Srečala sem jih kar na štirih krajih, vse do Modrasovca in Kuclja. Je pa bilo, za razliko od včeraj, to tudi skoraj vse, kar sem sploh srečala. Nikjer nobenga. Proti Kuclju sicer je bila peterica, ki so nabirali koprive, a so bili do Čavna z avtom, tako da skor ne morem reč, da so bli pohodniki...? Bem, če bom sama, bo pa več zame, hihi. Na Velikem Modrasovcu nisem bila že stu lejt, zato jo mahnem pri razgledni točki kar po široki gozdni cesti najprej do tja.
Vpis v aplikacijo je bil neuspešen, čeprav sem stala prav na vrhu Modrasovca...a, aplikacija mi je kazala, da sem 200m oddaljena od njega? Halo? Kam naj grem? Pa nič... Za nagrado sta se mi lepo prikazovala Mangart in Jalovec,
Tudi tu ni žive duše, bejži, mati, hitru h koči in dalje proti Kuclju. Kot že rečeno, srečam markacistke in enga blaženga med njimi, mal poklepetamo, k se glih poznamo in piči dalje... Pridem na Kucelj. Človk si reče, se bom mal oddahnla, se usedla in uživala v krasnih razgledih... Japajade...anti so ble na Kuclji vse muhe tega sveta:)), prmejduš, noooo. Grrr...
Ni kej, vpiši se v bukvo in šibaj hitru proč od teh muh... A, v skrinjci ni knjige...bo pršla malovečkasno. Na Čavnu si privoščim eno pivičko in njoke. In uživam v tišini in kolkor tolk svežem zraku.
Še spust do avta, malčk bolj nawkuli, da bo zneslo malčk več... in pejdi, mati, domov, pobirat v razgret vrt bučke, kumare in pomidore...
15 kilometrčkov in 800 višincu bodi dovolj za dans.
Nedelja. Ob petih auf, protokol, in pejva proti Kamniku. Vožnja tekoča, v kontra smer pa druga štorija...
V Kamniški Bistrici pri domu že vse zagiftano, se zapeljeva malo nazaj na še dokaj prazen parking. Parkirava, grem ven iz avta, želim pozdravit fantinca, k se strašansko štima, kolk bo pa on zdej štartal... gleda uro, če je tek.nahrbtnik tip top na njemu, gps čaka, si ogleduje mišiče, če so zadost lejpi, hihi, a, pozdravt...misija nemogoče. Pa nič. Tri, dva, ena in štart. Se požene s strumnim korakom in ga že ni več...
Midva se uštimava, no, jast niti ne, imam že vse v moji toški okol pasu, moj je bolj cinca marinca, ma po enih desetih minutah štartava tudi midva. Lepo počasi. Res počasi. Strmina je kar konkretna, nekaj malega se med potjo zgliha, da si lahko oddahneš, pri Pastircih sva v uri in 40 minut. 
Med potjo do vrha res ogromno lepih rožic.
Še 3/4 ure do sedla in koga "uloviva" tik pod vrhom? Našga soseda s parkinga... Gotof je... ima pa še zmeri lejpe mišiče:)) ( jej mati, si žleht...)
Med potjo do vrha res ogromno lepih rožic.
Še 3/4 ure do sedla in koga "uloviva" tik pod vrhom? Našga soseda s parkinga... Gotof je... ima pa še zmeri lejpe mišiče:)) ( jej mati, si žleht...)
No, če v soboto nisem srečala nobenga, sem jih pa zato včeri ohoholala... ogromno pohodnikov, res ogromno. Bravo. Ob koči srečam celo tri "naše", mal poklepetam s Stojanom in Katjo, k se počasi odpravljajo še na Brano, jast pa jo mahnem za mojim na vrh sedla po krasne razglede na Logarsko dolino in okoliške gore.
Spust v dolinco.
Po šudru pazljivo, a meni se zgodi, pač, tud če pazim ku ne vem kej... Sej veste, nje,...gledam, da bom z levo stopla na gvišen teren, a v tisti stotinki si z desno brcnem, sevejde naravnost pod lev covat, en tak okrogu kamenčič in štrbunk, mati ... sem že na riti... mal sem jo fasala v komolc in ta zadnjo, hehe, ma en pohodnik, k je bil par metru pod mano, se j ustrašu, kr je blu prow en mal potresa, kdr sem jast pogrnla na rit...hihi
Ola, če je to vse za dns, naj bo.
Prideva v Kamniško Bistrico, direkt k izviru. Folka tam ogromno, a le eden nejki plava. Zdej, baje, da se ne sme, ma..če lohk pijem vodo, k mi pada z neba, grem lohk tudi v Bistrco, k je dobila to isto vodo? A, za živež v vodi se gre? K je na istem ku jast...
In se sezujem in skok vanjo... sem že noter. Je res mrzla, ma, minutko le zdržim. Bravo, jast... Fotka? Je ni... je bil telefon en cel meter oddaljen od mojga, da b ga šel iskat... sej bo.
V avto, se uštimat in že se peljeva v ribogojnico Pr Mihevcu na super postrv. Mljask.
Perfect day ...
Slabih 13 km in 1300 višincev:
Ni komentarjev:
Objavite komentar