A, kaj, preden se odpraviš na pot, si mal misliš, da možno, da bojo spet falili in da ne bo dežja, mal si misliš, kaj strašno hudga pa tudi ne more bit, mal greš, zato da greš... in tako se znajdeš v Ponikvah pod skakalnico in fanklubom Jake Hvala.
Ne vem, kaj se mi dogaja zadnje cajte, najbrž vročina, al kaj, ma , se mi ne ljubi tekat niti, če mi plačajo, ne.
Zato sem že doma sklenila, naj bo, kar hoče, jast grem na Šentviško, ma bom šla tekmovalno netekmovalno, samo hodit.
Prijava, počakam do malo čez pol deseto, kapo na glavo, marelo nad glavo, oblečt jakno, ker je zeblo ko svina in gas po poti.
Napovedovalec je ravno takrat sicer nekaj razlagal, da bi štart premaknili, dokler se ne zlije, ampak, halo, mokri bomo tako ali tako. Tako, da so potem vseeno štartali ostali ob desetih.
Šla sem moj hodaški tempo, po morjih, jezerih, potokih, potočkih, blatu, dež je scal kot za stavo, na vrhu je za hvala lepa še pihalo kot, da smo na Vipavskem. Ko sem po slabih 5 km prišla na vrh Črvovega vrha, me že ulovi zmagovalec Simon. Tokrat Strnad, ne Alič.
Začne se vratolomen spust po pašniku. Prav malo sem se že ustrašila krav, ki so se zapodile za nami v dol,
Ojej, sem rekla, samo ne nadme. K sreči so po dvesto metrih obupale in zavile v levo. A, da vidiš ti ta njhov kas! No, saj, če ne bi obrnile in bi šle vso pot za nami, bi jih moral organizator zihr diskvalificirat, saj niso plačale štartnine. :)
Videla sem tudi "lep" padec Šorlija,... saj ne vem, nekaj mi je pozneje razlagal, da je pogrnil ravno v kravjek, pa nisem zihr, al se je hecal, al je blo res. No, možnosti, da je res, je imel veliko, ker tudi kravjekov, ki so bili zaradi dežja raztegnjeni kot omlete, je bilo kolikor hočeš.
No, da ne pozabim omeniti, da sem seveda spet za vse, ki so šli mimo mene, navijala. V zadnjem klancu, takem, navpičnem:
srečam Konrada, ki je čakal na svojo Nadko.
Mi reče: " O, ti pa greš čist lepo, ti pa ne dihaš kot drugi. Ne trpiš nič. "
"Ja, to je pa to, tekmovalno netekmovalno, zaradi par minut zaostanka grem čist lepo."
Potem sem se na zadnjih 300 m ustavila in lepo počakala še na vse, ki so bili na progi in ko je prišla Marjetka, sem lepo za njo krenila tudi sama proti cilju.
Napovedovalec, je sicer pohvalil mojo pogruntavščino, da sem šla z marelo, a mokra sem bila, kot da je nisem imela. Jakna, pr mej duš, je tehtala 5 kg.
V avtu me že preoblečen in naštiman čaka moj ZZ, preoblečem se še sama.
Dve borše cunj in covat bo spet za oprat. A, nema blema. Vse mora človk doživet. Veliko jih je reklo, da v takem še niso tekli. jast pa že imam take izkušnje. Pa, saj niti niso ne vem kako hude. Pač, moker si. Meni je bolj važno, da strele niso švigale sem in tja. O, tam pa stisnem jast rep med noge....
Ker je dežek vseskozi padal, smo se seveda vsi stiskali v koči in okoli nje.
Pojedla sem pašto z zelenjavno omako, spila eno biro z Radko in podelitev se je začela. No, možakar z očali, ki je bral rezultate, se je res neprenehoma motil, ko je prebiral priimke tekačev, da je vse skupaj postalo že prav smešno zanimivo.
Se je pa za napake na koncu lepo opravičil in nam zaigral na harmoniko par lepih komadov. Takih, večnih.
Ki jih bomo radi slišali tudi naslednje leto na okroglem, 10. teku.
REZULTATI
FOTO LT
Zato sem že doma sklenila, naj bo, kar hoče, jast grem na Šentviško, ma bom šla tekmovalno netekmovalno, samo hodit.
Prijava, počakam do malo čez pol deseto, kapo na glavo, marelo nad glavo, oblečt jakno, ker je zeblo ko svina in gas po poti.
Napovedovalec je ravno takrat sicer nekaj razlagal, da bi štart premaknili, dokler se ne zlije, ampak, halo, mokri bomo tako ali tako. Tako, da so potem vseeno štartali ostali ob desetih.
Šla sem moj hodaški tempo, po morjih, jezerih, potokih, potočkih, blatu, dež je scal kot za stavo, na vrhu je za hvala lepa še pihalo kot, da smo na Vipavskem. Ko sem po slabih 5 km prišla na vrh Črvovega vrha, me že ulovi zmagovalec Simon. Tokrat Strnad, ne Alič.
Začne se vratolomen spust po pašniku. Prav malo sem se že ustrašila krav, ki so se zapodile za nami v dol,
Ojej, sem rekla, samo ne nadme. K sreči so po dvesto metrih obupale in zavile v levo. A, da vidiš ti ta njhov kas! No, saj, če ne bi obrnile in bi šle vso pot za nami, bi jih moral organizator zihr diskvalificirat, saj niso plačale štartnine. :)
Videla sem tudi "lep" padec Šorlija,... saj ne vem, nekaj mi je pozneje razlagal, da je pogrnil ravno v kravjek, pa nisem zihr, al se je hecal, al je blo res. No, možnosti, da je res, je imel veliko, ker tudi kravjekov, ki so bili zaradi dežja raztegnjeni kot omlete, je bilo kolikor hočeš.
No, da ne pozabim omeniti, da sem seveda spet za vse, ki so šli mimo mene, navijala. V zadnjem klancu, takem, navpičnem:
srečam Konrada, ki je čakal na svojo Nadko.
Mi reče: " O, ti pa greš čist lepo, ti pa ne dihaš kot drugi. Ne trpiš nič. "
"Ja, to je pa to, tekmovalno netekmovalno, zaradi par minut zaostanka grem čist lepo."
Potem sem se na zadnjih 300 m ustavila in lepo počakala še na vse, ki so bili na progi in ko je prišla Marjetka, sem lepo za njo krenila tudi sama proti cilju.
Napovedovalec, je sicer pohvalil mojo pogruntavščino, da sem šla z marelo, a mokra sem bila, kot da je nisem imela. Jakna, pr mej duš, je tehtala 5 kg.
V avtu me že preoblečen in naštiman čaka moj ZZ, preoblečem se še sama.
Dve borše cunj in covat bo spet za oprat. A, nema blema. Vse mora človk doživet. Veliko jih je reklo, da v takem še niso tekli. jast pa že imam take izkušnje. Pa, saj niti niso ne vem kako hude. Pač, moker si. Meni je bolj važno, da strele niso švigale sem in tja. O, tam pa stisnem jast rep med noge....
Ker je dežek vseskozi padal, smo se seveda vsi stiskali v koči in okoli nje.
Pojedla sem pašto z zelenjavno omako, spila eno biro z Radko in podelitev se je začela. No, možakar z očali, ki je bral rezultate, se je res neprenehoma motil, ko je prebiral priimke tekačev, da je vse skupaj postalo že prav smešno zanimivo.
Se je pa za napake na koncu lepo opravičil in nam zaigral na harmoniko par lepih komadov. Takih, večnih.
Ki jih bomo radi slišali tudi naslednje leto na okroglem, 10. teku.
REZULTATI
FOTO LT
Ni komentarjev:
Objavite komentar