Na Sabotinu že kar nekaj časa nisem bila. Po južni gor pa sploh ne pomnim več, kdaj. Zadnje čase je bil vzpon zaradi tekem vedno s severne strani. A tokrat greva lepo po sončku po južni.
K sv. Valentinu. Seveda po strmi. Ki je res kar konkretna. In hudo kamnita. Trening za gležnje...
No, po 2,2 km od parkinga pod solkanskim mostom, oziroma 1,25km od stopnic sva že na vrhu, pri sv. Valentinu.
Sledi še slab kilometer hoje po robu do koče, kjer se je po poti seveda treba najesti prekrasnih razgledov na vse strani. Je pa po vrhu bril kar mrzel sever, tako da se ni bilo kaj preveč za ustavljat. Je kmalu zazeblo...brrrr....
Pred kočo kljub sončku seveda ni blo nobenga, je blo preveč mraz, zato tudi midva hitro noter na čaj.
Vsa čast oskrbniku za poceni čaj. In tudi po hrani je tako zelo lepo dišalo, da sva že splanirala, da naslednjič pa tudi kaj pojeva tu... sploh tudi zato, ker se morava tja vrniti, ker je moj palce pozabil... :)) sva bla že preveč spodaj, ko se je spomnil, da jih nima v rokah:))
No, dol sva šla naokoli in seveda tudi čez novo mogočno 120m dolgo kolesarsko brv - tretji solkanski most:)
8,8 kilometrčkov in 550 višincev za lep izlet v sončku.
Doma sem se tako najedla rižote, da sem popoldne MORALA še na mojga... Đizs... zakaj je vse tolk fino za papcat?....
