Prva sobota v septembru je že dolga leta rezervirana za tek, ki šteje za najstarejšega na naših tleh, saj se je na deževen dan leta 1970, ko je železničarska ura odbila devet, prvič v strmino pognala trojica Graparjev. In tako se je pričela era gorskih tekov v Sloveniji.
No, potem se je na Črni prsti malčk počivalo, a čez 25 let, od leta 1995 se je organizacija teka letno dogajala (v tem času je bil le dvakrat odpovedan, enkrat zaradi slabega vremena, enkrat pa zaradi neumne korwone). Peter Čufer je eden izmed te trojice tekačev in je danes edini, ki je bil na vseh 28-ih. A, njegova žena Milojka ne zaostaja mnogo, saj je na tekmi manjkala zgolj in samo enkrat! Bravo!
Lepi spomini ostajajo na vsa leta, zato se z veseljem tja vračamo. Sploh pa, je to edini tek, kjer skoraj na 2000 m višine dobiš v cilju sadno kupo! Ja, in to odlično! Ma, če se že sam zarad tega ne splača mal potrudit, pa je vredno stat na tej progi tudi zato, ker v Baški grapi ne srečaš človeka, ki ne bi bil s človekom človek. Sami fejst ljudje! In če še to ni dovolj, se splača priti v prelepo Baško Grapo, ker je narava tam prekrasna!
In tako sva v soboto ob 6.00 v Wajdušni pobrala še Sokola in skupaj smo se odpeljali proti grapi.
Ob pol osmih smo že bili tam. Nič kaj prezgodaj, saj sem jast seveda spet nekaj po svoje vzela tekmo v roke in zato morala kreniti na pot prej. Vprašam, če se lahko tako prijavim, da grem prva, pridem zadnja. Lahko, alora, vplačat štartnino, ruzak na rame in pejdi, mati, pohodniško proti vrhu.
Dan se je štimal super lep.
V Trtniku mimo stopnic ob hiši, kjer me bosta za gvišno za nazaj čakala Stane in Anica, da se pozdravimo in že sem v strmini vkopanih šteng na travniku.
Hči mi je posodila vejkarco za oh in sploh meritve in ajde, da vidim en bot, kaj vse mi bo izmerilo. Predvsem me je res malo zanimalo, kakšen pulz bom imela, saj je tu hriba, ki ti vseh 6 km ne pusti ravno normalno zadihat. Konec koncev je ta tek zdaj, ko ni več Grinte, najbrž tudi najtežji gorski tek na naših tleh. Premagat do vrha je treba 1320 m višincev.
In kedaj naj imam pole jast na vsej poti normalen pulz? Hihi. Ma, paše, veste. Res paše dat nekaj več od sebe, da si dokažeš, da še zmoreš in da si na koncu z eno besedo: srečen...
Po poti sem srečala kar nekaj ljudi, z njimi malo počikulala, razveselila sem se Mateje Kusterle (ki se je z vrha že vračala), saj je nisem videla že kar nekaj let. Seveda sem morala tudi kaj poškljocat in ko sem prišla iz gozda, prvič po dolgih letih videla do vrha. Kajti zadnje čase je bilo stalno nejki narobe z vremenom in kakih razgledov ni bilo glih... Ker sem imela cajt, sem seveda šibala najprej do cilja in vejkarca mi je izmerila moj pohodniški čas 1:55. Ma, kolk sem jast fejst! Kolk bi pa še bil cajt, če bi tekmovala, oštja? :))
No, ker sem tam že domača, se ni za čudit, kako že vejo, kaj mi manjka in me seveda takoj postrežejo z enim ta kratkim razkužilom za grlo in malo čaja (hvala) in šibaj, mati, zdej ti hitro nazaj, na svoj položaj, kjer boš kričala in navijala za vse do zadnjega!
Večini je seveda moje kričanje in prepevanje pašalo, no, enim pa tudi ne... Moj je npr. moral, ob vsem trpljenju, name še kričat, naj zaskuzibuh utihnem, če ne,...bo.... kaj?
Hihi, buhvej, če ne bi bla že 30 let njegova, če bi bla med nama šele frišna ljubejzen, če bi se tudi tako jezil name???
"Ma, ti kar kriči in navijaj, prepevaj, kolkor te je volja", bi najbrž bilo...
No, sej resnici na ljubo, najbrž bi tudi meni šlo na nerve sebe poslušat več kot pol ure... ker slišat me je pa bilo do gozda.
Prvi je pritekel mimo Luka Mihelič, pri damah pa Barbara Jolič.
In tako sem tam škljocala in navijala za vseh ( 74 moških, 17 žensk) skoraj uro in pol.
Ko grem za zadnjo še sama na vrh.
Seveda sem se morala povzpeti še čisto na vrh malo nad kočo, kjer so se nam ponujali lepi razgledi na gorenjsko stran.
Saj veste, zakaj se Črna prst tako imenuje, ne? Ne? Zaradi tega:
Ni komentarjev:
Objavite komentar