NA NANOS IZ KORITA, 23.4.2023

 Na Nanos grem zares rada. Vzpon mi je tak lahek, enakomeren, razen mimo sv. Hieronima, ko je treba mal bolj podihat, ampak ga je še kar hitro konc. In skoraj vso pot se lahko napajaš s krasnimi razgledi...

Sem mislila, da bom šla ta vikend na Učko, po kateri hrepenim že stu lejt, ma, mojga boli noga in si ne upa kaj preveč..., sama pa...ma, ja, sej bi šla...a, zgleda, da si ne upam dovolj. Sploh pa ne tja, kjer nič ne poznam...

Dan so obljubljali lep in spomladi je res lepo hodit po Nanoški planoti, ko ni še hude vročine. 

Parkirava pri koritu. Nikjer nobenga. Mene sevejde takoj zanese, da bi dala moj tempo gas, ma, sem morala zategnit ročno. In sva šla lepo prav turistično. 

V koritu spet teče voda ( jo kar nekaj časa ni bilo).  Smeti najbrž še vedno hodi en gospod pobirat iz Podnanosa, kajti v koritu je bila celo samo ena odvržena embalaža energijske ploščice. Grrrrrr. 

Ko sva prišla do Eko koče, je ravno pripeljal avtobus. Planinci so se odpravili proti Abramu. 

No, midva pa greva proti Vojkovi koči. Sončka ni bilo, a tudi vetra ne in je bilo čist luštno.

Po dobrih sedmih kilometrih sva že stala ob anteni. 

No, tu pa je malo vleklo in en padalec je poskušal poleteti, a mu najbrž ni uspelo, saj se je veter kar mešal... 

Nisem čakala, da bi videla. 

V gozdu okoli koče so ljudje nabirali čemaž.  Malo pogledam po čemaževi preprogi in vidim, da je dobesedno povsod vmes tudi čmerika... O, srčno upam, da so nabirali posamezne liste in jih ni zaneslo, da kar žanjejo vse skupaj....

Koča je od zunaj že skončana. Lepa. 

V bivalnem kontejnerju, kjer sedaj strežejo hrano in pijačo, sem se mal pozanimala, kdaj jo bojo odprli in odgovor je bil, da septembra. Pa, da vidimo, če bo res tako...

Pojedla sva odlično joto, še malo posedela in se odpravila nazaj. Sončka še vedno ni bilo. 

Nazaj sva šla kar po cesti in na travnikih je polhno rožic. Celo narcise so se naselile...s pomočjo ptičkov...Tudi velikonočnic je kar polno.

V Eko koči sva še popila eno pijačko in šla počasi nazaj do avta. In glih, ko prideva do avta, priteče po cesti dol Aleš Bajc. Ja, kdo pej... ta ima abonma na tej poti, hihi. No, kar naj ga ima. Mu ga zares privoščim. Kolkor vsega je dal že skozi...

Pa mal klepetamo in pove, da bo probal na UTVV na 100 milj. Halo???? Jast si še na 60km ne upam...., želim pa ja. In tle se konča. Nimam jajc, zgleda.:)) SREČNO, Aleš! 

Lep pohod. 

Za 1. maj pa h nwogam po poteh naših non v Trst. Upam, da vreme bo. Sevejde bo. :))

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

POHOD PRIJATELJSTVA SLO-IT, 16.4.2023

Včasih sta se Gorici združevali s skupnim kolesarjenjem in pohodom. Meja je padla in nastal je Vivicitta. Spomnim se, da sem se tudi tega že udeleževala. Takrat se je tudi tekmovalo v teku. 

No, danes pa so to poimenovali Pohod prijateljstva. Zadeva se seveda odvija prav na Trgu Evrope in organizacija sloni tako na italijanski kot na slovenski strani. Skupaj se združita Grupo Merciatori Gorizia in Zavod za šport Nova Gorica. 

Pohod se je začel ob 9.30 in na štartu se nas je zbralo kar veliko. S plačano "štartnino" se nas je naštelo nekaj čez 1200, sigurna pa sem, da jih je šlo mimo plačila še kar nekaj sto več. 

Imeli smo možnost izbire med dvema dolžinama, 6 ali 12 km. Seveda sva midva šla na ta dolgo. Štartali smo in hodili najprej po italijanski strani. Italijanov je bilo zares veliko, oni so zares bolj za take prireditve, kot smo mi. Gužva je bila sploh v prvem kilometru kar prehuda, saj ko poslušaš vse Italijančke, kako iz vseh strani klepetajo, začne kar glava bolet. Vsaj mene. jast sem klepeton, ma, oni me premagajo sto na uro, hihi. 

Zato sva prav kmalu dala v drugo in mal gasa, da sva prišla na čelo hodečih. Tempo sva imela kar lep. 10 minutk za km.  Seveda sem sem pa tja kaj poškljocala. Npr. dvorec Coronini Cromberg. 

Pa Travnik v Gorici, kamor smo leta in leta hodili v Raštel po špejžo. 

Joj,  Bonnes trgovina, kjer smo kupovali kavbojke, še vedno obstaja. Hehe, ne bom pozabila, kako sem si dvoje kavbojk dala na ta zadnjo, da sem jih prešvercala čez mejo. Takrat smo seveda z avtobusom prišli do Rožne doline in potem peške v Raštel. 

In ko sem iz trgovine kot robot hodila proti italijanski meji... ma, zagotovo je vedel carinik, da imam na sebi dvoje kavbojk, pa me je vseeno spustil mimo. 

Ja, so bli cajti....

Pejmo dalje. Skozi tunel, na levo in že se vzpenjamo proti Kostanjevici in Frančiškanskemu samostanu. 

foto Joško Opeka

Spust v Panovec,

par km po Panovcu in že smo v Kromberku pri Magmi. Še skozi industrijsko cono, mimo Občine in nazaj do železniške postaje.

 Pa smo zmagali!

Malo čaja in par slaščic in že smo v vrsti za pašta party. 

Pojeva, malo si oddahneva in greva nazaj domov. Sicer je bila na sporedu še podelitev največjim skupinam, najstarejšim, najmlajšim, a je nisva počakala. 

Lepo je bilo. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

 

24. VELIKONOČNI POHOD NA MALO GORO, 10.4.2023

 Kamenjci so letos organizirali že 24. velikonočni pohod na Malo goro. Jast pa se ga nisem do letos še nikdar udeležila. Zakaj ne? Ja, do 2003 mi itak ne bi zneslo prnest gor na vrh Male gore vsega mojga 110 kilskega zalogovnika ( no, morbit bi, ampak zakej bi se človk mučil?...je bilo do tistega leta tudi mišljenje v moji butari) in ravno na velikonočni ponedeljek je na Gradišču že 22 let organiziran Gradiški gorski tek, na katerem pa seveda nisem smela manjkat. Od 2003 sploh ne! 

A sem že lani sklenila, da letos pa grem na Malo goro. Seveda sem jo mahnila tja gor kar od doma. Nekaj pred osmo najprej v Skrilje in na zadnjem vinogradu na vrhu namesto po poti Skrlanke jo mahnem direkt v Kamnje, do kamor sem imela pri hiši od Viktorja glih tri kilometrčke zmazane. 

Najbrž mi ni treba posebej poudarjat, ker je že splošno znano, da Kamenjci slovijo kot odlični organizatorji. In tudi letos ni bilo nič drugače. Ko pridem do Viktorja, seveda Viktor na položaju z bogato mizo vseh tekočinic čaka na pohodnike, da jih postreže. 

Tudi sama si privoščim, saj je kar hladno, da me malo ogreje. Alkopost sem lepo zdržala, zdaj pa naprej po pameti. :))

Par besed pogovora, zanimalo me je tudi, kje poteka pot mimo lovske koče, kajti po tej nisem še šla. Po točni razlagi pa ja ni hudir, da jo zgrešim. In jo mahnem dalje. Po poti koscev.

 In naprej proti lovski koči, mimo lovske preže, do razpotja, ki desno pelje gor v hribček, proti koči.

Do tu sem srečala in prehitela bolj malo ljudi. No, ko sem prispela do l.koče-bivaka, pa je že bilo na daleč slišat živ žav. Privoščim si en čaj in pejmo direkt za kočo še do Male gore. Od tu do Male gore je le 500 metrčkov in res sem bla tik tak na vrhu. Tudi korak mi je zares lepo shodil in sem v vsakem prav uživala. Niti najmanj kake krizce,.... superca! 

A, tu je bilo pa že prav lepo videt množico, ki so na pohod prišli tudi iz oddaljenih krajev...iz okolice Trojan, pa iz Brd, Kanala.... 

Počakam na proslavo, zapeli so Castrovci, podelili so priznanja in kolače najmlajšemu in najstarejšemu, Grs-ju...

Po skoraj 40 letih sem srečala bivšo sošolko Ingrid in seveda nama ni zmanjkalo besed, kaj vse sva si imeli za povedat. Prav lepo, no. 

Dan je bil lep, čeprav kar hladen. Ni se bilo glih za slačit, no. Vsaj jast ne. 

Kaj, zdaj pa že domov? Ne....

Privoščila sem si odlično polento s košenino ( to so jedli tudi včasih kosci). In...

Meni se je še hodilo, zato sem šla še na Čaven. In ker je bilo še lepo in se mi je še hodilo, sem jo mahnila pa še na Kucelj. Na Kuclju si se na južni strani komot dal v kopalke, na severni pa v bundo:)).

Povratek še enkrat mimo Male gore, kjer najvztrajnejši ob zvokih harmonike uživajo v prepevanju lepih, domačih pesmi. 

Vračala sem se dol po tekmovalni in pri tablici Zvirk sem seveda zavila tja in šla še do Skrlanke. En glaž vode iz zvirka vedno paše. Pokukam še v škatlo na mizi, ki je namenjena sladkarijam, ki jih lahko kdo prinese in tam pusti. 

Na Skrlanki sem bila pred tremi dnevi s sinom Patrikom in ker je njegov korak dolg za štiri moje:)), sem seveda za njim  hmali dušo spustila, a hkrati vedela, da bo to zagotovo moj rekord vzpona, zato nisem odnehala do konca, pa magari krepam... in res sem prihodila svoj rekord.  Bravo jast! ....No, ma kej sem tla...nejk druzga povedat... aja. s sabo sem tisti dan od doma odnesla tudi eno flaškico antigripina in vrečko bombonov, da dodam tja v škatlo tudi sama kdaj pa kdaj malo prve pomoči. In glej ga zlomka... odprem škatlo in niti enga bonka ni bilo noter? Halo? So dobili nwoge? Bwo.... 

Do doma me čaka še dobre štiri kilometre. Pridem domov. Grem pod tuš. Na koncu seveda še ledeno tuširanje in izpod tuša sem prišla kot prerojena. In sam povem, ko se navadiš na to... ga ni bolšga filinga... res ne. 

Sem zadovoljna. Prav srečna. 

21 kilometrčkov in 1350 m višincev sem zmazala. Ma, še mi dejte tega...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

NA VREMŠČICO IN ŠE TJA ČEZ...DO ŠKOCJANSKIH JAM, 26.3.2023

 Alora, pišem šele dans, ker je prvi april. Da boste verjeli, al pa ne...kokr čte:))

Sem se spokala z mojim, oz. obratno, se uštimala kot da grem na moj srčni hribčk,  torej neč...in šla v avto.

Prva misel-ideja v avtu mi je pršla na Vremščico. Ker že dolgo nisem tam bla. 

Se prpeljem do Gaberč, parkiram, na parkingu niti enga avta. 

Vklopim vejkarco in grem. Mal piha, mal zebe, ma, se bom že ogrela.

Tokrat jo mahnem mimo unih bio šol s pašniki, ker tam nisem šla še nikoli. Na momente sem že mal cvikala, da sem se zgubila, ker ni blo oznak, no, ma nekako le pridem do vrha. Megla in burja. 

Nikjer nobenga. se vpišem in grem po znani poti dol. Pridem to tablce-smerokaza, na kateri  piše: Škocjanske jame 3h45m. Pogledam tja čez..., kr je pa lepo videt, kje so,....oštja, ma to je djelč... Ma, dej, mati, sej imš cel dan....

In zavijem levo. Držim se oznak. Pod železnico se morš prow mal sklont...oštja, sem že stara.

Na letališču v Divači oznake za nekaj časa izginejo, a si mislim, najbrž zato, ker po letališču se ne hodi glih...

No, pridem v Gradišče, držim se oznak. In seveda, ne glede, da so, falim. Namesto na desno, grem levo. Zakaj? Če so oznake?

 Ja, so. ma šele čez 50 m. Jast pa do tja ne vidim.

To mi res ni jasno, zakaj na razpotjih ni oznake na prvem drevesu, zakaj šele čez nekaj časa. Tam sigurno nisem edina, k fali...

Še malo. 

Že sem skoraj tam. Do Škoc.jam ne srečam še vedno nikogar. 

V Škocjanskih je kar nekaj ljudi, večina poslušam italijanščino. 

Sevejde sem žejna, saj nisem imela s sabo nič, zato jo mahnem direkt na WC in se napijem za naprej in za nazaj. 

Okej.

Pejdi, mati, zdej nazaj. 

Med potjo ogromno drena. Pridem ziher po drnulje sem.

Še vedno nikjer nikogar. Hodim po gozdu. Le ptičke poslušam. 

Zagledam na drevesu tablco: območje medveda. O, buh, nje glih tle... bejži, medo, mene plašit... in začnem kašljat, kokr da sem ne vem kako prehlajena. 

Nazaj ne smem prav po isti, ker bi se spet povzpela skoraj do Vremščice. Alora, moram nekako proti levi. In grem. Zaslišim hrup avtomobilov. Agha, zdej bom hmali na cesti. 

In res, pridem na cesto. Ne okol govort, ampak, najprej krenem proti Kopru, nakar se mi zazdi mal čudno...in se po pameti? obrnem in hodim proti Senožečam. 

Kar slabo mi je delalo na cesti, kaj vse in česa vse ČLOVEK- NAJHUJŠA ŽIVAL ne odvrže iz avta v obcestne grape... Tista dva km, k sem hodila ob cesti, pr mej duš, da je blo miljon pločevink in piksen... Grwoza!!! Ej, folk, kje imaš pamet??? Doma laboratorijska čistoča, zunaj pa kaj? Ni važno? Sam, da ni pr meni doma? Zbudte se že enkrat! 

Pridem do avta. Nikjer nobenga. No, verjetno je medtem časom kdo le šel, a mene ni bilo dobrih pet urc. 

26 km sem zmazala. In 800m višincev. In spucala sem se. 

Bravo jast. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

Buuuuuu, prvi april:))