PO JAKOBOVI POTI IZ PODRAGE V NAŠ TRST, 19.10.2025

 Že drugič so Tekači Vipavske doline z velešampionko na čelu, Lucijo Krkoč, ki je teden prej ob italijanksem jezeru Lago di Ledro in hribih okoli njega dosegla  vsega spoštovanja vreden rezultat, ko je med vso svetovno elito v finalu gorskih tekov dosegla kot povabljenka super odlično četrto mesto ( prvo v kategoriji Open), organizirali tale lep Jakobov pohod iz Podrage do Trsta. 

Foto s spleta.

Ko sva se zjutraj ob poslavljanju lunce vozila proti Podragi, sva prav vedela, da je trejba preklopit na radio Robin, saj drgač poslušava drugo frekvenco in ravno takrat so predvajali kratek intervju in poročilo z njenimi besedami s teka. Telepatija dejla. :)) Bravo, res bravo, Lucija! 

In čez par minutk je že pred nami, ko nam ob zboru s par besedami daje kratka navodila. 

Kar okoli 70 se nas je zbralo letos, treba bo zrihtat dva avtobusa za povratek domov. In pejmo...

Med vinogradi proti Štjaku. 

Prav kmalu nas za drevesi pozdravi sonček. Dan bo lep. Glih točen. 

Po dobrih petih kilometrihh smo že v Štjaku. Naša kolonca se je kar raztegnila, seveda nekateri ne zmorejo tako hitrega tempa, sploh v hrib ne. A na koncu bomo vsi zmogli. Vsi bomo zmagali. Sem pa tja smo se malo počakali, pa je. 

Iz Štjaka se spustimo v dolino Raše, po kar strmem spustu. Če bi bilo mokro, bi bil najbrž nemalokdo na ta zadnji, a v suhem smo ga vsi lepo zmazali. Na koncu spusta  nas na Grofovi domačiji pozdravijo wowce. :)) Beeeeeeee. 

Med potjo proti Avbarju in naprej proti Tomaju nas zlato rdeče barve jeseni lepo pozdravljajo. 

Pot je na naši strani v redu označena. 

Kilometri šibajo in nekje na polovički v Tomaju pripada marenda. 

Nisem pa mogla ob vstopu v vas mimo tega, da ne poškljocam smetišča zgodovine, ki ga ima nekdo pred vrati hiše na dvorišču? Wtf? (No, vsaj mucke so ble lepe:)). Grwoza. Vsak kraj ima kaj... Sej, tudi v naših Dobravljah dobiš nekaj...

Pejmo dalje...proti Italiji in Repentabru. 

Za tem podvozom je že Italija! 

V italijanskem Colu si ob vaški gostilni  napolnimo vode, mal počijemo, da se počakamo in pejmo dalje.

Zdej, na italijanski strani se oznake nekako zgubijo, vsaj jast jih nisem opazila glih kej preveč, no, ma trejba je blo prit do obeliska na Opčinah. Sam pruti murji greš in je, hihi...

Še zadnjič mal počitka in zbor. 

Hihi, ker smo imeli kar konkreten tempo, saj smo prispeli do Opčin debelo uro prej kot lani, smo po hitrem postopku uvedli nov interventni zakon in z vsemi glasovi ZA sprejeli, da nas avtobus v Trstu pričaka eno prej kot je bilo dogovorjeno. Torej gremo proti domu že ob 16.00, namesto ob 17.00. 

Pejmo še po konkretnem 23% kockastem spustu do našga Trsta. 

Mimo železniške postaje in že smo na glavnem placu, kjer seveda ne manjka turistov... 

  Še zadnji zbor za skupno fotografijo za lepe spomine:

In pejmo proti busu. Ki nas že čaka. 

Tako. Zdej lohk prtisnem na urci konec miganja. Ker sem bla vso pot dežurna po gozdu za iskanje medota in pogozdovanje 🅏 🆏, hihi, sem seveda naredila kar kak kilomterčk več. 

Tako, da mi je urca "častila" 34 kilometrčkov in 900 višincev. Hvala! 

Se vidimo naslednje leto. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

 

 

NANOS, SLAVNIK, KOPANJE V MORJU, 11.-12.10.2025

Še en vremensko lep  vikend je za mano. V soboto se mi je šlo na Nanos iz korita, mojmu pa ne, alora, grem sama. Zapeljem se do Podnanosa in naprej do korita, spodpuntam moj porše s kamni, da mi ga ne odpelje v dolinco, hihi in pejdi, mati, po meni lepi poti proti Vojkovi koči. Letos sem tudi kar pridna ( Kar? Še z avtom nimam tolk kilometrov:)) in sem že presegla 4000 kilometrov. No, to mi je v nogah, pač... Moram in v tem uživam. Na tekanje sem ( še vedno ) kar malo alergična, in res ne vem, kdo se ga je spomnil, hihi? Ne, saj se hecam, vsak naj počne, kar mu paše. Jast pač prisegam na hojo. Poškodbe so praktično nemogoče, medtem ko je pri tekanju vedno kaj na sporedu...( za kazen si bom dans glejžen zvila?) Zdej, jast prow počasi res ne znam hodit, šla sem en svoj tempo, nič kaj udarnega, šlo mi je super in ko pridem do antene, pogledam na vejkarco in vidim: urca in pol. Ma, to pa se mi zdi, da sem kar hitra? No, bomo vidli doma, kaj bo povedala Strava, ko prenese nanjo. Še na Plešo, pravi vrh Nanosa, ki se nahaja kakih 150 m za kočo v hribu. Tam se namreč šele lahko vpišem v Zbiralev vrhov. Ljubljanska kotlina je bila zabita z meglo, a lepo se je iz megle ven razkazoval Grintovec s Kočno. 

Mize pred kočo so bile zapolnjene, ogromno je bilo otrok. Lepo. Grem v kočo, si privoščim joto s klobaso in še čisto topel kruh. Njami. Malo povprašam, ( kelnarijo prow ta prve moje sosede v Dobravljah, ma, prašte me, če jih v Dobravljah kdaj vidim? Pr mej duš, da ne.:)) in rečeno mi je, da so novi najemniki za kočo ( ker so spet iskali) že pridno na uvajanju in da zadeva laufa brez kakih prekinitev. Tudi koča na Čavnu išče novega najemnika. Spet. Nekaj mora it narobe, če se tolk išče. Kaj ??? 

 Nazaj sem šla seveda še na Grmado, kjer se ti lepo ponudi razgled na našega očaka. Spust ( kar strm in nič kaj lep, saj je v travnati bržini prostora le za eno nogo in se ti hitro druga kam zahakla) do Sv. Hieronima in kar po cesti okoli nazaj do Eko koče. 

Popijem en pjačk, se mal posončim, poklepetam z oskrbnikom o tekmi, ki bo naslednji dan in se odpravim kar po cesti, da lahko malo okoli gledam. Ker na stezi moram sam v tla buljit, da ne pogrnem. Grem mimo parkinga, ravno na vrh priteče mesar Tomaž, odličen tekač, ki pa ga na tekmi ne bo. Nekaj z njim klepetam, pa vidim, da so na parkingu na enemu avtomobilu pri sovozniku odprta vrata??? Prav na široko. Malo kličem okoli, če je kje kdo, nikjer žive duše, nakar seveda vrata zaprem, kajti avto je bil sicer zaklenjen. Pozabit zapret vrata - se hitro zgodi. No, za morebitne lupmke sem jih za ziher raje zaprla. Ker, v avtu pa je blo kar nekaj stvari lepo razstavljenih na sedežih. Kar seveda ni prav, avto je treba pustit "prazen". Pejmo dalje. Po cesti spotoma odstranim nekaj kamnov, ki padejo na cesto. Skoraj sem že na koncu, srečam dva organizatorja, ki sta s trakovi označevala progo za naslednji dan. Lepa tekma, lep vzpon, a meni se res enostavno ne da več hodit na tekme. Sej, ne rečem, da ne bom šla več na nobeno... 

Glih 18 kilometrčkov in dobrih 800 višincev bodi dovolj za danes.

Kaj pove Strava? Joj, kolk ačivmentu... Bravo jast...  Kako je to...enkrat se mi zdi, da letim, pa je vse povprečno, zdaj sem pa sam lepo šla, pa je blo celo rekordno zame... No, sej paše...
 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

Naslednji dan nato...

Še en lep dan bo. Pejva najprej na Slavnik in se kopat v Žusterno.

Hitro po kopalke, brisače in gas proti Prešnici.

V urci lepe hoje sva na vrhu. V daljavi se vidi ogromno jadrnic, saj je danes Barkovljanka. 

 Tudi Slavnik je bil poln pohodnikov, predvsem pa pohodnic, saj so imeli šparovi delavci najbrž skupen pohod. Jih je blo, ohohoholalala:))

Mal se posončiva in pejva nazaj. Še na Grmado. V avto in že se peljeva proti Žusterni.

Parking je bil kar zapolnjen, a predvsem zato, ker je bila ta dan kolesarska tekma. Na plaži je bilo bolj mirno. V vodo, se mal okopat, dobit drugo sol na telo:)), hihi, se dobro urco posončit. Voda je, če mene prašaste, glih točna. 
Zapeljeva se še do Bonifike ( za vikend je  parking do 1. aprila brezplačen) in seveda na sardelice v Koper. Mljask, mljask... 

Še en đelati v sladoledarni in merica je za danes polna:))

Ma, naj polnim merico tudi naslednji vikend...

STRAVA GPS