Vreme je bilo napovedano za fejst, z minimalno možnosti za padavine, bem, če bo glih malo, nič hudga, samo, da neviht ne bo.
V petek sem tako morala pod mus skuhat en lonec marelične marmelade, ker sem namreč s tem odlašala kar ene tri dni. Sem upala, da pride mimo kdo, da mi jo skuha, al pa, da bi se kar sama, ma ni blo nič...:) Saj, ni nič težkega, a tam s kuhalnco stat in non stop mešat, grrrr, to mi pa ne diši..... Bem, smo zmogli tudi to.
Ker je vroče, se ponoči spi bolj tako, tako. Ma, glih v soboto, ko bi pa morali vstat že zgodaj, sva seveda kar oba lepo zaspala in se zbudila šele ob sedmih. No, ja....
Tako sva na parkirišču na Ljubelju parkirala že v vročem soncu. Parking je bil nabit s pločevino, sem si rekla, joj, kolk folka pa bom srečala jast v teh hribih?
9.30 štart proti Zelenici. Že kar na začetku se ne moreš načuditi ogromnim meliščem, ki te obdajajo...
Hodila sva normalno, čeprav nama je pohodnik, ki sva ga srečala že takoj na začetku, dejal, da imava hud tempo. Če nama je on sledil? Ni blo hudga, torej. :) On je sicer šel plezat na neko novo ferato, midva pa dalje in čez tričetrt ure sva bila že na Zelenici.
Malo se osvežim z vodo, nekaj požirkov je popijeva in že maširava naprej.
Srečala sva malo ljudi, le eno družino, ter dva posameznika.
Pot je bila suha. Se je dalo lepo hodit. Ne vem, kako bi pa blo, če bi bla mokra, al pa zasenžena, zamrznjena. Na par izpostavljenih mestih se je meni vse skupaj zdelo strašansko nevarno. Pa niti malo ni bilo zavarovano. Npr. levo si v skali, vmes imaš prostora le za nogo pred nogo, desno pa že prepad? Lol, kako je tam pozimi,ne vem, niti ne želim vedet...Vsaj malo štrika za se prijet, da bi bilo. Nič. Bwo...?
No, bem, ta kos se mi je kar vlekel, ja, saj sem se tudi jast, hihi.
No, ko sva pole prišla okoli na drugo stran hriba, je bila pot lepša.
Na tabli je pisalo še 45 minut, ma, midva sva bila na vrhu že čez 20. Za vso pot pa sva rabila dve uri in 15 minut.
Vrh, Jupi.
Na vrhu je posedalo kar enih 25-30 planincev, a vsi so imeli probleme s črno wovco, ki jih je nadlegovala. Hihi, ni bla prav nič črna v unem, drugem pomenu.
Čim je zagledala in zavohala hrano, je šla kar v ruzake po panine, po bilokaj so imeli v njih. Pohodnici poleg naju nista in nista mogli dat v usta panina, ni šans, jima ga je kar pojedla... Smešno in žalostno, hkrati.
Midva nisva imela hrane s sabo, le en radler sva popila, a tudi mene ni pustila pri miru. Mi je polizala vse noge. Je mislila, da sem solni kamen, hihi.
Tolk je bila tečna, da so se v večini kaj hitro obračali nazaj v dolino. No, in tudi midva .
Hotela sva iti dol čez Kalvarijo do planine Preval, a ko sem poslušala druge, ki so se menili, da je za dol prestrma, sva tudi midva raje ubrala pot mimo Roblekovega doma.
Tam sva malo posedla, popila še en radler, pojedla eno frutabelo in kar hkrati se je nad nami znašel en velik črn oblak.
Ola, kaj bo zdaj to? Grmelo ni, torej če bo, bo plohca. Bejžmo dalje. Čez Rožo proti planini Preval.
Seveda se je čez čas kar hudo usulo.
Midva sva maširala lepo po poti dalje, sva pa videla skupino mladih tujcev, kako se skriva pod smrekami. So se bali, da se ne stopijo. :)
Ko sva prišla do planine Preval, je prenehalo deževati. Tam sva si privoščila prvi konkreten obrok. Jast joto, moj pa domače klobase. ( Ma, itak, da sem jo probala, je bla super)
In še dve flaški...
Ker ni bilo nobene oznake, kam proti Ljubelju, sem povprašala oskrbnico. Ne tu, ne tam, ampak vmes... Okej. In greva. S ceste skreneva na levo po stezi in hodiva. Deset, petnajst minut. Oznake nobene. Jast, paničar, seveda takoj, da sva gvišno falila, da bi morala po cesti. Še en cajt hodiva, še vedno nič oznak. Vzamem iz ruzaka eno zgibanko, ki sem jo vzela na Roblekovem domu, kjer so bile vse koče s telefonskimi številkami. Hitro planiram, kako bom poklicala v kočo na Preval, a prav ravno te številke ni bilo.
Ola, bem, nazaj ne grem, torej pokličem hčer, če mi doma poišče številko od Prevala, da jast povprašam, če smo morda falili.
Nazaj pa, če ni prav mus, ne grem, Pika. Jej, sem bla fotasta. :) Kako ni oznak???
No, zdej mora it še mal narobe.... Itak, da ni bilo signala, noter u tej šumi... Vztrajam in klicarim, klicarim, nakar se končno prikažeta dva pohodnika.
" Ma, kaj vi veste, če gremo prav? Na Ljubelj?"
"Ja, tu sva midva prišla tudi gor, oznake pa res ni nobene."
"???? Halo???? "
No, in tako smo se pole midva Primorca in onadva Štajerca med potjo lepo malo spoznali in družno prišli še do Bornovih tunelov in na koncu do parkinga.
Pozdrav v slovo in hitro k avtu, kjer nas v hladilni torbi čaka pijača.
A še prej nas je čakalo neljubo spoznanje, da nam je nekdo hotel vdreti v avto in nam skoraj polomil kljuko. Ja, kaj pa bi vzel ? Ne vem, nič mamljivega ni bilo v njem. Pijačo sva imela pa v kofani skrito:)))
No, vdrl ni. Kljuka pa bo zdaj bolj uno: Pusti me in glej me. :)
Ker sva že blizu Bleda, skočiva še do tja. Gužva, gužva gužva. Pa še Nočna 10-ka je imela za bit zvečer. Aja, sem pa srečala Uršulo Debevčevo. Saj poznaste, ne? Legendo. Objem in par besed.
Obelodaniva, da sva na Bledu:
In bejžmo raje v mal mirnejše. Greva še malo pogledat v kamp Šobec. Kjer pa k sreči ni bilo več vstopnine, ker je že bila ura šest.
Na koncu dne sva šla pa še v Lesce v Center na pico in zelenjavni krožnik in dve pivički.
Domov sva po AC vozila po pravilih. Kako pa vozi zares dosti drugih udeležencev v prometu, to pa ne bi.... Ne vem, no...
FOTO
Ni komentarjev:
Objavite komentar