Ko sem jih videla, tekače, vse nasmejane, okoli njih čista jasnina, ups, modrina, v navadnih tekaških cunah....
Ah, sem rekla, ma jutri greva pa tudi midva. Bejžva enkrat, da končno doživim to Kališče. Na TF namreč že leta berem o tekmah, pa Kališče gor-dol-gor, pa 12 ur Kališča, pa 6 ur Kališča, pa Novoletni tek na Kališče, pa KZTL...Jejžeš, jejžeš, jast pa še nikoli gor???? Kot ne na Grinti.
Saj, prav lahka ni, v par kilometrih preko 1000 višincev zmazat,... te pa tudi mal poišče. In od Kališča naprej še 600m višine???
Ma, jast, k sem vsega hudga vajena... hihi.... bom že.
Saj, če ne bo šlo, se vedno lahko obrnem nazaj, aneda, seveda....
In jo midva v nedeljo zjutraj res lepo mahneva na Gorenjsko.
V naši dolini se po novem zadržuje megla, a že takoj nad Podnanosom lepo sončno jutro. O, kako bo lepo! Do Lj super, v Lj spet v belo zaveso, iz Lj ven pa spet sonček.
Stric Garmin naju je lepo pripeljal do Mač, za naprej pa sem za vsak slučaj sprintala ven opis poti iz Hribi.net. Res fajn, da je napisano, kam in kako, da se človk ne išče, ko mutav po krajih....Pa se hitro spomnim na 6 ur Španovga vrha, kako naju je pa prav stric Garmin zaj...., kako sva lutala, ojej, jej. No, če tega ne bi bilo, se pa spominjat ne bi imela kaj.
Parkirišče je bilo že konkretno polno, komajda sva dobila še za našga pežojčka prost plac.
In jo mahneva.
Pot na momente spominja na Šmarnco čez korenike. Najbrž bo to držalo, kajti z mojim sva oba hkrati en drugmu hotela isto povedat.
Drugače pa se je lepo dalo hodit, saj je bilo suho.
Nekje tam, nekje, saj veste, tam, hihi, sva srečala komplet familijo Božičevih ( TF 2much4me).To je bilo pa tudi vse, kar se znanih tiče. Aja, moj pa je videl še Nejca Kuharja, k je pa itak svetlobna brzina, tako, da ga jast nisem niti opazila, hihi.
Na Kališču si na hitrco privoščiva malo vode in home made sadno bombico. Še škljoc...
In bejžmo hitro naprej, da nas tema ne ujame...:))))
Na delu poti skozi grmičje je bilo kar konkretno poledenelo in je bilo treba res pazljivo in počasi, da se kaj hudega ne bi zgodilo. Še zadnji kos po grebenu in ko sva bila skoraj že na vrhu, le še en kuceljček je bil, se mene poloti ena taka čudna kriza. Ja, nič, kar tako hudo mi je bilo, da sem se sesedla na eno skalo in rekla mojmu, naj gre kar sam naprej, jast ne morem več.
"Ma, dej, dej, pa ja ne boš zdaj nehala? Kaj prav res ne moreš? Počivaj malo, greva pole naprej..."
"Ma, ne, ne morem, bejži sam, te počakam."
In prav v tistem momentu pride z vrha ena bejba, k sliši, kako jočem in stočem...
"Joj, gospa, zdaj pa res nimate več dosti, samo še čez ta kuceljček, in ste na vrhu, čisto malo še. "
"A, da je res tolk malo?"
"Ja, čist malo."
"Ma, ne morem, ne vem, kaj me je tako pobralo."
"Odpočijte si malo in potem naprej."
O, bem, če je punca rekla, da malo, pa bom ja zgrizla še tisto malo, aneda-seveda...Naj ji bo...
In res se spravim k še bolj počasnemu od najpočasnejšega vlečenja svojega telesca in prav zares kmalu zagledam vrh križa.
Ja, itak, da je bilo v trenutku vse hudo pozabljeno! Kakšni razgledi! Na dlani. Tudi Učko je bilo videt.
Vreme krasno, vroče, komot v kratkih rokavih, res prelepo. In to 27. decembra!!!!
O, kolk je bilo lepo. Nepozabno. Mah, še en bot napišem, res je bilo lepo!
Malo sončenja in občudovanja in treba je v dol. Na Kališču pa še malo sončenja...
Stric Garmin nam je izračunal tole MAČE-STORŽIČ-MAĆE
Tako sem v letu 2015 obiskala celo dva dva tisočaka. Sicer sem mislila, da bo moj ta drugi Grintovec, a ni zneslo, me je Storžič zagrabil bolj kot Grinta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar