VELIKA RADUHA - 2062m, 20.8.2021

 Pred štirimi leti sva bla za par dni na Koroškem. takrat sva oddelala vse ta glavne hribe, k štejejo za K24. Kej pomeni K24? To pomeni, da moraš v 24 urcah opravit s krogom in zmazat vse ta glavne koroške hribe, da se vpišeš v njih klub K-24. Tevi hribčki so Peca, Olševa, Raduha, Smrekovec in Uršlja gora. Pot je dolga glih neki malga čez 90 km, v luft pa se dvigneš za 5,3 km.

No, zame so to le sanje, ...ki se morda kdaj uresničijo? Pa zmažem po koščkih, če že ne v enem.... 

In greva tokrat na Raduho. 

Doma vse počekiram, iz kjere strani in kako, vprašam za ziher še Toneka, ki mi svetuje južno iz kmetije Radušnik ali severno mimo kmetije Bukovnik ( najvišje ležeča kmetija v lepi naši).

No, izberem si južno, a kmetije Radušnik nisem na gugl zemljevidu nikakor našla, ma, sem pa dala zato v rezervo pot do planine Loka...za vsak slučaj, ker meni vedno nejki spodleti...

In jo mahneva midva v soboto ob sedmih proti Lučam.

Kaj se je zgodilo s stricem Guglom, ne vem, ampak nejki hudga najbrž.... na Vranskem naju je namreč speljal ven in ukazal, naj zavijeva nazaj proti LJ... ma, dej, stric, nje me zdej zezat, sej bom imela zadosti dejla že s tem, da pridem na izhodišče za v hrib...:((

No, ustaviva na Petrolu, povprašam, in dobim navodila, naj greva še eno malček naprej, do izhoda za Šentrupert in potem proti Mozirju. Okej, bodi tako. A, glej ga zlomka, tudi tu naju hoče speljat buhtivejdi kam... prečekiram v nastavitvah, če imam vse okej, ja... ja, ma, kej bi zdej ti rad??? Vsak ovinek namesto manj km, po 10 km več do cilja? Ma, kej si šow v stečaj, al kej??? Zdej, od tu do Strmca ne bi opisovala :))

Ko končno prideva v Strmec, naju čaka še 16 km vzpona do izhodišča. Sedaj je treba gledat,  kje bo znak za kmetijo Radušnik in pa panoramsko cesto.... Ja, že že... a, če je tabla podrta na pesku, jast tega ne morem vedet... in tega odseka seveda nikjer...( to sem videla šele na povratku, ko mi je oskrbnik koče na dolgo in široko razložil, kje je ta odcep)  O, buh, Lolek in Bolek... Sevejde za hvala lejpa vsake tolk teta reče, da ni signala GPS... Ja, in kej še....

Nič, na cesti proti planini Loka sva, bova pa ustavila par km pred njo, tako, da nardiva vsaj nekaj km več, da se ne gajdrava z avtom samo za vzpon do Raduhe .... 

Na travniku je bilo nekaj parkiranih avtomobilov... dejva pa še najinega tuki. Do Loke pa kaže, da je še slabih 4 km. Ok. Zadosti.

Na tabli sicer piše, da parkiramo na lastno odgovornost, a, kje pa ne ???

In greva midva po cesti lepo proti Loki. Mimo naju avto za avtom, tako, da sva bila kar lepo zaprašena..., ampak vonj rožic je premagal tudi prah...

Parking pred planino Loka je bil seveda zapolnjen do amena. No, bova pa še za nazaj oprašena:))

                   Tja gor, proti koči...

Na poti je tolko lepih rožic...., sej, jast bi jih vse poškljocala, ma, kej, k bi moj pihal:)...zato, na hitro vsaj nejki.... 

Koča. Nič se zdej ne bova ustavljala. Pole pa ja:)) Prekrasen plac. 

Raduha---1h50min. A, glih ena za naju, pole... in si nalašč zapomnim čas. 

Pot je kar strma, kamnita, za pazit vsak korak, kam stopiš.

 

Seveda sva na poti prehitela ogromno ljudi... in na vrhu jih je tudi bilo fullll. 

Točno po eni uri prisopihava na vrh in odpre se nam razgledov za gate trgat... Zakaj aparat ne vidi tko lepo, kot jast?

Prostora je ogromno in lahko bi kaj pomalicala, če bi kaj imela s sabo. A sva le malo popila, vse podokumentirala, jast sem s Peakfinderjem ugotavljala, kako se kjera gora imenuje...in človk bi kar gor ostal. Res je bilo lepo. Pa še vreme nam je služilo. 

Hihi, še sreča, da nisva imela nič za jesti s sabo, kajti k tistim, ki so hoteli jest, so se prav kmalu pridružile kavke, ki bi jim prav rade izmaknile, kar imajo...:))) In bile prav moteče.

Se vidi, da imajo dovolj hrane, ker so bile vse lepo rejene:))

No, tudi najina želodčka sta bila že lačna in počasi se bo treba vrnit nazaj h koči. 

Midva sva se vračala, gor pa je še vedno hodilo veliko planincev. 

Ja, dan je bil res lep. Tudi za popoldanske vzpone.

Tik nad kočo je ob strani tudi lepo obnovljena kapela:

Čeprav je bila pred kočo in okoli nje gužva, sva bila tik tak postrežena. 

Specialen obrok vampov in ričeta. Za piko na I pa seveda štruklji v borovničevi omaki... mmmmmmm, njami....

Malo počijeva v ležalniku. Da se kupčki podrejo:)).

In grem v kočo vprašat oskrbnika, če morda ugane, kje sva midva falila??? 

Razložim, kje sva parkirala in kam sva hotela... 

A, to je planina Vodol. Agha. 

In kje sva pa falila? 

Ja, prav na razcepu je ogromen kup peska za posipanje... tam bi morala vidva levo po panoramski cesti. 

A, tako...ja, sam, zakaj pa nisem jast tega vidla??? Bom dala gliho za nazaj...In zdaj nazaj po zaprašeni cesti? 

Ne, sedaj pa se samo tu levo še malo povzpneta in gresta čez planino Javorje proti planini Vodol in prideta direkt do avta. 

Čeprav sita do amena, da mi je ob ponovnem vzponu skor slabo nardilo, mi ni žal... prekrasna planina, z razgledi... tja čez, do Uršlje gore:

tam sva bila

Na planini Vodol spet lepe rožce... psttt, jih naskrivaj poškljocam:

Nardila sva luštno pot, malo nalašč podaljšano, da ne hodiva samo za par km vzpona.

Strava je namerila dobrih 15 km: STRAVA

Po poti v dolino sem seveda dala gliho na sto, kje bo tisti razcep, k mi je skravžal nerve... Ja, res je bil pesek na razcepu, a table podrte in zato seveda nevidne... no, ja, .... sej bo. 

Ko sva se vozila proti Strmecu, sva se ustavila ob potoku Dupeljnik, ki teče tik ob cesti in seveda šla vanj pomočit noge. Brrrrrr.... zelo mrzel. Skoraj za ne zdržat. 

Sem se pa potem raje vrgla v še vedno mrzlo, a ne tako kot potok, reko Savinjo v kampu Šmica. Nas je bilo pa le malo pogumnih za it vanjo...

Domov sva šla pa čez prelaz Volovjek, najhitrejša pot za priti iz Štajerske na Gorenjsko in prišla direkt v Kamnik. Krajša pot, a meni zelo nevarna. Ovinek za ovinkom, ozka cesta, preozka za moje pojme...

No, sej... nisem jast vozila...