NA MOJGA BIVŠEGA-PLAZ IN ŠE NA OSTALE TRI, MENI LJUBE- 11.3.2023

 Zjutraj najprej skočim na moj Školj. Doma sva se z mojim nejki menila, da bi šla pole na Golake. 

Sam, pole, k sem se vračala s Školja, se mi kar nejki nej neč dalo... in se vlejčem gor v ta zadnji klančič ob nasadu kakija pred Dobravljami, ko vozi proti meni en mičken avtič, ven pokuka glavca in kej vidim prow, glej, MOJČKA in TOMAŽ!!! Kam pa vidva? 

Ma, prav na moj hribček sta se odpravla in pole še mal na drugo stran po UTVV poti do Tevč in nazaj v Žablje. Ma, kolk lepo. Prav oživejla sem, res sem bla vesela, da ju vidim. 

O, celo možno, da se mi bo ljubilo it na Golake. Pridem domov, nekaj šarim po vrtu, spotoma polhno skledo radiča naberem, operem. Kosilo. Malo dremuckanja na terasi in počasi bo treba... na Golake. Ja, buhtigavejdi, kaj je tam gori? Sneg, led, flck?...In si moj premisli, da pa raje ne greva na Golake. Da bi šel pa on na Gradiško turo po ta hudi plezalni. Ja, in jast? Mene ne spraviš tja niti za miljon šoldov... Grem pa jast lepo na drugo stran, na mojga bivšga. In ko pridem na vrh, ti grem lepo počasi naproti. Saj, pri kapelici se bova pa gvišno že srečala. Okej. 

Se zapeljeva do Gradišča, v Kamp Tura. Vse nabito s pločevino. Vsi v stenah. Je res potreben nov parking tuki. Upam, da bo....

S sabo nisem vzela nič kaj cunj, saj iz prakse vem, da če bilokje piha ko blesavo, v Kampu je skor 100 mirno. Glih en anorakc-vetrovko. Za vsak slučaj. Odprem vrata avta. Sonce sicer je, ma, piha pa za vse sowde. Na, zdej. Skor 100 mirno ni še zajca ubil... zavežem vetrovko okoli pasu in bejži, mati. 

O, zdej sem sama. Nič se mi ni treba prilagajat... kej, če bi šla tku, mal belj na powhnu???

Kej čim? Ma, ja dej... in dam gas mojmu koraku. Sevejde se mi je dvignu pulz na 170, ma, občutka, da pa ne vem kolk trpim, nisem imejla. Res nje. Na vrhu Plaza sem bila v slabih 18 minutkah. Super. Malo se izdiham. 

Ah. Pogled po dolini. Ma, sam, kaj naj človk še hoče? Takega darila v obliki prekrasnega razgleda po vsej Vipavski dolini malokaj lahko zamenja... Kolk je lepo. 

Vpis v knjigo, še v app Planinc in pejdi, mati, proti Kapelici.

Brrrrr. Prav leden veter piha in sama sreča, da sem vzela vetrovko s sabo. Roke imam pa prav v kockah. Hodim proti kapelici, moj bi pa zdej že moral priti iz druge strani...Ma, kej se je zgubu? Pridem na Kapelico, se spet vpišem in nič, zdej ne bom tuki čakala, grem počasi proti Turi. Hodim, se mi zdi, da celo prvič v kontra smeri, da proti Turi še nisem hodila...Mojga še vedno nikjer. Oštja, ma, da pa ni šel dol po kjeri drugi poti? Ma, kjeri? Jast vem sam za to... in ko zagledam križ, zagledam na vrhu tudi mojga. Ufff, tenks god. 

Je bla gužva, pa še šlo mu ni kaj preveč... Hihi, sam da je meni šlo:)) 

No, če sem že tuki, pa še en škljoc in seveda vpis. In ne pozabi na en velik grižljaj razgleda- prekrasnega!

No, zdej pa pejva nazaj.

 Prideva do Kapelice... 

Ma, če sva že tuki, greva še na Škavnico? Pejva po cesti gor in po tekmovalni dol? Ma, ja, pej pejva...

In sva šla. 

O, na vse štiri moje hribčke, na katere sem redno hodila, dokler sem bila v Vipavi, sem jast danes šla. In ne morem, da ne priznam, da so še vedno super...vredni "greha"...stati na vrhu.

Da sem prav morala zapisat to v svoj Blog.  

V kampu sva si privoščila en čaj. 

Seveda sem morala poškljocat tega luštnega plezalca:)) :

Evo. Super dan je bil za mano. Čeprav me je zeblo, ma, hkrati grelo...Vsa ta lepota, ki je pa ne znamo dovolj cenit...

Golaki pa - drugič:)

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS