EN TAK DOBER HODAŠKI DAN

Sinoči sem se tolk nažrla, da je bilo nekaj konkretnega za trening danes neizogibno. Ne vem, kdaj, če sploh kdaj, bom znala reči hrani zvečer NE, ma zaenkrat mi ta misel res ne leži. Kolk je fejst zvečer pojest, kar ti paše, kar si cel dan lepo sanjal, pa še kozarec al pa dva rdečga vinčka.... Mhmmmm, zaenkrat mi stvar laufa. Saj vem, da ni prav, a.... 11 let, odkar držim te moje kile, gre zaenkrat tudi na ta način. Raje grem drugi dan malo več migat, če večer prej preveč pojem.

No, in za danes sem rekla, da greva najprej na en konec Nanosa in pole še na drugi.
Štartala sva pri l. koči Vojkovo. Sonce je že lepo grelo, a noter po gozdu je bilo še vse mokro. Zato sva jo mahnila kar po cesti. Tempo 10 min na km mi ne predstavlja nič kaj hudega, četudi je treba v hrib. In tako sva pri anteni na Vojkovi koči v eni urci. Ne vem, zakaj se obe koči skorajda enako kličeta.  Le besede so  obrnjene. Ena je Lovska koča Vojkovo, uno na vrhu pri anteni pa Vojkova koča. Bwo....

Na hitro se preoblečeva, popijeva smoothie iz kakija, skute in goji jagod in ne vem, ma, najbrž sem s tem dobila kar en super energijski šus, zakaj k Abramu sva kar letela. S hojo, seveda.
Če pomislim, da ko gledam iz AC, ko se peljemo iz morja proti Razdrtemu, kolk je tam zgoraj vse tolk dooooolgo...In da jast  v eni uri pridem iz Vojkove k Abramu....  s hojo..... ? Ma, kolk sem dobra.
Pri Abramu celo ni bilo gužve. privoščila sva si kosilo. Moj je jedel kračo, jast pa vse tri priloge. Špinačo, zelje in krompir. ( Pst, ne govort nobenmu, ma tudi en košček krače sem poskusila )
Pole sva jo mahnila nazaj do l. koče. Tako sva za 16 km porabila tri urce.

V avto in hitro v Dobravlje kokoške poštimat in....
Ja, ma, jast, k sem doma tam zgoraj,  na mojem Plazu, pa ne morem, da nisem doma, če je to mogoče, ne?
In bejžva še na Gradišče in na moj Plaz. Sonček je že zašel in mrak se je delal, ko sva prišla na vrh.

                                                  na vrhu Plaza
 
Podpis v knjigo in hitro po daljši dol, misleč, da bo bolj svetlo.In tudi zato, ker sva merila razdaljo ene in druge poti.
Na Garminu sva merila nalašč le razdaljo, ko se po tekmovalni na Gradiški zavije na desno do vrha in nazaj okoli do križišča, da sem končno izmerila, koliko je razlike med notranjo in zunanjo progo.  Ni dosti, le 230 m.
Bil je super dan. Lep, sončen in aktiven. Kaj bi še več?

L.koča Vojkovo-Vojkova koča-Abram-L.koča Vojkovo

EURO MARATON -ECO TRAIL ANKARAN-MILJE, 2.11.2014

25 km kristusovih muk, vsaj po besedah dosti udeležencev. Non štop gore dole, za okoli 1000 m v višino in tolk dol. O dolžini se je debatiralo na dolgo in široko, vse od 21 km pa do 25 km. Nihče ni vedel, točno, koliko. Lani je bila proga drugačna.
Danes sem bila v vlogi šoferke in navijačice.
S Sašo sva šli od cilja, kamor so naju pač usmerili,  da poteka proga. Že na začetku nama je redar, ko sem ga vprašala kvanti kilometri do finito, rekel:" Ma tre kilometri."
 In midve hodiva... pol ure, uro, pa vprašava spet redarja, ma kvanto kilometri do finito? Ma, reče redar:"Mma tre kilometri?"
Ja, oštja, saj smo že zdaj enih pet zihr nardile...kako še tri?
In spet hodiva, prečkava cesto, vprašam jast redarje, ma kvanti kilometri da finito? In nama pokaže proti eni vasi, zgoraj visoko, kolikor se le da... in reče: TRE KILOMETRI?
WTF???
Pihava s Saško v hrib, priteče mimo zmagovalec Mitja, lagano, sportski, no,  sva rekli, zdaj pa najbrž res ni več dosti...
In hodiva, hodiva, navijam jast, sproti nekaj škljocam, ko končno prideva po dobrih dveh urah na vrh vasi.
Tabla: 20 km.
Aha, zdaj pa najbrž samo še en dober km.... in greva midve dalje..... hodiva, hodiva, ma dolgo hodiva.... pa prideva mimo možakarja , ki kriči : ANKORA TRE KILOMETRI!
Ma, kaj sem šla falit, al kaj? Kolko botov so mi že rekli, še tri do cilja?
Ja, ni kaj, grem jast počasi proti dol, pa spet gor, pa vprašam :" Dove sono io? "
"Mačkovlje."
" A, si, vabene "...In hodim, in konec kraja, pa gor pa dol, pa spet gor, pridem spet v en  kraj, vprašam: "Kome e nome di  kvesto čita?"
" Mačkovlje," mi reče ženska.
????
Ma, saj sem že bla tam, kdaj že....
No, kakorkoli....
Končno tabla še 1 km.... je bila prava. Je držalo.
Počakam še na hčerko Sindis, ki so jo žulji totalka uničili, pa psiha tudi.... bila je na prvi tako dolgi tekmi....
Je imela Kete Ivota poleg, ki jo je bodril, da sta skupaj pritekla po hodniku do trgovine Decathlon, kjer je bil cilj.
Moj je rekel, da niti pod razno ne bi šel  te tekme, če bi prej vedel, kaj ga čaka. Ja, itak. Spet krči.
Zares iskrene čestitke vsem!
FOTKE, KI SO KOLIKOR TOLIKO RATALE
REZULTATI