pa še enga dobrega:))

Andi in sokrajani.
Hvala vam za vse.
Drugo leto morate mus spet organizirat 7 ur Skrlanke. Če ne zarad druzga, da se vsaj malo oddolžim za vse dobrote, k sem jih zmazala vase, brez da bi karkoli prinesla s sabo. Ampak ne le dobrote v obliki hrane in pijače, tudi dobrote v obliki poti slabih šestih kilometrov, na katero pridem tudi med letom še kdaj. Ker je lepa. Dobra. Vredna ponavljanja.
GPS STRAVA
ALBUM