10. GORSKI TEK NA BEVKOV VRH

Ja, ni kaj, za nekaj sem se morala odločiti. Ali Grinta in navijanje ( predvsem pa živciranje, kako bo šlo moji hčeri, k si je za letošnjo prvo tekmo izbrala kar najtežjo Grinto), ali pa lepo na Bevkov vrh v Jazne. To je, saj veste, tam, nekje, bogu izza leđa. Kamor nikoli ne bi šla, če ne bi bilo tam teka.
Torej, moji vsi v Kamniško Bistrico, jast pa s Jozafatom in Daretom v Jazne. Na prizorišču smo bili skoraj da prvi in vam povem, smo šli skozi tako meglo, da smo na moment mislili, da se peljemo kam proti LJ. A na vrhu nas pričaka sonce, tako, lepo in še sveže. A, sem vedla, da ga bom čez dve uri še klela.

Ob prijavi nas čaka pecivo, kava, hruške, ronglo, slano pecivo, ma, oštja, čakte, moram prej zaslužit, da vse to lahk pole jem... :)
Malo sem bla bla bla, malo tja bla bla bla in že nas pod drevčkom v senčki čaka na štart nekaj čez 60 unih, ki pa nismo šli na Grinto.
Ola, kar nekaj novih fac, domačinov, pa tudi Polona Gričarjeva in Matjaž Vrhunc sta bila, dejmo rečt, noviteta. :)

No, ob 10.00 se poženemo po makadamski poti najprej dol, da se bomo pole lažje martrali za gor. Je bilo kar za pazit po tisem kamenju, da kak gleženj ne zaide na kriva pota. :) In tako jast lepo po moje počasi tečem, ne hodim. Seveda, če je blo pa dol...
Ma, ko se pa loti vzpon, dejmo, mati, upali ti svoj hod in gassss.

Moram pohvalit super svežo hladno vodo kar na enih štirih okrepčevalnicah. Je res pašalo si jo zlit za vrat. Posebno od tretjega  do četrtega kilometra, ko ti sonce buta v nerve, da se kaj kmalu začneš spraševat, če se ne bi raje obrnil nazaj.
No, pole peti km poteka lepo po senčki, da si malo oddahneš in da lažje zagrizeš še v zadnjega, ki ga je potem pa tik tak konec. Ker so tudi že ljudje tam in publika te povleče, saj veste...

Glede na lanski čas je bil moj letošnji za dobro minuto slabši, ampak moram poudarit, da nisem škrg užgala niti za tren. Samo lepo na normalno hitro dihanje.
Aja, pa še to, da ne pozabim. Najprej sem hotla it tekmovalno netekmovalno, ma, me je Dare spalamudil, da pa ja bom počasi odlaufala to z njim, tam nekje,  okoli njega.....
Tako, da moje bejbe iz moje kategorije, k ste bile vse na Grinti:  On je kriv, da sem dobila 100 točk, ne jast. Jast bi zarad mene sam po eno šla. ON je kriv! Dare!
Uf, sem se rešla na lep način..... Ker, mi lahk še zamerijo, moje konkurentke,... Hude! K so same hude bejbe! :)

No, pole, ko smo se na vrhu malo okrepčali in ofriškali, smo počasi mahnili nazaj v dolino.

Vmes smo se še mal zgubili. Ma, ne nobenmu pravt! Smo šli v Sovodenj, namesto v Jazne. No, ma pole smo šli curik nazaj in šli po poti, ki smo jo poznali od prej. Smo pač mislili, da lahk po kaki novi v Jazne pridemo. Razgledi? Pridte in poglejte!

Za papcat sem dobila en krožnik sira in en krožnik kislih kumaric, ker sem pač naročila vege obrok. Sem pa vidla, da je bil že na pogled golaž za mesojede najbrž dober. Ker, zgledal je tako!

Podelitev je hitro stekla.

Ker sem bila edina v kategoriji, sem seveda zmagala.  Ker že tako ali tako zmagam, da pa pole še prav zares zmagam.... Ja, kaj čmo. Tud kej tazga se zgodi...:)

Una prav ta prava, ta najbolj hitra  zmagovalca pa sta bila Marta Švigelj in Tomaž Ferjančič, ki  je za povrh baj d vej spet ( če ni to že en peti bot letos) falil dobro označeno pisto!
Druga in drugi sta bila Špela Malovrh in Anej Likar, tretja pa Kristina Mamič in Borut Malavašič.

Tako! Zdej so prišli naši iz Grinte, moram končat in poslušat, kaj in kako jim je šlo.
Se jim že važim, da je bilo pr meni lepo in da grem drugo leto spet...
FOTO LT

BEGUNJŠČICA 2060m , 9.7.2016

Prost vikend sem kolikor hitro se je dalo rezervirala za izpolnitev moje norme, kar se dvatisočakov tiče - vsaj enga na leto, torej.
Vreme je bilo napovedano za fejst, z minimalno možnosti za padavine, bem, če bo glih malo, nič hudga, samo, da neviht ne bo.

V petek sem tako morala pod mus skuhat en lonec marelične marmelade, ker sem namreč s tem odlašala kar ene tri dni. Sem upala, da pride mimo kdo, da mi jo skuha, al pa, da bi se kar sama, ma ni blo nič...:) Saj, ni nič težkega, a tam s kuhalnco stat in non stop mešat, grrrr, to mi pa ne diši..... Bem, smo zmogli tudi to.

Ker je vroče, se ponoči spi bolj tako, tako. Ma, glih v soboto, ko bi pa morali vstat že zgodaj, sva seveda kar oba lepo zaspala in se zbudila šele ob sedmih. No, ja....
Tako sva na parkirišču na Ljubelju parkirala že v vročem soncu. Parking je bil nabit s pločevino, sem si rekla, joj, kolk folka pa bom srečala jast v teh hribih?
9.30 štart proti Zelenici. Že kar na začetku se ne moreš načuditi ogromnim meliščem, ki te obdajajo...

Hodila sva normalno, čeprav nama je pohodnik, ki sva ga srečala že takoj na začetku, dejal, da imava hud tempo. Če nama je on sledil? Ni blo hudga, torej. :) On je sicer šel plezat na neko novo ferato, midva pa dalje in čez tričetrt ure sva bila že na Zelenici.

Malo se osvežim z vodo, nekaj požirkov je popijeva in že maširava naprej.

Vsake tolk se ustavim, da mal poškljocam. Melišče na levi, hribe na desni, rožce lepe, pogled na Stol...

Srečala sva malo ljudi, le eno družino, ter dva posameznika.

Pot je bila suha. Se je dalo lepo hodit. Ne vem, kako bi pa blo, če bi bla mokra, al pa zasenžena, zamrznjena. Na par izpostavljenih mestih se je meni vse skupaj zdelo strašansko nevarno. Pa niti malo ni bilo zavarovano. Npr. levo si v skali, vmes imaš prostora le za nogo pred nogo, desno pa že prepad? Lol, kako je tam pozimi,ne vem, niti ne želim vedet...Vsaj malo štrika za se prijet, da bi bilo. Nič. Bwo...?
No, bem, ta kos se mi je kar vlekel, ja, saj sem se tudi jast, hihi.

No, ko sva pole prišla okoli na drugo stran hriba, je bila pot lepša.

Na tabli je pisalo še 45 minut, ma, midva sva bila na vrhu že čez 20.  Za vso pot pa sva rabila dve uri in 15 minut.
Vrh, Jupi.

Na vrhu je posedalo kar enih 25-30 planincev, a vsi so imeli probleme s črno wovco, ki jih je nadlegovala. Hihi, ni bla prav nič črna v unem, drugem pomenu.

Čim je zagledala in zavohala hrano, je šla kar v ruzake po panine, po bilokaj so imeli v njih. Pohodnici poleg  naju nista in nista mogli dat v usta panina, ni šans, jima ga je kar pojedla... Smešno in žalostno, hkrati.
Midva nisva imela hrane s sabo, le en radler sva popila, a tudi mene ni pustila pri miru. Mi je polizala vse noge. Je mislila, da sem solni kamen, hihi.

Tolk je bila tečna, da so se v večini kaj hitro obračali nazaj v dolino. No, in tudi midva .

Hotela sva iti dol čez Kalvarijo do planine Preval, a ko sem poslušala druge, ki so se menili, da je za dol prestrma, sva tudi midva raje ubrala pot mimo Roblekovega doma.
Tam sva malo posedla, popila še en radler, pojedla eno frutabelo in kar hkrati se je nad nami znašel en velik črn oblak.

Ola, kaj bo zdaj to? Grmelo ni, torej če bo, bo plohca. Bejžmo dalje. Čez Rožo proti planini Preval.

Seveda se je čez čas kar hudo usulo.

Midva sva maširala lepo po poti dalje,  sva pa videla skupino mladih tujcev, kako se skriva pod smrekami. So se bali, da se ne stopijo. :)
Ko sva prišla do planine Preval, je prenehalo deževati. Tam sva si privoščila prvi konkreten obrok. Jast joto, moj pa domače klobase. ( Ma, itak, da sem jo probala, je bla super)
In še dve flaški...

Ker ni bilo nobene oznake, kam proti Ljubelju, sem povprašala oskrbnico. Ne tu, ne tam, ampak vmes... Okej. In greva. S ceste skreneva na levo po stezi in hodiva. Deset, petnajst minut. Oznake nobene. Jast, paničar, seveda takoj, da sva gvišno falila, da bi morala po cesti. Še en cajt hodiva, še vedno nič oznak. Vzamem iz ruzaka eno zgibanko, ki sem jo vzela na Roblekovem domu, kjer so bile vse koče s telefonskimi številkami. Hitro planiram, kako bom poklicala v kočo na Preval, a prav ravno te številke ni bilo.

Ola, bem, nazaj ne grem, torej pokličem hčer, če mi doma poišče številko od Prevala, da jast povprašam, če smo morda falili.
Nazaj pa, če ni prav mus, ne grem, Pika.  Jej, sem bla fotasta. :) Kako ni oznak???
No, zdej mora it še mal narobe.... Itak, da ni bilo signala, noter u tej šumi... Vztrajam in klicarim, klicarim, nakar se končno prikažeta dva pohodnika.

" Ma, kaj vi veste, če gremo prav? Na Ljubelj?"

"Ja, tu sva midva prišla tudi gor, oznake pa res ni nobene."
"???? Halo???? "

No, in tako smo se pole midva Primorca in onadva Štajerca med potjo lepo malo spoznali in družno prišli še do Bornovih tunelov in na koncu do parkinga.

Pozdrav v slovo in hitro k avtu, kjer nas v hladilni torbi čaka pijača.
A še prej nas je čakalo neljubo spoznanje, da nam je nekdo hotel vdreti v avto in nam skoraj polomil kljuko. Ja, kaj pa bi vzel ? Ne vem, nič mamljivega ni bilo v njem. Pijačo sva imela pa v kofani skrito:)))
No, vdrl ni. Kljuka pa bo zdaj bolj uno: Pusti me in glej me. :)

Ker sva že blizu Bleda, skočiva še do tja. Gužva, gužva gužva. Pa še Nočna 10-ka je imela za bit zvečer.  Aja, sem pa srečala Uršulo Debevčevo. Saj poznaste, ne? Legendo.  Objem in par besed.

Obelodaniva, da sva na Bledu:

In bejžmo raje v mal mirnejše. Greva še malo pogledat v kamp Šobec.  Kjer pa k sreči ni bilo več vstopnine, ker je že bila ura šest.

Na koncu dne sva šla pa še v Lesce v Center na pico in zelenjavni krožnik in dve pivički.

Domov sva po AC vozila po pravilih.  Kako pa vozi zares dosti drugih udeležencev v prometu, to pa ne bi.... Ne vem, no...
FOTO

9.TEK PO ŠENTVIŠKI PLANOTI, 3.7.2016

Včerajšnje napovedi o dežju, plohah in nevihtah so se pa tokrat za območje Šentviške planote na žalost popolnoma uresničile.

A, kaj, preden se odpraviš na pot, si mal  misliš, da možno, da bojo spet falili in da ne bo dežja, mal si misliš, kaj strašno hudga pa tudi ne more bit, mal greš, zato da greš... in tako se znajdeš v Ponikvah pod skakalnico in fanklubom Jake Hvala.

Ne vem, kaj se mi dogaja zadnje cajte, najbrž vročina, al kaj, ma , se mi ne ljubi tekat niti, če mi plačajo, ne.
Zato sem že doma sklenila, naj bo, kar hoče, jast grem na Šentviško, ma bom šla tekmovalno netekmovalno, samo hodit.
Prijava, počakam do malo čez pol deseto, kapo na glavo, marelo nad glavo, oblečt jakno, ker je zeblo ko svina in gas po poti.

Napovedovalec je ravno takrat sicer nekaj razlagal, da bi štart premaknili, dokler se ne zlije, ampak, halo, mokri bomo tako ali tako. Tako, da so potem vseeno štartali ostali ob desetih.
Šla sem moj hodaški tempo,  po morjih, jezerih, potokih, potočkih, blatu, dež je scal kot za stavo, na vrhu je za hvala lepa še pihalo kot, da smo na Vipavskem.  Ko sem po slabih 5 km prišla na vrh Črvovega vrha, me že ulovi zmagovalec Simon. Tokrat Strnad, ne Alič.
Začne se vratolomen spust po pašniku. Prav malo  sem se že ustrašila krav, ki so se zapodile za nami  v dol,
 Ojej, sem rekla, samo ne nadme. K sreči so po dvesto metrih obupale in zavile v levo. A, da vidiš ti ta njhov kas!  No, saj, če ne bi obrnile in bi šle vso pot za nami, bi jih moral organizator zihr diskvalificirat, saj niso plačale štartnine. :)

Videla sem tudi "lep" padec Šorlija,... saj ne vem, nekaj mi je pozneje razlagal, da je pogrnil ravno v kravjek, pa nisem zihr, al se je hecal, al je blo res. No, možnosti, da je  res,  je imel veliko, ker tudi kravjekov, ki so bili zaradi dežja raztegnjeni kot omlete, je bilo kolikor hočeš.
No, da ne pozabim omeniti, da sem seveda spet za vse, ki so šli mimo mene, navijala. V zadnjem klancu, takem, navpičnem:

srečam Konrada, ki je čakal na svojo Nadko.
Mi reče: " O, ti pa greš čist lepo, ti pa ne dihaš kot drugi. Ne trpiš nič. "
"Ja, to je pa to, tekmovalno netekmovalno, zaradi par minut zaostanka grem čist lepo."

Potem sem se na zadnjih 300 m ustavila in lepo počakala še na vse, ki so bili na progi in ko je prišla Marjetka, sem lepo za njo krenila tudi sama proti cilju.

Napovedovalec, je sicer pohvalil mojo pogruntavščino, da sem šla z marelo, a mokra sem bila, kot da je nisem imela. Jakna, pr mej duš, je tehtala 5 kg.
V avtu me že preoblečen in naštiman čaka moj ZZ, preoblečem se še sama.
Dve borše cunj in covat bo spet za oprat. A, nema blema. Vse mora človk doživet. Veliko jih je reklo, da v takem še niso tekli. jast pa že imam take izkušnje. Pa, saj niti niso ne vem  kako hude. Pač, moker si. Meni je bolj važno, da strele niso švigale sem in tja.  O, tam pa stisnem jast rep med noge....

Ker je dežek vseskozi padal, smo se seveda vsi stiskali v koči in okoli nje.
 Pojedla sem pašto z zelenjavno omako, spila eno biro z Radko in podelitev se je začela. No, možakar z očali, ki je bral rezultate, se je res neprenehoma motil, ko je prebiral priimke tekačev, da je vse skupaj postalo že prav smešno zanimivo.
 Se je pa za napake na koncu lepo opravičil in nam zaigral na harmoniko par lepih komadov. Takih, večnih.
Ki jih bomo radi slišali tudi naslednje leto na okroglem, 10. teku.

 REZULTATI
FOTO LT