ponedeljek, 15. julij 2019

STRANE - VOJKOVA KOČA- SUHI VRH - STRANE, 14.7.2019

Že sva se peljala po cesti, da greva na Čaven in Kucelj, ko se pred križiščem na Cesti vprašava, če čva rajši na Vojkovo kočo, k že en cejt nisva bla tam....
Okej, ma, greva po kaki drugi, po uni iz Stran, k tam pa še nikoli nisva šla... in še, sem brala, da je na poti tudi cerkvica Sv. Brica... tko, za mal pogledat...

Zdaj sta na Vojkovi koči ( moram rečt res končno) nova oskrbnika, Slavko in Janja, ki sta prej celo desetletje kraljevala na Snežniku. Upam, da sta pobrala iz vseh vrat in dreves milijon papirnatih navodil, kako in kaj lahko dihamo gori na Nanosu in kolk lahko lulamo, pa umit si rok najbolje da ne, pa če jemo, plačamo pogrinjek, ker servet pa ni zastonj,....... pa kar neki...

Zapeljeva se v vasico Strane in kot piše na Hribi.net, res parkirava poleg igrišča, kjer je že pet avtomobilov. Pa še najin porše stisneva notr.

Zdej sem se že navadla, da če piše na Hribih, da hodimo npr. 3 ure, da je to za naju dobra polovička.
Alora, če piše do Vojkove 2:15, bova midva v dobri urci  že tam gori:

Takoj na začetku me pozdravi žlahta ( bi reku moj:))

Lepo slediva oznakam po lepi široki poti. Varnostna razdalja je tudi že:

in prepustim se svojim mislim in tempo dihanju.

Stalno sem gledala, kje bo znak za skrenit k cerkvici, a ga po luštnem in dobrem izvirku, ki pride prav iz vrha cerkvice ( to vem sedaj), ni bilo. Križišče sicer je bilo, a neoznačeno...in buh ti ga vejdi, kam pelje, če ni znakov...

Alora, se bom dala pa za nazaj na to... da jo dobim...

Pot je kar pestra, malo me spominja na moj bivši Plaz. Je pa popolnoma cela ( razen na dveh koščkih od 10 m ) v senci. Na momente je prav strašljiva tema noter. Ma, za poleti, v hudi vročini... superca!
                        Tu se odpre glih samo za si mal napast očke...

Pleša je ponujala danes krasne razglede... se je videlo zares daleč.







V koči je bila kar gužva na šanku, a midva sva se usedla zadaj v sobo in prav takoj naju je prišla Janja vprašat, kaj bova. Jast jotko, moj pa njoke szi golažem. Splahnli bomo pa z birco, ofkors.
M, njami, njami... Za piko na i pa še en štrudelj in ene štruklje.
 M, njami, njami....
Ola, zalogovnik smo napolnili, ura je še mlada, kaj pa če bi midva šla še na najvišji vrh te naše lepe kraške nanoške planote - Suhi vrh?

Pa bejžva.. ponucat vse te kalorije, ale...
In jo mahneva še tja.
Po poti same lepe rožice.



Ki sem jih seveda videla. ker klepetat pa nisem mogla glih...??:))

Kar enih pet kilometrčkov je do Suhega vrha, ki mu seveda to ime zares tudi pripada, kajti na vrhu vse suho - drevje. Zakaj se prav tam ne zarase? Bwo... In samo tam? Bwo...
Ker tla so pa čist fejst, polna cvetja...





Eni čudni oblakci se nabirajo nad nama, na idrskem je že bilo videt, da pada, zato jo kaj kmalu mahneva nazaj.

Zdaj se dam na to, da dobim to cerkvico....
Malo je začelo pršet, ko prideva do unga križišča, ki naj bi blo označeno. Malo pogledam proti gor in res med drevjem skrita cerkev. Ampak oznake nobene... se je najbrž sprala iz skale. Bi blo za poštimat to reč...

" O, glej jo, tam zgori...vidiš? Bejžva sam pokukat..."
"Ti pejdi sama, jast te počakam spodaj pri izvirku."

Okej.
Res je le kakih 100 m strmega vzpona do nje, a strelajasna, ma, kej glih ta cejt mene doleti, da vidim, da je tam spodi medo???

O, jejžeš, kej si pr miru? .. buljim tja dol ko munjena, naježena do zadnje kocine... buljim, buljim, ko vidim, da je ta medo sam lesen čok.. ( ampak tudi na fotki bi rekla, da je )
Šiš..

Luštna cerkvica Sv. Brica:

Še mal prestrašena jo prav hitro ucvrem nazaj. Vidla sem. Škljocnila tudi.

Še spust do avta in hitro domov pod tuš, malo kokice poštimat, cunce dat prat in spet nazaj k Sindis in Ireneju v Postojno, da se mal poveselimo na Furmanskem prazniku.

Se dobimo pred jamo, naročimo pjač, mal za popapcat, k unu s koče sva že ponucala;)), mal poklepetamo, se lotmo jest, puf, se uščije anti vsa voda tega sveta...
Četudi je bil kozarec piva že skoraj prazen, je bil v par sekundah nazaj polhen...
Marelo je moj že imel s sabo, a kaj, ko mi je pa s špic padalo po hrbtu in v covate, da se še danes cedi iz njih...


Škoda. A, ni kaj. Taki, premočeni,  ne moremo ostat na zabavi in vsi smo jo seveda mahnili domov.

Si bomo pa še mal bolj zapomnili ta dan:))

GPX -STRANE-VOJKOVA KOČA
GPX - VOJKOVA K.- SUHI VRH -STRANE

5 komentarjev:

  1. Hehe, sta pa dobila priložnost, da se stisneta (pod dežnikom) :)

    Hvala za tole idejo, senčko se kar rabi poleti!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehehe. Ja, je res prav cela v senci. In v Stranah si tudi čist takoj.

    OdgovoriIzbriši
  3. Moram natuhtat, če se da naredit krožno...

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, se da, se da... sej je videt na Stravi iz Suhega vrha eno pot dol direkt...

    OdgovoriIzbriši
  5. OJ, smo šli res po tej strmi gor, ma če ne bi snela enega tracka z gpsies strani, bi se kar izgubljali.
    Saj je logično, gre po grebenu, ma vseeno človeka malo zaskrbi, sploh pod vrhom.
    Škoda, ker nismo imeli čelk s sabo, samo s telefonom pa nas je bilo strah it v uni tunelček pod vrhom, smo vsi bolj bojazljivci :)
    Na Plešo se nam ni dalo it, je pa ratala lepa krožna, res hvala za idejo, super senčka pa še izvirček, odlično za našo pasjo članico družine ;)
    Ti pošljem na mail oznake za Sv.Brica..ma, so res fajn skrite :)
    Jaz sem najprej zagledala nekaj belega med drevesi, pa sem rekla, ma kaj je tam hiša???
    In potem sem se spomnila na tvoje pisanje o cerkvici, tudi jaz sem jo šla sama pogledat in ko sem se vračala, zagledala tudi oznake :)

    OdgovoriIzbriši