Včeri so za danes obljubljali super lepo vreme. Torej, spet ne bom neč doma pucala, ampak bom dan za hribe ponucala.
Zjutraj se mal sprašujeva, kam bi šla... Nanos, ....sej sem skuzi tam,....Slavnik.... še belj skuzi tam,...Golaki, Čaven...je najbrž še zaprta cesta?.. Ale, greva na Snežnik.
Sem pozabla od zadnjega bota, ker je že več kot tri leta, kar sem bla nazadnje tam, ma, veste kej,...rejs naj me kdo prej brcne v tazadno, da se takoj spomnim, kolk je dolga pot do Sviščakov. Da bom temeljito premislila, al grem, al nje...Ma, pr mej duš, da sem eno uro prej v Baški Grapi, no... Ma, ni in ni konca tiste poti. Grrr.
No, pole me je mal lejpa jesenska idila potolažla.
Sonce se je en cejt kazalo, en cejt skrivalo, ni vejdlo, kej bi pravzaprav...
Nekam čudni črni oblaki so bili na eni strani, na drugi pa lep sonček.
Ola, bo treba bundo obleč. Samo 4 stopinjčke so. In še rokavice in še bufico za na glavo, pržgat vse tehnikalije in bejžva.
Sem si že od zadnjič zapomnila, da je do vrha nekaj čez 5 km. In prva dva, trije so minili kot bi mignil. Ustavljala se nisva nič, pot je bla mokra in spolzka od blata, a bolj kot sva se približevala zadnjemu odcepu, več snega je blo na poti. In vrh v čisti megli.
Še dober kilometer od tu dalje
Malo blatne
in polhno zasnežene in spolzke poti
in že stojiva na vrhu. Fejst nama je šlo. Glede na to, da je res drselo in da je blo kar dosti snega, proti vrhu sploh. Sem bla kar kontenta.
Greva v kočo, popijeva čaj in pojeva joto.
In se odpraviva nazaj.
Spotoma naju med spustom doleti malodane vse: sonce, dež, sneg, leden dež,... no, vsaj burje nej blo.
No, v snežniških gozdovih seveda ni blo interneta. Ma, ko sva se približala Ilirski Bistrci, je pršu :) in me je teta Strava pohvalila, da sem dobila kronco za vzpon do vrha.
No, res moram rečt, da bi šlo lohk še dosti hitreje, saj sem szi covatmi res zelo pazila in gledala, kako hodim.
No, bom imela izziv za naslednjič.
Aja, sej ne grem več na Snežnik....
( ne pa :))
