Vse hribovske poti so več al manj blatne, pejmo eno asfaltno ob morju.
Parkirava na vrhu Belvederja, na začetku peš poti proti Strunjanu, kjer je nekaj prostora za brezplačno parkiranje ( kakih 5 avtkov) . Ker je bilo napovedano dokaj oblačno, tudi deževno vreme, sva bila na gratis parkingu zaenkrat edina.
Se uštimava in greva. Proti Strunjanu.
Po poti iz vseh možnih kotov tudi tu bruha voda in odteka po cesti. No, vsaj blata ni. Se mi je pa zelo drselo. Z novimi covati!
Čez cesto in v predor Valeta. Kjer tudi s stropa teče voda kot za stavo.
V Portorožu sva tik tak. Delavci popravljajo cestišče. Za njih ni nedelje...
Greva do Lucije in na mostišku kanala Fazan obrneva.
Mimo zapuščenega kegljišča, kjer sem odkegljala kar nekaj tekem. Sedaj pa boga mati, vse zaprto, uničeno...
Skozi mondeni Portorož proti Bernardinu.
Tu si privoščiva kavico. (predvsem zato, ker sem morala na minus dva deci)
Pejva v Piran. Turisti sicer so, a jih je bolj malo. Večina jih špreha po dojče...
Je bilo pa veliko domačinov, ki so sprehajali svoje pse. In tudi odvrženih vrečk s pasjimi iztrebki sem na poti kar nekaj opazila. WTF? V čem bi bil point, da pobereš drek, ki ga potem odvržeš skupaj z vrečko? Grwoza.
Pejva pogledat škodo, ki jo je povzročilo neurje. Pavel1 in Pavel2 že laufata na polno, poleg pa sta dve gostilni, olupljeni stekla in še kar razdejani.
Ja, ne bi bila rada tam, ko se je dogajalo...
prideva ven in .... dež.
Bem, stopila se ne bova.
Do vrha kockastega klanca ljubezni je kar padalo. V Pacugu pa se že prikaže sonček.
Od daleč je bilo slišat, da se nekaj dogaja in ja, seveda se je.. praznik kakija so praznovali. Ogromen šotor je bil nabit s folkom in nabit z vonjavami iz žara. Tako nabit, da se ni niti dihat dalo. Sem morala kar zbežat ven. V minuti sem bila komplet "odišavljena" s čevapi in pleskavicami...
Ma, gremo naprej...
Na Beli Križ.
No, od tu dalje pa konec asfalta. Prehod v blatno kopel. In drsečo.
Še do avta in avanturce je fraj.
19 kilometrčkov in 3 urce tričetrt hoje je zneslo. STRAVA GPS
In kam greva zdej? Iz morja na Kras. Kam? Na pršut? Ne. Na morsko hrano. Na kalamare. Kamor veva, da bojo ziher njami, hrustljavi in se stopili v ustih. Gostilna Skala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar