JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 6. februar 2023

NEDELJSKA RUNDA: MALA GORA-ČAVEN-KUCELJ-BIVAK POD KUCLJEM-SREDNJA ČAVENSKA-SKRLANKA ZVIRK, 5.2.2023

 Nedeljski dan se je obetal lep, mwoj dejla, alora, kdo bo kuhal župo doma, sploh pa, komu....jast že nje... grem lepo jast po mojem malo proti čavenski planoti.

Da ne hodim po cesti, se z avtom zapeljem do Kamenj in jo mahnem lepo po stari tekmovalni proti Mali gori. 

Čisti prestiž. Nikjer žive duše. Sonček sije, burje nič. 

Prečim požarno, proti Siji. Tam en cejt čakam, če bo kaka ptička priletela do hiške, ma, ni blo nobene...
Pejdi, mati, dalje. Uživam prav vsak korak, čist lepo na izi. No, teh 850m konkretnega  vzpona do srednječavenske mi je že mal pokazal, kdo je tu šefe, ma, mal je trejba prepucat ventile:))
Prečim srednječavensko, hodim, snega še ni. Ker sem jo že tolk botov na tekmi zmazala, že vem, da je do koče še slabih 500 metrčkov. Pa pride mimo mene končno nekdo. Hiter...Ma, kdo si drzne mene prehitevat? Ups, molči, baba, to je zares hiter...organizator tekme, Dragan. Gre do Male gore. Vsako nedeljo tam nekdo dežura, da postreže planince s čajem ali šilcem... In tudi danes je tako. 
Kakih 200 metrov pred vrhom se loti sneg. In led. 

No, sevejde, za teh 200 metrov ne bom mestnih derezc dajala na covate. In se nekako prebijem do vrha. 
Nekaj  Kamenjcev je tam. Pijejo čaj. Meni ga tudi postrežejo. 
Se vpišem, sedim na klopci, sonček super lepo sije.... in začnem študirat, če grem nazaj ali čim it še na Čaven? Ah, ura je še zgodnja...pejdi provat do Čavna. 
Nataknem si dereze- une, mestne. iz hoferja...in srečno, fantje!
Grem jast gor, nejki se mi čudnu drsi, no, ma nekako pridem do Čavna.
Mize na Čavnu pokrite z debelo snežno odejo.
Ljudi malo. Skori nič. Jast in še eden zunaj, eden noter. 
 
Ma, dej, mati, poglej ti za vsak slučaj, če si si dala prow teve dereze?
Ma, sej nej rejs... kwoza bjondasta... narobe so. Špike so na notranji strani... A, zatu se mi je drsejlu? Ma, bem, sej tega nej noben vidu...to vem sam jast:)) Sej bo.

Spet vpis. In spet oziroma še vedno je ura še mlada. In še vedno krasen dan. Ma, kej čim it še na Kucelj? Ja, pej pejdi. In grem. 
Spet-še uživam na polhno. Pogled proti Kuclju.

Na vrhu Kuclja celo kakih 7-10 ljudi. Mi smo bili v sončku, a na zahodu in proti morju so se nabirali kar eni čudni oblaki. 






Ma, mati, zdej si tle. Kej, če bi šla ti zdej po vrtovinski(gojaški) dwol in nazaj po srednječavenski?
Ok, bejži. 
O, đizs... ma, če ta ni samomorilska... In tuki tejkajo dwol ponoči UTVV-jevci? Grwoza. Komi sem čakala, da pridem na srednječavensko. Snega na srednječavenski ni. Dereze snamem in grem proti bivaku. In naprej proti Kopicam.
Spuščam se proti Kamnjam. Ma, mati, sej ura je še mlada:), bejži mal belj nawkuli še na Skrlanski zvirk ( k nisem bla zadosti pet botov prejšnjo soboto:)). 
In sem šla. 
Malo vode. Srečam dve gospe. Malo poklepetamo. Šibam dalje. V Kamnje. Tam me čaka moj porše. In odpelje nazaj domov. 
Krasna nedelja. Cmok, cmok, cmok.









nedelja, 29. januar 2023

6 UR SKRLANKE, 28.1.2023

 Po treh letih in dveh mesecih se je po vseh peripetijah od kovida do slabga vremena včeraj vendarle zgodilo spet. Tokrat 6 ur Skrlanke. ( hihi, sej, komu se pej ljubi sedem ur krožit, hihi) 

Mojga stalno nejki boli, en bot ena noga, drugi bot druga, pole mu gre bolečina spet nejkam drgam,  tako da ni bil glih kaj preveč za udeležbo. Alora, grem sama. Ker Skrlanka je pa  pisana meni na kožo. In je res ne bi rada spustila. Sploh, ker je zadeva netekmovalnega značaja. Vsak tekmuje zgolj in samo sam s sabo. No, sevejde je na koncu lepo pogledat na seznam prisotnih, kolk botov je šel pa kdo drug in se mal primerjat z njim, ma, ta lastnost pač pripada človeštvu...

Zjutraj se uštimam, za vsak slučaj vzamem s sabo palce, ma, jih bom nucala samo, če mi res ne bo šlo. ( so me počakale vseh pet vzponov v kotu:)) 

Ob pol devetih sem na kraju zločina, se vpišem. Za darilce smo dobili lonček, z oznako Skrlanke. 


Zaenkrat se mi je zdelo, da nas ni kaj preveč, no, najbrž se vsi burje bojijo. Ker, zeblo pa je. Za vse sowde, mene.  Sem bla uštimana, kokr da grem v Sibirijo. In še me je zeblo. Dvojne hlače, tri majice, bunda, bufica, rokavice, brrrr. V prvi krog ne slečem niti pod razno nič. Me preveč zebe. 


Pred štartom se pozdravljam z vsemi znanimi in malo manj znanimi, okrog 60 nas je vendarle bilo. Seznam se bo pa zagotovo tekom dne še polnil. Organizator nas pozdravi, nas malo poheca, da prav lepo pozdravlja Luko Dončiča ( je preveril, če ga poslušamo, ko smo se vsi obrnili, kamor je nakazal, da Luka je, hihi). Ampak lahko bi pa prav zares pozdravili (predsednico) Natašo Musar, ker ona pa je bila na štartu:)). ( Nataška, sem te bla zelo vesela, da te vidim. Ja, Mojčka tudi tebe, noooo. )

Štiri minutke čez deveto se podamo v dir, vsak po svoje. Tolk me je zeblo, da sem celo sama tejkala. Do mostička. No, na vrh sem prišla tik tak, in ne vprašte, če sem se že segrela....:) Uf, komi čakam, da odvržem v šoli pol cunj s sebe....Ob 9.59 se spodaj že prvič vpišem na seznam. 

Okrepčevalnice so bile polne dobrot, tako spodaj kot zgoraj. Vsega, kar si želiš...pecivo, marmelada, nutela, čipsi, palčke, kruh, šalam, sir, panceta, bomboni, čokolatinčki, kokakola, čaj, enerđi drink, vino, šnopc. ( tega bom v zadnji rundi na vrhu:) Ni da ni.


Sama sem si zažugala, da vsakič nekaj vase vržem, da slučajno ne ošvohim kje med potjo.:) Košček baklave, deci kokakole, pest rozin in bejži, mati, v druzga. Ma, še prej moram na minus v šolo in seveda slečt ene hlače in ta debelo majico... Bundo pa zadržim na sebi. Ker je ob spustu na izpostavljenih mestih konkretno pihalo in takoj zazeblo, tako, da bo pašala...

Ob 10.35 sem že  drugi bot na vrhu. Fantje obujajo stare medvojne navade in kuhajo ob strani šnopc, režejo mesne dobrote.

Privoščim si čaj in posušen kaki, dve besedi in gasa dalje. Šnopc mi pa pršparajte! Za zadnjo rundo! No, ne vsega, glih enga:))

V tem, drugem vzponu sem spoznala novo prjatlco, Simono. K je bla na 7 ur Skrlanke že prvič, ma, jast je nimam v mojih klinkarjih. No, zdej sem jo spravla notr. Za zmeri! 

Med potjo smo se seveda med seboj vsi spodbujali. Andi je šel sevejde tri bote mimo mene. Pa mi reče v zadnji rundi: Melješ, melješ, ZZ... 
Ma, sevejde meljem, meljem počasi, ma zmeljem. Sploh pa meljem, saj sem vendarle do današnjih cajtov edina mlinarca, ki je kadarkoli mlela žito v Mlinotestu... hja:) 

Pred tremi leti sem zmazala Skrlanko pet botov, ampak sem imela eno uro več na razpolago. Zdej sem sicer tri leta starejša, mal se mi že lejta poznajo:), ma, rada bi, če bi ratalo, da zase zmagam, če spet zmažem Skrlanko pet botov? Ja, mati, ma, bo trejba mal potejkat za to. In sem. Vseh pet botov sem v dolino tejkala. O moji strateški brzini ne bi glih razpravljala... sej že vsi veste, kako jast rečem zanjo: Če dam posnetek mojga teka v slow motion, ne gre! Ker je to to! :))
In še to .... lani v vsem letu nisem tolk pretekla, kot sem včeri! Zagotovo ne! ( kej me dans kej bolijo mišiči???) 

Bojanca, hvala za navijanje na terenu:
In je ratalo. V zadnjo rundo sem se podala ob 13.07 in imela sem cajt, da se na vrhu en pikič ustavim in seveda poskusim, kaj so fantje skuhali. Na zdravje! Še par kulc šalama in šnitka fine pancejte in pejdi, mati, še zadnjič danes v dolinco. 
Ob 14.17 ...amen! Evo, mati! Pa si zmagala! Pet botov! Slabih 30 km in 1570 višincev si zmazala. 

Na koncu se  je na seznamu število udeležencev povečalo na okoli 90. Lepo.
Hvala vsem Skrlanom za brezhibno organizirano tekaško druženje. Imate vse, kar imajo veliki. Pravzaprav imate več! Imate največ! 

P.s. Zaskuzibuh, ne smem pozabit pohvalt kuharjev, da ne bo jeze...:), k so skuhali super golaž s polento. Njami, še bi, mami:)





nedelja, 22. januar 2023

ČISTO ZIMSKI VZPON NA GOLAKE, 21.1.2023

Ja, ni kej, vsaj enkrat na leto moram dodat v moj blogec en ta pravi zimski vzpon. In zanj sploh ni treba daleč. Če vemo, da je po državi zima in sneg, pole ga za ziher tudi na Golakih nameče za juhuhu. Zakaj bi se vozila na drugi konc lepe naše, če sem čez 17 km že lohku v ta pravi zimi. 

Najprej mi ni nejki glih dišalo za it, ma, pole sem vseglih rekla mojmu, da grem z njim. 

Popolna zimska oprema, dvojne gate, gamaše, dvojne rokavice, bufica, bunda, čižmi in v žepu za nazaj ta mestne dereze. Če je samo sneg, da še ni poledenelo, so zadosti dobre. 

Cesta s Predmeje do križišča je bila začuda čisto kopna, lepo splužena. V tunelih pa kot da sem v  Postojnski jami:


No, naprej od križišča proti Golakom, pa si upajo le uni, s ta pravmi mašinami. 

Za mojo toyotko se zmeri en mičkn plac dobi in tudi tokrat je blo tako. Velik avto ne bi šel tja, ma, moj porš j šel  komot.:)

Parkirava, se uštimava, burja kar piha, termometer kaže -4, sneg meče iz drevja po strehah avtov. 

Z užitkom ta bot. Lepo, počasi. Se ustavljam, fotkam sem in tja, le rokavice mi grejo na nerve, k ne zagrabijo skrintača na tulifonu...ma, zebe me pa tudi tolk, da jih ne slečem....



Ob koči se vpišem v Planinca, malo poškljocat in pejva dalje. Sej sem že napisala, da mi na Golake sploh ni huda? Več. Mi je pa bla... tudi tolk, da sem rekla, da me Golaki ne vidijo več. In smo že pr zarečenmu kruhi:)) 

Zdej pa si prow z užitkom rečem pri koči: Sam še en kilometrčk, mati in si na vrhi. In ga je rejs hitru fraj. 




Do zadnjih 100 metrov je blo kar luštno, na vrhu pa -9 in burja je brila. A ne prow za vse sowde. 
V daljavi je bilo lepo videt morje
Sem pa tja je sonček razsvetlil Julijce

Vpis v Planinca, en požirček anti gripina, dereze na čižme in pejva nazaj. 

Jej, me jezi mwoj :)... on se dol s copati drsi in pole mi nardi špuro prow gladko, da ni šans, da kljub derezam nisem na tazadnji. No, ta bot sm bla dva bota. 

V koči se srečam s kar nekaj znanci, malo poklepetamo, spijeva en čaj. Jedla pa nisva nič, kajti doma naju je čakal en polhen lwonc jote, skuhane dan prej. Sej vejste, jota je dwobra komi naslednji dan... in prašte, če jo je kej ostalo?:))

Ma, je blu lepu...

sreda, 4. januar 2023

V OPATIJO??? -1.1.2023

 Na novega leta dan ne grem nikoli na moj hribček. Bwo, ne vem, zakaj, ma ne grem. 

Zjutraj vstaneva, protokol in ker sem imela že nekaj časa v butari, da greva na novega leta dan pred Opatijo, po poti Lungomare, ker od danes dalje ni več meje s Hrvaško in na meji ne bo treba čakat in ker sva bla prepričana, da je megla samo pri nas, sva seveda sedla v avto in šla. V živo meglo. 

Grwoza!

Na Razdrtem je bla vidljivost prow zares nična. Vozimo proti Kozini, nič boljše.

 Ma, prow na brzino sem si premislila in predlagala mojmu, da greva raje samo do Kopra. Če bova sploh pršla do tja....Moj je bil takoj za. Kdo se bo po tej megli vozil po regionalki proti Starodu....

In tako sva, namesto v Opatiji, pristala na Bonifiki. Če še ne ve kdo, pozimi je na Bonifiki parking zastonj. 

Ker mojga boli gleženj, sva doma "spakirala" v avto zanj bičikleto. Se uštimava in bejžva na najino klasiko, proti Izoli. To res nekajkrat na leto oddelava.

Gužve na poti ni bilo. So vsi še spali, hihi. No, ker sem stalno dežurna za hodit na minus, sem komaj čakala, da prideva do prvega WC ob peš poti. KI PA JE POZIMI ZAPRT!!!!????( ma, prejšnjo zimo je bil odprt!) 

Ma, za skuzibuh, glih pozimi ga nuca človk!!!! Sej ne morš verjet...Okej, grem pa v bržinco, vsem na oči...

Prideva v Izolo in seveda direkt k Ekremu, da zmažem prvo šamšnito letos...in glej hudirja, tudi slaščičarna do nadaljnega zaprta. Prenova. Na, zdej....

Neč, pa pejva dalje. Na eno kafe...in nazaj. 


18 meglenih kilometrčkov sva zmazala za prvi dan leta. STRAVA GPS



sobota, 31. december 2022

INVENTURA 2022

 Leto se končuje. Ne vem, zakaj, ampak vsako leto se mi zdi, da gre  hitreje mimo mene? 

In treba je nardit eno inventurco, da bojo vsi podatki nekako na enem mestu. 

Letos nekako obeležujem 20. obletnico mojega "novega življenja". Leta 2002 sem se namreč lotila hujšat z orbitrekom in čez leto začela s pohodi na moj ex hribček Plaz, zdaj pa osmo leto hodim na Školj. Danes trdim in vem, da brez gibanja NI NIČ, sploh če rad ješ, in če že 20 let s tem vzdržujem svojo težo (-40kg), potem naj to moje "novo življenje" na tak način še traja...ga ne bi spreminjala...

Sem bila kar pridna v tem letu. Hodila sem popolnoma vsak dan. Sem pač odvisnica od hoje. Teka pa ne. Pač. 

Kolesarila sem letos bolj malo, sem si pa privoščila neko toplo pomladno nedeljo doseči moj dozdajšen rekord v kolesarjenju in sicer sva se s kolesi ( ne kakimi super bicikli, ampak jast zgolj z mojo mestno bičikleto-ki pa je ne zamenjam za noben e-....( no, vsaj zaenkrat še ne, hihi)) zapeljala po Krasu ...pazi to!!! Čez Trstelj!!! Ma, sem zgrizla jurja višincev z bičikleto...prvič!!! Pri 56 letih!!! In to je sighurno za zapisat!


V rubriko "Se mi neč ne da..." skoraj da nimam kaj napisat. Morda se mi v vsem letu ni dalo kakih tri do pet botov, da bi bla pa najrajši doma na kavču? Ma, sem vseeno šla. Saj, po ravnini tista 2km do Žabelj se mi res dosti botov vlejče, ma, ko pa vem da zagrizem pole v hrib, da si najdem en dober ritem dihanja in koraka 
in da  začne srček lepo delat tika taka
in da vem, da me na vrhu še nagrada čaka...pole pej jast kar zaživim. Zares. Tega ne znam opisat, dopovedat nekomu, kako,... to moraš pač SAM predelat, da veš, da je to res. 

V rubriki ""Prvič vživljenju" se letos ni kaj dosti za hvalit... 
Poleti sva prehodila Lom je moj dom in prvič sem bila na Tolstem vrhu, Vratih in Kriški gori.
 Marca je Mihaela povabila PGT-jevce na pohod po cerkljanskih hribih, in oktobra sem (tudi) s PGTjevci šla po Feldbahnu.

V rubriki "Dvatisočaki" letos tudi ni kaj dosti:)).
Veliko je pri meni to pogojeno z vremenom, pa z delom mojga, pa nenazadnje se mi res ne ljubi vozit kilometre in kilometre daleč. Tako, da sem na Krnu stala šele proti koncu oktobra. In ker je vreme služilo, sva čez štiri dni skočila še do Begunjščice (Veliki vrh). To je to. Dva komada. ( bem, bulš ku neč)

Pejmo v rubriko "Tekme". 
Udeležila sem se 11-ih tekem. Vse v PGT ligi. Od tega 9 strogo tekmovalno netekmovalno. ( kar pomeni -za tiste, ki tega še ne vedo- plačam, grem prva, slikam, navijam in pridem zadnja)  
Na dveh tekmah sem pa šla čisto zares in to je bil Kronometer na Sabotin in tudi 1. vzpon na Porezen sem prehodila z vso resnostjo:).


Ostane mi še rubrika "Moji vsakodnevni pohodi". No, ta je pa kar polhen številk. Vse leto sem za vse pohode pridno uporabljala vejkarco, ki mi jo je dala hči in ta je vse vestno prenašala na Stravo. Sem si pa vsak dan vpisovala vse tudi v Tekač.net. Za ziher:)
Torej, "delala" sem prav vsak dan, vseh 365 dni in sicer mi je tekaški dnevnik zračunal 1054 ur pohodniškega miganja. ( kar znese povprečno 2,8 ure na dan).
Na mojmu srčnemu hribu sem bila 347 botov. In ko dodam še vse ostalo, znese v vsem letu 5342 kilometrčkov daljave in 168,5km višincev. 


Kolesarila pa sem samo 133 km.  

Letos sem 26. novembra obeležila svoj 6000-i pohod na moj srčni hrib Školj (2410 xŠkolj, plus 3590 pa Plaz). Pohod, ki  ga opravim malodane skoraj vsak dan zjutraj.
Popoldne  pa dosti botov padejo Kovk, Waknu, Skrlanka, Golaki, Čaven.  Če pa ni hrib, grem pa zagotovo vsaj po dolini nekaj km. 

Tradicionalno grem vsako leto na Jakobov pohod, pa peš na Sveto goro, pa na PST, Po Vertovčevih poteh...Vsaj nekajkrat grem na Slavnik, pa na ta dolgo ob morju, pa na Snežnik, Čaven, Sabotin, Slivnico... Marička, ma, kdaj sem pej doma? Čim manj! Dokler upam, čim manj! 

Moram se seveda še pohvalit v tej moji inventuri, da sem do letos darovala kri že 50 krat. 


In pohvalit se moram, da sem tudi prostovoljka. Ne na Karitasu ali Rdečem križu, ampak imam svoj prostovoljni s.p.(= smeti pobiram) :))
Prostovoljno namreč že tretje leto skrbim za to, da poberem vsak dan na moji relaciji 10 km ( 5 tja,5 nazaj) vse smeti, ki jih odvržejo "ljudje". Tako, kot ne zmanjka "ljudi", ne zmanjka niti smeti. Žalost. Res. Da s tem, ko brezbrižno odvržeš skozi okno ven iz avta nekaj, da slučajno ne bi svojga avta mazal, ne pomisliš, da s tem sam sebi proizvajaš vsakič malo bolj umazano pivo, sok, čokolado, kekse, cigarete...? 

Za konec...
In nazadnje moram še to napisat, da sem zdrava. Razen Zore, Dore in Svita ter kontrole pri okulistu in ginekologu nisam nucala nič zdr.storitev. Apotekarji pr meni nimajo dela. Dobim vse medikamente na moji poti...hvala bogu (in meni).
Morala bi si sicer zamenjat moje zwobe, saj imam mostiček že parkrat preko roka trajanja:)). AMPAK ZWOBARJA SE BOJIM KO HUDIČ KRIŽA , OBLOŽENGA S ČESNOM!!!! Grwoza! Tuki pa jast pogrnem na cejli črti. Sam pomislim nanj, me kar prime...
Grem! :))

SREČNO VSEM!!!

sobota, 26. november 2022

6000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003 DO DANES, 26.11.2022

Ne kričat name, ma, jast se moram spet mal pohvalt...🙈

Nisem kriva, če sem mal obsedena s številkami in rada štejem, preštevam, seštevam....👀

Sevejde vseh teh številk ne bi blo, če jast ne bi vztrajno skor vsak dan na mojga hodila.

Ma, povem vam, še vedno mi prav nič ne manjka, če si iz dneva v dan eno in isto pot izberem. Meni je vsakič na njej lepo. Nagrado dobim prav vsak dan. In zaenkrat prow zares res ne vem, zakej bi s tem gejnala...

Torej, dejmo mal obelodanit, za vse tiste, k tega še ne vejo😸...

Leta 2003 sem začela, potem ko sem s sebe odvrgla skoraj 40 kil špehovine, hodit na hrib nad mojim takratnim krajem Vipava - Plaz. Poglejte, kolk je gor lepo, le zakaj si tega ne bi človk vsak dan privoščil:

No, oktobra 2015 smo se preselili v Dobravlje in štetje pohodov na moj Plaz se je ustavilo pri 3590. 
Seveda sem si takoj izbrala nov hribček, za tja gor in nazaj imam lepih 10 km poti, to je Veliki Školj nad Šmarjami. 

Tudi tu sem na vrhu nagrajena s razgledom po Vipavski dolini vse do Dolomitov:

In ker jast pridno seštevam vse te moje vzpončke na moj hribček, sem se sevejde považla tudi 14.2.2019, ko sem zabeležila svoj 5000-i vzpon. Če hoče kdo slučajno prečitat al pa spet prečitat:  5000 VZPONOV  

No, in danes sem na vrhu v vpisno knjigo vpisala  številko 313 letos, kar skupaj od oktobra 2015 do danes znese 2410. 
In vse skupaj s Plazom imam do danes vpisanih 6000 vzponov. 
In jast, važička, se moram zato mal považit in pohvalit...


In, ja, če bo zdravje, ne se bat, da se pr 7000 čez slabe tri leta ne bom spet🙉. Ker meni dobro je....







 

nedelja, 20. november 2022

20. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH, 20.11.2022

Jibilejni, 20.pohod po Vertovčevih poteh bi se moral zgoditi že leta 2020, a seveda korwona tega ni dovolila... No, midva sva bila na pohodu vseeno tudi lani in predlani, a nas je bilo na poti res samo za vzorec.

No, in letos pa vendarle v vsem svojem polnem sijaju končno uspe jubilejna dvajsetica.

Ponoči je sneg pobelil tudi naše okoliške hribčke. Bel je bil tako Nanos kot Čaven.

Ob osmih sva se znašla na štartu, pod hrastom. Parkingi so bili že kar lepo polni. 
Stojnice so že pripravljene, na nekaterih se že "dela", prazne pa burja premetava sem ter tja. Je pihalo kar konkretno. Na stojnici si lahko kupil spominski lonček s karabinom, a se mi je vseeno zdel malo predrag, ....je tudi tu inflacija in cena le tega poskočila iz 5-ih, kolikor bi stal dve leti nazaj, na 8 evrov. Buh, kej je s tem dnarjem ratalo....Zato nisem kupila nič.

Pejva v najin tempo hod. Najprej v Dolenje. 
 In v klanec do Sv. Marjete. 

Po treh km sva že na Planini. Tudi tu je panin "skočil" iz treh na pet evrov. Ma, kaj je trdu, al kej? Za kos kruha in pršuta 5 evru? Bem...

Pejmo dalje...
Na Ostri vrh. 


In v vas Potok. 

Vzpon v rojstni kraj Matije Vertovca- Jakuline...


In v Šmarje. 
Tu si na igrišču privoščim njoke in dva zrezka z gobovo omako ( za 6 evrčkov) in kozarček črnega. 
Pihalo in zeblo pa je za vse sowde, zato se nisva nič kaj preveč obirala, ampak sva jo mahnila hitro dalje proti Vrtovčam. 
Pri koritu sva zavila seveda še na moj Školj...brez njega mi živeti ni:)). In prišla potem itaq ven na Vrtovčah.

Še zadnji mičken vzponček proti Lisjakom in že zavijemo levo proti Tevčam. 
Na Uhanjah čez reko Vipavo proti Ustjam in tik tak, tik tak je najinih 21 km v škatlci:))
Se vidimo naslednje leto...