Lani sem, ne vem kako, sfalila datum odhoda na Sv. goro, ma letos sem si prav na veliko pocahnala v koledar, da slučajno ne pozabim na ta lepi pohod.
Odhod je bil letos za pol urce prej kot druga leta, ob 5.30, zato mi je bilo rečeno, da grejo (da ne grejo po cesti, ker bo še tema) iz Ajdovščine po poti ob železnici. Alora, vam iz Dobravelj pridem naproti do križišča za Vipavski Križ.
Ravno, ko me je že začelo skrbet, če se nismo slučajno kje zgrešili, da se nismo srečali, vendarle zagledam četico 30 pohodnikov.
Kot vsako leto nas seveda tudi letos v Kamnjah pogostijo s kavico, čajem, keksi, župnik nam da blagoslov za srečno pot. Tu se nam pridruži še nekaj pohodnikov, tako da nas je skupaj že 37.
Po slabih sedmih kilometrih se počasi odpravimo naprej. 
Vreme smo imeli lepo, krasno. Sonček je sijal in kaj kmalu so bili kratki rokavi čisto dovolj.
V devetem kilometru že prečimo pot nad Gojačami. Ta teritorij je bil v velikosti 25 ha med zimo 2018/2019 konkretno posekan lesne zarasti z namenom obnoviti življenski prostor hribskega škrjanca, saj so ornitologi ugotovili, da je zelo ogrožen, kajti opazili so samo in zgolj še en par. Le ta sicer za posedanje in petje potrebuje določeno mero grmovja in drevja, a če se teritorij preveč zaraste, ta ptič izgine. Zato so v okviru projekta VIPava teritorij konkretno posekali in po treh letih so opažanja že pokazala pozitivno naraščanje, saj so opazili že tri pare.
Danes za čiščenje teritorija skrbijo tudi pridne kozke:))
Gremo naprej.
Med potjo si s klepetom izmenjujemo raznorazne zadevšne. In pot hitreje mineva. In tudi spoznala sem kar nekaj novih obrazov. ( a kaj, ko mi emšo že mal nagaja in si najbrž vseh nisem zapomnila:))
Letos smo šli ( baje, da tudi lani, a mene ni blo) tudi mimo Vitovskega jezera- edinega naravnega jezera v Vipavski dolini in celotni slovenski mediteranski pokrajini. No, jast sem bila tokrat prvič v življenju tu. 
Še dobra dva kilometra in na 17. kilometru smo v Šmihelu. Tudi tu nas vsako leto vodič Vlado in njegova žena lepo postrežeta z dobrotami. Hvala. Še na mnoga leta! 
Sedaj nas čaka kar dolg in konkreten vzpon nad Lijakom. Na momente tudi kar nevaren. še sreča, da so se mokra tla vsaj malo osušila. 
No, med tem vzponom sem nabrala kar velik šop špargljev. Nekaj sem jih sproti zmazala, nekaj sem jih podarila novi znanki. Mljask.
No, med tem vzponom sem nabrala kar velik šop špargljev. Nekaj sem jih sproti zmazala, nekaj sem jih podarila novi znanki. Mljask.
Po 23.km smo na Ravnici. Od sedaj naprej imamo asfaltno cesto. Še dva km do križišča za Ravnico in tri do Prevale. Naš cilj se pa med cvetočim drevjem vidi še kar daleč. Ma, pridemo, pridemo, tudi do njega. 
Kot bi izračunali, smo se na prvi postaji križevega pota zbrali ravno ob pravem času. Sama sem šla naprej, tokrat kar po cesti, da mi ni blo treba samo v stezo gledat. Sem malo firbcala še naokoli. Na 10. postaji sem se spomnila, da je zadaj nekdanji vojaški rov, skozi katerega se pride ven na severni strani Sv.Gore. Če bi imela lučko, bi šla, tako pa... ostajajo le spomini na Trail treh vrhov.
Po 31 kilometrih lepega pohoda sem pred vrati cerkve kot zmagovalka. 
Ne le jaz. Vsi smo zmagali. Naj povem, da je na pohodu najmlajši član štel 21 let, najstarejši pa, pazi to!!!! Junija bo praznoval 88 let! Legenda Anton Kreševec.
Ne le jaz. Vsi smo zmagali. Naj povem, da je na pohodu najmlajši član štel 21 let, najstarejši pa, pazi to!!!! Junija bo praznoval 88 let! Legenda Anton Kreševec.
Še na mnoga skupna srečanja in lepe pohode.
Lepo pot smo prehodili in naj se ponovi tudi naslednje leto. Hvala vsem za dobro družbo in vzdušje.
Tu je lep relive posnetek naše prehojene poti: POSNETEK
