Za to pot sem res že velikokrat slišala in vsi so jo nekako hvalili. Edino, kar so me opozarjali, naj grem, ko bo zima, da ne bo zelenja in se bo dalo več videt. No, vemo, kaj je katastrofalen požar naredil lansko poletje, tako, da bo še kar nekaj let zelenje tu bolj izjema kot pravilo.
Zares strahotni pogledi na vse zoglenelo in zgorelo. In kako so gasilci obvladovali malodane ogenj pred hišami?.... Vsaka vam čast. Res.
No, zjutraj o kakem slabem vremenu, ki so ga napovedovali vremenarji, ne duha ne sluha.
Kaj pa, če bi šla danes jast tja gor? Predlagam mojmu, najprej nekaj nerga, a se omehča in pristane. Jast mu še obljubljam, da je pot lepa, da hodijo vsi po njej, da tekači na UTVV tejkajo tam in oh in sploh, same lejpe reči...Pa pejva.
Zapeljeva se do Cerja. Dan prekrasen. Zjutraj še skorajda sama na parkingu. Se uštimava.
Jast vidim na kamnu napis TRSTELJ in puščico. O, super, vidiš, tuki bova šla... Vejkarca start in že sva na poti. Že po par minutah hoje se začneva spraševat, če bova zdej non stop po teh kamnacih, k štrlijo na vsakmu koraku ven, hodila? Bog ne daj pogledat kam okoli. Samo bulji v tla in hodi. Bem...bo kej bulši pole.... Kdaj?
No, ne moreš pa spregledat, vidiš jih, četudi se nič ne ustavljaš, ogromno speljanih strelskih jarkov, ki so ob vsej poti...
Do Velikega vrha sva ene parkrat malo zalutala, na Velikem vrhu pa...
Prideš na vrh, vidiš oznako, greš po njej in kar naenkrat ni ne poti ne oznak. Nobene poti, zgolj zoglenela drevesa....
Ja, đizs, glih meni se mora to zgodit.... kam zdej? Ja, nekako dol morava prit. Pejva tuki, k je vse požagano in tako veva, da so bli že delavci tle...nekam bova že prišla. Ojoj, same veje, ena čez drugo, vmes skale, kamni, raztrgani kosi železja, granat... če tuki padem, ne bo lejpa. Da pa še na kak neeksplodiran kos ne stopim? O, đizs...
Počasi in previdno greva midva sevejde glih kontra kot bi morala, ampak nekako prideva na eno gozdno pot. Pogledam na gugl map...wow, celo nejki kaže, da morava na levo, da prideva na pot, ki gre proti Trstelju. In res prideva ven na cesto, ki pelje proti Krasu in jo je treba prečit. 100 metrov višje celo zagledam eno tablco, ki nakazuje, kam... O, končno... Pejva dalje. Spet prideva na en vrh, spet nič. Greva nekam po občutku, prideva , pazi to!!! 20 metrov pred znak, ki kaže na gozdno cesto, ampak ga samo gledava od daleč. Buhvari it do njega...
Nič, pejva nazaj, spet sva zalutala... greva nazaj, celo zagledava eno rdečo pikco, greva čez hrib, in prideva dol kje???? Pred znakom!!! In ob njemu seveda pot. Sej bo....
Moj se je hotu že stokrat obrnit in it nazaj, a pole sva šla do konca pa že iz fote, tolk sva bla jezna.... No, sej pole je kolkor tolk blo.
In po dobrih desetih kilometrih končno zagledava kočo.
Konec dober vse dobro. Nazaj pa pokličem kar hčer, naj naju pride iskat.
Popijeva čaj. Alkota nič.Sva na alkopostu do velike noči.
Mmmmm, njoki lepo dišijo pr sosedovi mizi....ma, ja, dejva...
Se najeva. In malo ohladiva nerve... Posončiva na krasnem sončku.
Ma, kaj...da bi šla še nazaj zdej po taki avanturi? Ja, sej zdej že poznava... Bem, pa pejva....
In spet prečiva cesto, ki pelje na Kras, vidiva na kamnu napis Fajti hrib, hodiva par sto metrov in hkrati njente!!!! Niti poti niti znakov. Ma, kako je to možno? Dva pohodnika pred nama se tudi lovita, gresta levo, midva desno ...kar direkt v hrib. No, na vrh smo prišli vsi. Pa spet po občutku nazaj dol...
Do konca sva šla kar po makadamski cesti.
Na Cerju folka ogromno, vsi posedajo in se nastavljajo sončnim žarkom. Tudi midva dobiva prosto mizo in si naročiva hamburger. Zelo dober!
Domov. Pod tuš. Se slečem, gledam noge in roke in fris v špeglu... sej sem ko dimnikar. Vsa črna od oglja... ajde, voda speri zdej vse to z mene.
Cune in covate bo pa treba dva bota oprat, najbrž....
Dobrih 19 km in jurčka višincev. Bodi dovolj za danes. Pot na grafu izgleda kar nekako ravna, a če hočeš opraviti s potjo oz. z vsemi vrhovi, je treba čez 10 hribčkov: Veliko Cerje, Veliko Medvejšče, Fajti hrib, Veliki vrh(Črni hribi), Renški vrh, Vrtovka(Trešnik), Lešenjak, Stolovec, Stol in Trstelj. Za nazaj pa spet.
Ilka Štuhec bi rekla: Za pozabit in se zresetirat! Hihi, no sej danes je že vse drugo... se mi niti ne zdi, da je blo kej hudga... Morda pa še kdaj. Ker je bilo pestro, si bom to zagotovo tolk bolj zapomnila, kot pa če bi blo vse baj d wej.))
Imam jast track za to pot, lahko bi vprašala :))) Enkrat smo šli celo kar iz Štanjela do Cerja, lepa avanturica je bla. Samo zdaj ja zaradi požara vse drugače, ne?..
OdgovoriIzbrišiKdo si ti: jast? :))
OdgovoriIzbriši