Sem vidla na Stravi, da je šel Mirko eno lepo krožno turco s Krvavca. Pa ga seveda prej vprašam, če je blo tudi kaj plezarije in zajl, kajti jast se imam rada in ne maram delat samomora:)), zato se le-teh bojim in se jih seveda raje izognem. Pa mi odgovori, da niti koraka plezarije...alora, hitro shranim sled in korajžno predlagam našim, če bi šli v soboto na en lep izlet na Kalški greben??? Jaaaa, pejmo!!! Še naš ta mali je bil za, Sindis in Irenej tudi, no, pa pejmo.
Zmenili smo se za osmo v Postojni pri Sindis in Ireneju. Naprej gremo z njimi, ker imajo boljšo mašino. Najin porše glih da naju dva v hrib vlejče, za pet nas bi najbrž jast morala ven in ga porivat, hihi...
Sindis me prosi, če lahko spotoma v Lidlu kupim neke sveže veganske konopljine ??? rogljičke,...alora, naj bo, kupim še za naju.
In se peljemo mi lepo proti Ambrožu pod Krvavcem. Do velikega parkirišča na planini Jezerca je vseskozi asfalt. Parkirišče se plača 2 evra na dan. Ne vem, moje mnenje samo povem, da bi tam bil lahko za tako kapaciteto avtomobilov in s tem ljudstva tudi vsaj en dixi. Ne pa, da je nekaj časa vsepovsod okrog smrek eno samo sranje in scanje...Jej, kašne grde besejde...
No, okej. Pejmo dalje. Se naštimamo.
Da se ojačamo, pojemo vsak svoj rogljiček in bejžmo.
Že po par sto metrih začne mene nejki po želodcu šraufat in se mi rigat po rogljičku...
"Ma, kej še koga šraufa ta rogljičk?"
" Nje, nje....."
"Ma, kakšna je ta konoplja? Človk bi mislu, da bom od konopljinega rogljička mal zadeta, ne pa, da bom napeta..." hihi.
O, buh.... Nekako se vseeno vlečem proti gor. Mimo Kriške planine,
seveda se moram parkrat ustavit. Šraufa me, pulz imam podivjan, masiram si trebuh, da bi me vsaj malo nehalo...
čez pašnike proti planini Koren, kjer je luštna pastirska koča s samopostrežnim barom. Zelo lepo urejeno in pijače, kar si zaželiš. Bravo. Ojej, nekaj za moj želodec... in res spijem enga ta kratkega:)
Plačamo v skrinjico in počasi pejmo dalje.
Ola, zgleda, da deluje... seveda zdaj ne morem nehat spuščat konkretnih glasov in plinov :)) iz tazadnje....Ma, sam, da me je gejnalo tolk bolet.
Kmalu se nam odprejo prvi krasni pogledi na KSA.
Še malo in smo na vrhu Korena. 1999m. In kako naj zdaj doživim 2000m? Alora, na eno skalco, mobitel v luft, pa je!!! Sej velja, njede?
Razgledi res krasni.
Grinta, vse štiri Rinke, Turska gora, Brana,.... Kolk lepo.
Vse poškljocat. Vpisat v knjigo in v Planinca. Se malo okrepčat. In uživat.
"Ma, kej gremo naprej do Kalškega, ali se raje obrnemo?
Ja, poti do tja je še kar nekaj...
Ma, jast ne vem, ma, gremo rajši nazaj, za ziher?"
Okej.
Ma, da ne gremo nazaj po isti, vidim JAST!!! na eni skalci, da piše Krvavec. Ma, kej gremo tuki čez Krvavc nazaj?
No, pej pejmo.
Že kmalu se mi zdi vse skupaj mal sumljivo...zakaj ni po tej poti nobenga???
O, buh, sam, da ne bojo kakšne zajle in klini???
In hodimo, hodimo, jast predzadnja v vrsti, mularija spredaj...
Nakar se eden ustavi: " Ow, ow, mama..."
"Ma, kej? Ma, sam, nje mi rečt, da so zajle?" In pridem pred prepad z zajlami in klini.
"Ojej, in jast, wasu, sem predlagala to pot... ma, kej ni znal bit na skalci en klicaj, da b vedla... Jast grem kar nazaj..."
" Ma, dej, mama, sej je kratko...ti bomo pomagali in te usmerjali..."
Ojej, pulz mi je v trenutki zrasel na 5000, ure glih da ni razneslo...
Potna, brez da migam....
Bem, premagam ta strah...
Da bo vse še mal bolj pestro, se en klin gunca sem in tja, kot za stavo... Ja, glih jast ga bom izrila zdej, če je trejba...
O buh...
No, ne vem, kako, ma, premagam jast to po navodilih...
In gremo par korakov dalje...in spet en čuden smehec:
"Ow, ow, mama...."
"Ma, kej je še?"
Ojej, pridem do tja in me hmali kap...
"O, nje, nje, tle v ta prepad pa res ne grem!"
"Ma, sej te bomo mi usmerjali..."
"Ma, kam? V ta prepad?"
O, buh se me usmili...nisem jast za teve štose...rejs nje.
Ma, kej tisto spodaj sem jast? O, bwoga mati...
Za hvala lejpa je bil tle pa res en klin izrit iz skale in se je tista zajla guncala sem in tja, kokr da sem na trampolini....Ojej, če to preživim...
" Mama, kej si še napeta?"
"Napeta? Ja, ma ne več od rogljička...od psihe pa!!! In to zelo!!!"
Mislim, da smo bli v teh par deset metrih več kot pol ure...
Potem sicer zajl in klinov ni bilo več, ma, pot, za nas strahopetce, po grebenu gor pa dol, pa dol pa gor, nič kaj fejst.
Končno zagledam vratca, kar pomeni, da je zadaj ziher pašnik...
tam smo bili
In res, pridemo na vrh Zvoha. No, to zadevšno pa že poznam iz tekem.
Malo počijemo in se pogledov naužijemo in se spustimo proti Domu na Krvavcu. Dom zaprt.
Alora, pejmo na en pjač na Kriško planino, na planšarijo Pr Florjanu.
In počasi na naše izhodišče. Ter proti domu.
Ko pridem domov, sevejde ta prva stvar prečekirat na Hribih.net, kje smo mi to bluzili... In ugotovim, da smo šli čez Jež-a na Zvoh.( ta me je fejst zbadal-jež:))) Ki pa seveda nima oznake lahka pot, ampak zahtevna pot. In ko preberem, da marsikateremu neizkušenemu planincu strma in krušljiva grapa povzroča sive... si moram kar zaploskat!!!
Ne me vprašat, če sem plezala še celo noč....
No, kakorkoli... ena velika izkušnja več.
Ki si jo bom seveda zapomnila.
Ampak sem jo za slučaj, ko-če bom na stara leta že dementna, zapisala. Da se bom čudla, kje je ta stara Čuferca hodila...
Ni komentarjev:
Objavite komentar