JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 05. november 2018

TRAIL TREH VRHOV, 4.11.2018

Z mojim sva se prav na hitrco odločila, da se še v "zakonskem roku" :)) vpiševa na tre čime. Ja, ma na kjero čem it jast? Ta dolgo? Sej bi, ma, ne, ne... bo ena čima zadosti. Škabrijel. S te strani, čez Ravnico, še nisem šla nikoli, zato sem si pot v glavi narisala nekaj v smislu te, ki jo poznam.
Torej, če sem se prijavila na tekmo, bom tekmovala. Zares.:))

V noči na nedeljo je blo neki hudo narobe, kajti vso noč so se električarji martrali vzpostavit štrom, ki pa ga do sedmih, ko sva midva že šla na pot, še ni bilo...Seveda sem vstala, zato, da se posvetim svojemu protokolu, že ob petih, a tokrat je šel protokol po gobe. Niti kavice, niti tople vode, niti v miru, kamor gre cesar peš... Ojej, ni prav....

V Solkan sva prišla dovolj zgodaj, da sva se izognila kasnejši gneči pri prijavah. Pozdravi z znanimi, zabava z Viktorjem,

kjer nikoli ne zmanjka repertoarja za smeh...in že bo treba počasi na ogrevanje.

Glih en bot sem se zapodila po cesti navzgor, da sem se malček vžgala in že sem klela, kdo, pr oštji, si je izmislil tek... Sej hodit je tudi čist lepo... Ja, mati, ma, dans bo treba mal tudi potečt... vsaj skozi Solkan, mimo gledalcev, se boš morala pomartrat...Uffff....

Na štartu nas je bilo preko 300,  jast sem se namenoma dala sicer čisto ob strani, a bolj spredaj.( Hihi, če bom zmagala, mi pripada prvi boks.) Da ne že v začetku vidim, če sem na repu....me bojo že prehiteli zgoraj, na cesti...

Ker je bilo na tekmi zares ogromno Italijanov, se mi zdi, da celo več, kot nas Slovencev, je  v štartnem boksu brenčalo z vseh strani... Pr mejduš, da ne gejnajo ropotat niti za sekundo... ma, sam, kej imajo tolk za se menit??? Tako se je, brez da bi sploh kaj slišala, štart kar naenkrat zgodil...
Zakadimo se po poti ob deroči Soči, kot da gremo le na 100 metrov in že je bilo treba pazit, da ne zdrsne... bi bla hitro noter, namesto gumenjaka, hihi.

Skozi Solkan in na stezo, kjer se je, kamor sem lani snemala in navijala, že zaglastilo, kajti mimo vrat je bilo prostora le za enega, morda dva...

No, potem v hrib maširam, maširam, moj gre mimo mene šele na kakem drugem, morda že tretjem kilometru in do Škabrijela sem ga imela cel cajt "na očeh". Pot do Ravnice je bila tudi kar tekaška, nejki sem se martrala v tem stilu... Se mi je pa vleklo... ko slišim v daljavi zvonove, hitro zračunam, da je najbrž 15 do,...torej sem na poti že tričetrt ure, alora bo Škabrijel kmalu... Mhm...
Na Ravnici se mi zgodi incident z Italijanko... Na okrepčevalnici si vzamem kozarec vode, košček frutabele in se zakadim dalje... Ob poti vidim po tleh kozarce, ne bi bil moj edini,. malo popijem, ostalo si zlijem za vrat in kozarec odvržem. Ne v globel, ali kam na nedostopno, ampak ob pot. Ne vem, se globoko opravičujem, če bi morala sama kozarec vreč v smeti,... ampak če je tam človek, ki skrbi za pijačo, predvidevam, da je zadolžen tudi za to, da pobere kozarce, ki se jih odvrže? Ne vem, me je vso noč peklo...
No, in ko jast odvržem tisti glaž, me Italijanka blokira, in ukaže, naj kozarec poberem... Jast ji hitim pravit, da saj bo možakar pobral, ona meni pa svoje...naj ga poberem in nesem s sabo.
Ej, ženska, ma,  jast sem na poti, ki združuje... kej zdej se bomo udarle, al kej??? Poberem kozarec, ga držim par sekund v roki, nakar me ona še naprej šola in šola,  in na koncu reče, naj pa kozarec njej dam, ga bo ona nosila s sabo... Bem, ženska, če prav hočeš, ga pa nesi..in jast ji ga lepo dam. Ola, in zdej sem jast v skupinci Italijanov, ki so bili za mano, glavni predmet obravnave... Marička, ma, kako naj vam zdej jast uidem? Začeli so se jarki, skale, težki vzponi... kako naj vam uidem?
Ne rata,... bolj kot grizem, bolj jih slišim,... seveda mi ni bilo vseeno, najbrž res nisem prav nardila, ma...sem se tolažla s tem, da po mojem bi zihr možakar kozarec pobral za mano,  konec koncev ni bil moj edini...

"Še malo, Luka, bo kmalu konc", slišim pred sabo. Agha, to bosta pa  najbrž  Tomaž in Luka...od moje prjatlce Mojce mož in sine.
O, sam, da bo kmalu konc, da se potem spustim v dir, da unim uidem... in grizem, grizem, med okopi...
"Zdej bo, Luka, sam še malo..."
Agha, zdej bo, če pravi tata sinu...
In ni.... in še ni... Prideta do klopce, Luka se usede. "Greva, Luka, je gužva ... sej je sam še malo...." še naprej tata bodri sina.
Agha, zdej bo pa najbrž res... In ni in ni, tega vrha...
Pa se pot malo poleže, si mislim, zdej bo pa najbrž res... in ni in ni....
" Dej, Luka, zdej bo,...zdej pa res sam še malo"...
Mati, tata Tomaž daje spodbudo svojemu sinu....

O, tata Tomaž, zdej ti pa jast ne verjamem več, hehe.
In res še kar ni blo, tega vrha...  do vrha:))

Sledi spust, na začetku lušten, ni hudga... mi gre, lepo, po moje. Luka in Tomaž zbezljata mimo mene, a tudi sama prehitim nekaj bejb...
Potem se zalimam na dve in grem kar nekaj časa za njima. Če bi ju prehitela, vem, da se bi mi takoj maščevalo, s kakšnim zdrsom...
No, malo pred Prevalo pa le zbezljam mimo... na okrepčevalnici malo kokakole...kam zdaj? Levo... aja, zdej komi sledi kaskaderski spust, se spomnim na lansko leto, ko sem bila tam v vlogi kričačice in škljocarice...
Proga niti ni bila ne vem kako spolzka. vsaj meni ni zelo drselo. In sem tekala. Nisem šla glih po polžje... :)) Sej, na takem terenu, se mi zdi, da je bolje, če tekaš, kot pa če greš ne vem kako previdno, copat bolj zagrabi, ker mora hitro delat:))

In jast lepo pičim, nakar slišim za sabo: " Greeemooo, Tina!"
Oštja, ma, kej slišim Pavlota Šorlita? Ma, kej je zamudu štart? Ma, mati, on je pršu že z druge čime... s Svete Gore.
"Ojej, jej, Pavlo, ma, kej tolk hitiš, bejži belj počasi... ",se mal pohecam...In že ga ni bilo več....

O, na koncu vratolomnega spusta tik preden prideš na cesto, še zadnji skok v "globel" in šivš, hvala bogu, nisem pogrnila... zdej pa sam še mimo Žogice in v cilj. Teči, mati!!!! TEČI!!!! In sem.

Ko sem prišla v cilj, sem pa le pričakovala kakega fotografa in malo spodbude z napovedjo, kdo prihaja. A, ni bilo nič. Šmrk, šmrk.. Bem, moj cajt: 2:00:50.
Te fotke so narjene naknadno...me je Tomaž prtisnil:)





O, malo se okrepčat, popit domače pivo, pod tuš in seveda delat konkurenco Italijanom,... s klepetanjem... :))

Počasi bo pa že moj pršel... Lani je imel cajt 4:25, tam nekje bo najbrž letos.... In grem v ciljni boks, da ga pričakam, poškljocam... in ga ni. 4:45... zdej bo, najbrž......ni...

4:53.  Pritečeta Tina in Slavka, ki je na Sv. Gori presenetila Tino, da je šla z njo do konca...


Bravo, punce... ma, kej ste kej vidle mojga?
Ja.
Tina je bila skoraj vso pot z njim... in na Sv. Gori se je še Slavka pridružila. " Krči. Ni hotel nadaljevat. Za sto je hotel odstopit, da ne gre na Sabotin, ker ne more. A sva ga midve pognale naprej. Moraš! Kriza, krči,... bojo mimo. Pejdi, Damijan, gremo skupi. Počasi. " In so šli. Do vrha. Slavka ga je stalno oskrbovala s "priboljški", da je lahko šel dalje.

Ko so prišli na vrh Sabotina, sta ga pa le zapustili, saj sta vedeli, da na vrhu pa že ne bo ostal. Da pride dol za ziher. :)

In res, po petih urah in 11 minutah tudi moj priteče skozi cilj.

TINA ŠORLI in SLAVKA DROBNIČ...ups, da ne bo zamere, še obrnem, SLAVKA DROBNIČ in TINA ŠORLI: Moj ne najde besed zahvale, da sta mu tako nesebično pomagali, ga bodrili in šli z njim do vrha Sabotina. Pravi, da je bil to njegov najtežji tek v življenju in cilj je zagledal samo in le zaradi vaju obeh! Beseda HVALA je premala.

No, med čakanjem na mojga sem seveda že izvedela za rezultate.
Ja, kaj naj rečem... vesela, ponosna sama nase in na vse.. sem stopila na tretjo stopničko v svoji kategoriji. Saj vem, da je moja brzina bolj tako, in da so bile ta hude bejbe iz moje kategorije na ta dolgi..in vem, da me zdaj že ex Šarf ne bi povabil za noben dnar v reprezentanco:)) , ma jast sem šla spat srečna in ponosna, da sem zmagala!


Za konec naj seveda čestitam najhitrejšim za čase, ki jih še vejkarca komida izmeri:))


In seveda čestitke čisto vsem, ki smo se podali po poti spomina in opomina, ki je pred natanko sto leti terjala milijone nepotrebnih žrtev.
Naj jarki, kaverne, rovi, ostanejo samo Poti, ki združujejo!

REZULTATI
FOTO










Ni komentarjev:

Objavite komentar