Pr mej duš, da je že mal zgledalo, da ga letos niti ne bom dosegla? Še za soboto je moj navijal, da bi šla raje do morja se kopat, a sem ga vendarle prepričala, da greva na Krn...Kopala se bova pa že v Soči - če bova mejla j...:))
Zjutraj nisva nič kaj preveč hitela z vstajanjem, tako da sva ob sedmih štartala od doma. Pot do Tolmina, oziroma križišča, kjer se zavije proti Mostu na Soči, moj pozna v nulo, lahko bi jo tudi miže prevozil. Sem se je namreč leta in leta vozil v Baško grapo, kjer je imel njegov oče, kasneje pa še on, čebelnjake. Praktično po vsej grapi. Še jast sem se večkrat peljala z njim zjutraj "na delo". A, ko je prišla deca na svet, se je blo treba vprašat: deca al čebele? Je vzelo zares preveč časa... in tako smo počasi opustili ta hobi.
Na parking, ki je že kaki dve leti plačljiv. Bil je že skorajda poln. Peljeva do koče. Tam pa je še libero.
Sonce že kar greje, vode bo treba dovolj za s sabo, o kakih majicah in buficah tokrat ni treba razmišljat. Se slečem do modrca in sem kao na plaži, hihi.
Pol devetih štart. Do korita z vodo je dober kilometer in že se je treba s fino vodko mal ofrišat.
Meni je kao najhuje do tam, kjer se zavije k Planini Zaslap. Pole, od tam naprej, kaj pa vem, al se udelam, al kaj je...mi ni več hudga.
Pred sabo že vidiva kolone pohodnikov, ki se vzpenjajo, no, tudi prehitela sva malodane vse. Pa prav počasi sva šla. Jast res ne morem bolj počasi. Ratam kar nervozna, k se mi zdi, da sem na mestu...
V dveh urcah sva čist na izi pri koči. Malo se usedeva, da se ojačava s cukrom. Zavetišče zaprto? Ob takem dnevu? No, sevejde najbrž nima kdo delat...
Še par minutk do vrha in užitki ob razgledih se lahko začnejo. Megla se je iz doliine že dvignila, tako da je bilo vse res tip top. Na vrhu srečam celo nekaj Dobravk. Pravzaprav dobesedno sosed, ki jih seveda v Dobravljah skoraj nikoli ne srečam? No, jih pa zato v hribih, hihi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar