Sej že veste vsi, ne, da ne maram plezarije? Ma, vsake tolk moram preverit, če to še velja, hihi.
Zato sem bla kar takoj za, ko me je moj vprašal, če grem z njim na Turo. Sevejde ne po plezalni, niti Furlanovi niti Otmarjevi, ampak po pešpoti, kjer pa imaš tudi kar nekaj plezarije s štrikmi in klinmi.
Včasih, ko sem bla še mulka, in ko smo poleti zvečer posedali v Vipavi na zidkih na placu, so se vedno planinci pogovarjali med seboj, da če lahko greš - si upaš na Gradiško turo, velja, da lahko greš tudi na Triglav. Sevejde sem jast vse to takrat samo in zgolj poslušala, o kakšnih podvigih na Turo nisem niti pomislila, kaj šele na Triglav...
No, ma časi se spreminjajo in tudi Čuferca z njimi, tako da je Čuferca že bla tudi na Triglavu. ( ma, če me ne piči preverjat, če res ne,hihi, me vrh najbrž ne bo več videl:))
Nazadnje sem bla na Turi januarja 2020, dan je bil prekrasen in seveda sva šla gor popoldne, ko se sonček lepo upre v stene in te greje. No, tokrat sva seveda šla zgodaj, da sonca še ne bo, ker ko zapali v steno, te kuri, da ni za zdržat...
Vseeno je iz mene teklo kot iz škafa, predvsem sevejde zarad adrenalina, ker je blo treba tolk po štrikih in klinh, na več mestih pa sploh nič, pa bi blo za potrebo kaj tam...uffffff, ni to zame.
Iz parkinga do vrha sva rabla točno eno urco. Da sem bla mokra ko cucek, je seveda pripomogla tudi ogromna vlaga v zraku, kar se lepo vidi iz fotke...
Nazaj sva šla okoli.
Mimo kapelice in mojga bivšga, katerega sem se seveda spet zelo razveselila. Je res lep, ta moj bivši. :))
No, dans sem že skori pozabla, da sem se zaklela, da ne grem več na Turo, kaj šele na Triglav:))
Popoldne pa na rojstni dan hčerke Sindis. 32 let že ima, a je, kot da bi včeraj, predvčerajšnjim rodila najinega prvega otroka. ( in se seveda zaklela, da nikoli več rodit, ma, sem morala preverit, če res ne, hihi)
Kako cajt hitro teče....
Ni komentarjev:
Objavite komentar