Do Tržiča se pride dokaj hitro, seveda če se na pot odpraviš še dovolj zgodaj. Ker, ko se zagusti na cesti, se ne rešiš glih ....in imaš prav kmalu pokvarjen dan.
Ob sedmih sva šla od doma in čez urco in en kvart sva že na parkingu v Matizovcu, ki ga je treba plačat 4 evrčke. No, meni se ne zdi glih dragu, sam, če si pa zarad plačila tam na gvišnem, pej... ne bi rekla. Ah, sej nisi nikjer...
Parking je bil že dokaj poln. S te strani nisva šla še nikoli. Nekaj novega naju čaka. In pejva. Na Hribih.net piše, da je pot dolga med 11 in 12 km za tja in nazaj, tako, da vzamem s sabo le pol litra ledene vode, par bonkov. Če bo nuja, je itak koča na poti.
Za ogrevanje kilometer makedama, nisva šla po bližnjici. In že je tu prvi izvirk vode. No, sej paše mal se ofrišat. Mmmmm, njami, hladna...
Tja gor bo treba:
O, kolk so lepi tevi hribi. Človk bi jih skuzi fotkal. Pot do Doma pod Kofcami je taka, dokaj koreninska in kamnita, šudrasta.
Po treh dobrih kilometrčkih sva že pred kočo.
Nič nama še ni bilo hudega, zato se ne ustavljava.
Le kelnarja povprašam, če morda ve, kje je voda sprala del poti, ki naj bi bil sedaj nevaren..., a, ni vedel za nič. Pa povprašam po poti koga.
Sledi prekrasen kilometer zelene preproge.
Konjčki in kravce se lepo pasejo, no,...nič kaj preveč se jim ne ljubi... pr mej duš, da sem se ustrašla, če konj sploh živi?
Travnati preprogi sledi pot skozi ruševje in po strmem grebenu in na enem mestu mi je kar malo zašumelo, saj bi bila tam za potrebo kaka zajla za se mal prijet, da ne zgrmiš ravno v prepad. Sej je kratko, ma sladko:))
Hihi, z mojim sva se glih par minut prej neki pokala ( ker sem bla za sekundo prehitra od njegovih nastavitev:)) in ko je šel naprej mimo tega prehoda, sem mu prav prečitala, da si je rekel: Ma, ne pogledam hudiča, babjega, če je padla dol, niti pod razno:))
Ne pa! Sem vidla, da je vseeno dal, tako, na skrivaj, eno učke proti nazaj,.... :))
No, potem je na momente, kot bi se vzpenjala po peš poti proti Gradiški turi.
Da prideš po dobrih petih km na vrh, veš zgolj po palici, ki je zapičena v tla. Pred leti sva prišla tu mimo, ko sva šla skoraj ves greben shodit, danes pa direktno iz koče na vrh.
Na desno proti Kladivu, na levo pa proti Velikemu vrhu. Mimo Toplarja, ki meri točno 2000m. Ma, kej šteje, če sem ga sam gor, 30 m proč, pogledala, da sem bla na dvatisočaku, al nje? Ajej, najbrž, da nje...
Še malo in po 6,5km poti sva na vrhu, Velikem vrhu! Razgledi na celoten greben. Sej ne vem, kako napisat...mljask!
Na vrhu je kar pihalo. Skrinca nima vpisne knjige, pa se vpišem v novo aplikacijo Zbiralec vrhov, ki pa se mi ne dopade, kot se mi je dopadel Planinc. ( le ta je šel v penzjon, na G.Play ga ni več, kar sem kar malo jezna, saj sem imela v njem kar neki tisoč vpisov, odstranla sem ga pa zato, ker mi je nejki trokiralo in pač upeštevala nasvet, da je fejst app zavreči in na novo naložiti:(( )
Nazaj greva po diagonali in ravno, ko je bilo za zavit nanjo, pride mimo pohodnik, ki ga seveda takoj povprašam, če je kje pot odrezana, pa ni vedel za nič. Je pa rekel, da je en kos zavarovan s klini in zajlami. Aha, hvala lepa. Zgleda, da so pot poštimali, saj na Hribih julija nekdo napiše, da je zadeva kar nevarna. Pa je blo zdej vse poštimano. Bravo.
Je pa po strmem šudru pazljivost sevejde več kot dobrodošla.
V koči je bilo sedaj vse zagiftano, zato povprašam pri eni mizi, če lahko prisedeva? Izvolte! Hvala. Celo pot v dolinco sem sanjala ajdove žgance s kislim mlekom in seveda ne gre brez štrukljev. Mmmmmm, njami, njami. Kelnarji izredno prijazni. Dobili ob vsej gužvi hitro.
Še malo počijeva in počasi pejva nazaj. Pot po gozdu, obdana z miljavžent koreninami.
En dva tri jo fašeš, s kakim zvinom gležnja. In tako je bilo tudi s pohodnico, ki jo je skupila le dober kilometer pred ciljem. Izpeljana je bila prava reševalna akcija. GRS, z nosili, trije džipi, štirikolesnik s prikolico za ranjenca, reševalno vozilo... O, đizs... Vsa čast reševalcem, res. Dva sta hitela gor proti njej, kot bi bila na tekmi. Pa sta bila najbrž obveščena, da je " samo" gleženj. Vsa čast.
Še enkrat se napijeva na zvirku hladne vode. Hihi, nas je bilo več uporabnikov zvirka. Le nekaj metrov nad nama se je kravca napajala iz istega.
Ja, je bilo kar vroče. Čeprav niti približno, kar imamo mi v našem kotlu.
Še lesne gobe so se na drevesu potile, hihi.
Krasen dan. Slabih 13 km, s 1160m višinci. Daj mi še takih.
