Že cel dan je vročina imela mlade, sem se prav mal bala, kako bo šlo na teku v taki kuhalci.
Ma, ni blo kaj, je blo treba iti. Rajši kot po raši, sva jo mahnila kar na AC do Sežane. Ko prideš pa v Sežano, jo že takoj pri semaforju mahneš na desno in že za prvim ovinkom prideš v vasico z imenom Šmarje.
Vse tip top pripravljeno, voda v bazenu je že frišala nekatere prisotne, DJ je vrtel same lepe pesmice.
Prijava, prevzem nagrad,
Tina je s solin prinesla sol, mi vrečo kalčkov in vrečo otrobov. Vsak si je postregel, kolikor je hotel.
Kakšnega posebnega ogrevanja ni blo treba, nas je že sonce dovolj ogrelo.
Zbralo se nas je natanko 90. V senčki pod drevesi smo čakali, kdaj bo štart.
Odštevamo zadnjih 10 sekund in bejžmo novim zmagam naproti. Ojoj, ker je začetek poti spust, so mi že na štartu vsi ta močni konkurenti ušli.
"Jebelacesta, nič ne bo s stojalom za pršut, mati. Adijo nov rekord proge. Ah, vdaj se in bejži ti po svoje. "
In lepo mal zažlajfam. :D No, saj itak po vsakem padcu vzpon pride in tako tudi tu.
Že v prvem ovinku nas pričaka pleh muzka.
Človk kar pospešek dobi.
No, kot že rečeno, sem na progi prav kmalu ostala sama, samcata.
Malo smo tekli po soncu, a tudi sence ni manjkalo. Na okrepčevalnici obvezna voda. Pred vstopom v vzpon na Tabor je redar lepo spraševal, če želi kdo tuširanje. Ja, ja, ti kar polivaj. Uf, je pašalo.
Zagrizem še v zadnji klanec do vrha Tabora. Končno hoja. V senčki.
In že sledi spust. Joj, kolk je šibalo dol. Pot pa nič kaj lepa, kamni levo, kamni desno, korenike, pot razorana od dežja. Ma, to je vseeno šibalo dol, tako hitro, da na momente niti videla nisem nič. Taka brzina je bila :
A poslušam jast nekaj, kaj diha za mano in glej ga zlomka, legenda Lazar Albert me je že skoraj ulovil. Ah, sem se potolažila, da zato, ker ima daljše noge.
In šibam dalje. Tam, okoli zadnjega km pa spet pleh muska. Človk bi se kar ustavil in zaplesal...
Še 700m, še 500m, še 250, še enkrat poziranje fotografu Stanetu.
No, meni se zdi, da je bil zadnjih 100m kar ene 20- 30 % klanec, zakaj jedva sem ga pretekla. ( saj ni bil res, sam zdelo pa se mi je tako ) Ja, saj bi hodila, a kaj, ko se mora pred publiko človk mal považit.
Vijolična v obraz, da szi farbami zihr ne zmešaš take vijolične barve, sem se morala v cilju najprej usest na klop, da sem malo prišla k sebi. Ja, vročina pa res ni zame.
Zdaj pa pit, pit, pit in spet pit. Red bull, vodo, še vodo, cedevito... Tri kose hladne lubenice..
Joj in kakšne dobrote za jest so pripravile domačinke ?
Kolikor hočeš takega in drugačnega peciva. Ampak zares kolikor hočeš!
No, bejžmo se uštimat.
Sledi večerja, klobase na žaru. No, za nas, vegete, je bil sam kruh in čebula :), ampak, ker je bilo vsega ostalega v takem izobilju, prav zares nisem nič pogrešala še kakšnega dodatnega obroka.
Je pa še kako pašala radlerca iz bara :
Med čakanjem na rezultate in podelitev nam je dogajanje popestrila mala, šest letna mažuretka Larisa, ki pa se z mamo tudi udeležuje naših gorskih tekov.
Mislim, da ni bilo prav nobenemu nič dolgčas, vsi smo ob ritmih glasbe čikulali in se lepo imeli, ko so izžrebali še 20 praktičnih nagrad in že je sledila podelitev. Absolutno najboljši so prejeli zares prelepe kamnite "pokale".
Sledil je še žreb 8 kg pršuta, ki jo je odmahal v prelepo Baško Grapo.
Seveda se ob takem vzdušju marsikomu ni nikamor mudilo. Še kar nekaj časa smo posedeli in se lepo imeli.
Saj je bila vendar ohcet. Ki se bo zagotovo zgodila tudi ob letu osorej. Hvala domačinom in Kraškim tekačem za vso postrežbo.
Ste se zares potrudili, da bomo o majhni vasici Šmarje in njih domačinih lahko govorili samo najboljše! Drugo leto pa čez stotko prijav?
Rezultati: ( je pa hiter Kete ) http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
Čestitke vsem!
No, zdej pa bejžmo hitro na Čaven. In upam, da ko pridem nazaj, bo še kakšno poročilo ? Mi rečejo, da saj že jast napišem vse. Jast napišem, kar sem jast doživela. Vsak ima svojo zgodbo.
