100 UTV VIPAVA.9.5.2015 - MOJA LUMPI VARIANTA

Kako začeti ? Priznam, ko je prišel ven razpis za 100 UTV po Vipavski dolini, sem bila malo v dvomih, če bo ta stvar izpeljana tako, kot je treba. Toda Dejan Koren je dobil ekipo, kaj ekipo, za malo mesto ljudi, ki je delovala, kot bi bili v tem že vsi stari mački. Prav zares, Dejan, če to bereš, organizacija TIP TOP! Vsaj po mojem. Si drznem to rečt, ker recimo, da smo stalni udeleženci tekaških prireditev.(čeprav malo zmede z rezultati, a če komp zataji, .... se zgodi... tudi še boljšim. ) in recimo, da vemo.
No, najprej se je za prijavo opogumila naša Sindis. Lumpi varianta. Kar pa tudi ni mačji kašelj. Seveda so me prsti srbeli, da bi šla takoj tudi jast vpis napisat, a med pogovori z gorskimi tekači kar neki "strah" prisoten. Vsi nekam zadržani.
Mah, sem rekla, 25 km pa že zdržim. Saj, konc koncev, tudi če porabim cel dan, me morajo čakat, že zaradi 50ašev in 100tašev. In napišem prijavo. Še za ZZ topa in bo, kar bo.
Priprave? Ma, kaj čem hodit prej po poti? Saj vem, kje gre. Na moj Plaz bom hodila vsak dan, ob vikendih na gorske tekme PGT in to bo to. Zame že dovolj.
In pride DAN D.

Napovedi za vreme so bile kar nejki. Ni da ni. Od neviht do oblakov, sonca, burje...
Ultraše je na štartu res ofrišala ploha, ampak potem več ali manj sonce, na Pleši pa burja v prsa, kjer pa itak skoraj vedno piha.
10.00 Štart. Nisem štartala prav v ozadju. In že v prvem km vse živo mimo mene, no, sem si rekla, kmalu bom na repu, prav zadnja sicer vem, da ne, ker so šle boljše polovičke od ultraša Mirota R. in Zvonkota M. zgolj na en lep pohod. Proga je bila lepa, označena, za ta prave tekače čista tekaška. Jast pa... no, v dolinco sem tekla, v luft pa moj kvik step. En dva tri sem bila pri prvi koči.
No, mati, zdaj veš, da te čaka, kar se tiče hudga, le grizenje kolen, ko greš mimo cerkvice Sv. Hieronima, ostalo pa niti ni prav hudo. In že kmalu po koči oddrvi mimo mene, Hojce in Rafa 50-aš Bojan Ambrožič. Bravo Bojan! In potem prav do fotografa pri cerkvici, ki nam je narekoval, hihi, naj tečemo, da bo fotka tekaška, hihi, ni bilo nobenga 50-aša.  Med ta hudim vzponom  gre mimo mene še soborka Nadia Milievich, s katero se nismo videle že kar nekaj let.

In tik pred anteno na Pleši slišim za mojo tazadnjo: " Gremo, Topka! " In mimo šibne Aljoša Smolnikar-Muc.  "Ojej, bravo Muc!"

Pri koči se počekiramo, okrepčevalnica založena, popijem juho, še malo vode, košček banane, da bo biznis v želodcu popoln in šibaj dalje, mati. Sledi spust in kaj pa vem, kar šlo mi je... grem celo mimo par sotrpinov.
Malo pred Abramom priteče mimo ženska zmagovalka 50-ke Mojca Kermavnar. Bravo !
No, po zadnjem vzpončku do Abrama  celo, recimo, da je bil to tek, pritečem...( ojoj, bognedaj kamer)
KOKA KOLA! Še malo vode, spet banano in gremo.
Pa mi pride na misel, da uno torbico okoli pasu, nabito s čokoladami, bonboni, vodo.... brez veze vlačim s sabo. Saj nič ne rabim. Vsega je dovolj na okrepčevalnicah. Vsaj vodo zlij ven, boš lažja, mati! Ah, šparaj, za vsak slučaj.
Sledi spust, in pole do električnih drogov una ravnina, ubitačna, vroča, iz tal je butala vročina, uf.... se je vleklo. Vidim, da pred mano kar vsi hodijo, no, bom pa še jast. Celo s hojo prehitim dva možakarja.
Mimo elektrike in spust. Daj, mati, do Kapelce zdaj lepo počasi teci, pa naj bo še ne vem kako počasi.
 Prav pri Kapelici z mojo brzino celo dohitim mojo zamejko Nadio.
Ja in  od Kapelce do cilja, pa recimo, da sem na mojmu terenu, kjer res poznam vsak kamen in vem, kam stopit. In mi gre. Čeprav je ta zadnji kos zares zafrknjen...... Toda, k sreči smo imeli suho. Če bi bilo mokro....no koment.
Nadka me vpraša, če grem mimo, pa rečem: " Veš kaj, Nadka, tolko časa, tolko let se nismo fajtale skupaj, grem jast lepo  s tabo in prideva midve lepo z roko v roki v cilj.".
 " O, kako bi bilo to lepo! " mi odvrne. In res, grem počasi z njo in rečeno-storjeno. Z roko v roki sva skupaj prečkali ciljno črto.

                                 Nadia in jast skupaj skozi cilj !

V času 3 ure 54 minut.
Niti najmanj se mi ni sanjalo, kakšen čas sem dosegla. In ko sem vprašala.... ma, ne mi govort, od ponosa sem še sedaj  malo višja.

                                Soborka v PGT Tina Pintar je seveda prišla v cilj pred mano

Seveda sem doma pred tekmo malo računala, kolk pa bom jast šla. In ko so izkušeni tekaški prjatli pravli, da so na probah, na polno, imeli čas okoli 2.30, sem jast, matematičarka, hitro izračunala, da ko  bo tekma, bo cajt najbrž okoli dveh ur,.... torej, mati, stvar pomnoži z dva in znese tvoj čas 4. (zelo težka matematika, hi, hi ) Če mi bo šlo, seveda.
Če ne, pa recimo 4 in pol. In je zneslo pod štiri. Med damami 32. od 64-ih, v kategoriji pa 13. od 30-ih.
Če bi mi kdo to rekel pred tekmo, da bom na polovici vseh udeleženk, bi ga močno za čelo prijela, kolk vročine ima ???!!! Glede na to, da sem v PGT pokalu vedno med zadnjimi?
Po tuširanju mi ni in ni šlo ne za jest, ne za pit. Kako tudi bi šlo, ko pa sem v cilju popila na eks enih šest, sedem kozarcev vode in kokakole. Do grla sita -napita.  So pa bile porcije hrane zagotovo za dva ! Obilne!

No, na podelitvi je prišlo do male zmede, ker je napovedovalec najprej rekel, kategorija  DO 51 let.
 Ja in na oder, kot tretjo so poklicali mojo sotrpinko Nadio. In Nadia takoj, da sem tudi jast tretja, ker sva skupaj prišli v cilj. In me spravjo na oder... hihi, že na 24ur.com objavijo... nakar so vidli, da je kategorija OD 51 in ne do 51. No, jast imam glih še malo do tja, pa sem nagrado lepo takoj vrnila.

                                 Nadia, Luisa in moja malenkost

Ure ob klepetu z vsemi poznanimi in tudi s šele spoznanimi so kar minevale in ob 19.h so napovedali že prihod prvega na 100 km, Marjana Zupančiča.

                        Med čakanjem na Marjana sem pa še nove ljudi spoznala. Foto; M.Čampa

                         "Dejmo, Marjan, sam še 200 metrčkov! Gaaassss!"          Foto: M. Čampa

Ob bučnem aplavzu je prišel s časom 13 ur 34 minut skozi cilj. In kaj kmalu za njim Peter Žnidarič in še Dejan Grm. Moj poklon!
 Kako pa je lahko tako letelo Ajdi Radinja, ki je skozi ciljno črto prišla prva ženska kot absolutno četrta in le dobre pol ure za Marjanom, no, tu pa mislim, da se ljudje, tam prisotni,  nismo mogli načuditi. Bravo, zares bravo!
Naša domača štafeta Čuferjevih je pritekla le minuto za tretjeuvrščeno. Bravo, naši! Je Ana kot zadnja pridobila eno uro in skoraj ulovila Kodeljeve. Če ne bi zgrešila na Socerbu.... ?
Za konec. Še enkrat vse pohvale glede organizacije.
Vreme nam je služilo, da smo lahko, čeprav le za hip, pokukali po prekrasni Vipavski dolini, se napojili s pogledom do morja.
Rafael Ziherl-  Raf je med vzponom proti Pleši rekel: "Kako imate lepo dnevno sobo! "
Res je.

In organizatorju želim, naj lepote naše doline - naše dnevne sobe naslednje leto zaužije še mnogo več udeležencev. Hvala in čestitke prav vsem in vsakomur posebej.

 REZULTATI