Ko sva se zjutraj vozila proti Zadlogu, so bile na cestah še luže. Ja. Ponoči jim je malo zalivalo. No, en pikič je tudi to pripomoglo k super ozračju tega dne. No, vsaj jutra.
V Zadlogu na travniku ob igrišču ogromno avtomobilov.
"Ma, wače, tolk avtu pej še nej blu tle...?"
Seveda ne. Za rekorden obisk mladine, ki je v številčnosti dvakratno premagala odrasle, je bilo treba tudi vsaj toliko staršev, ki so vso to deco pripeljali. Bravo! Kar 90 otrok in 42 odraslih smo lepo poskrbeli za vsa živ žav, ki se je tam dogajal.
Tek na Špičast vrh je prav zares vedno izpeljan v nulo. Poskrbljeno je za nas od a do žnj.
Mi, tekmovalci, smo dolžni le oddelat s progo. Vsak po svojih zmožnostih pride vsak do svoje zmage.
Sama že nekaj časa uporabljam patent "grem prva, pridem zadnja". Je fejst, ta patent. Po plačilu štartnine sem morala kar podvizat. Grem na štart, vmes pozdravim šefa kmetije Pr' Bizarju in gas, mati, v svoj hod.
Skor do prvega km se mi pridruži Martica in po tolk cajta, k se nismo vidle, nama sevejde ne zmanjka in ne zmanjka - hihi, le česa?
Moj tempo je bil kar lep, zrak v gozdu odličen, prepojen z vonjavami čemaža, tako da sem na vrh, ki v zadnjih 100 metrih upraviči svoje ime - špičast, prisopihala kar pet minut hitreje kot lani. Ja, mi je res šlo. Bravo, mati. Malo se oddihaj, vpiši v Planinca.
Ker imajo domačini ta dan ves dan rezerviran za obisk Špičastega vrha, je na vrhu že pripravljen šank, kjer skozi ves dan ne bo zmanjkalo mrzle pijače, ki jo skrbno hranijo v ogromnem termo boxu na traktorski prikolici. Bravo.
Spustim se na moj pošto in prav kmalu priteče mimo absolutni zmagovalec Borut Rudolf.
Za njim mladi Luka Rodman in kot tretji Matej Kolenc.
Prva dama danes pa Madeleine Whybrow,
druga Edita Gashi, tretja Mihaela Tušar. Velja omeniti, da so bile vse tri že dan prej na kar težkem teku na Ratitovec. Vse tri seveda tudi na stopničkah. Bravo, miške male.
Navijam, fotkam do zadnjega.
Na vrhu okrepčilo, lubenice, pomaranče, sok, voda, po želji pijača na šanku, čokolada...
Malo bla, bla, bla in spust v dolino. Spet bla, bla, bla... ne zmanjka in ne zmanjka, hihi.
Na igrišču je zelo živo. Pašta fešta se je iz Wajdušne preselila v Zadlog. Ma, si skoraj upam trditi, da tako dobre na Pašta fešti u Wajdušni nej blo. Mljask. Res odlična.
Organizator vsako leto poskrbi tudi za praktične dobitke in nič drugače ni letos. Vsi prejmemo dodatno nagrado - srečko. Hvala! O tem še kaj napišem...
Podelitev!
Za konec se šef Florjan zahvali vsem, ki so pripomogli k brezhibni izpeljavi in povabi pod oder še domačina za 20 opravljenih vzponov in glej ga, zlomka, blizu 20-ce sem tudi jast in k odru pokliče tudi mene. A, ne tolk zaradi tega, ker sem tam malodane vsako leto, bolj se je šlo za štos, ki ga opišem ....
Jast se vsako leto, ko grem po srečko, sevejde mal pohecam, če sem dobila avto... malo smeha, in šefica srečelova vedno reče: drugo leto. No, in letos je lumpačka prišla na idejo, da pa končno dobim to prevozno sredstvo. In tudi zato me je Florjan poklical pod oder.
In v vrečko so mi podtaknili: kar traktor s cisterno! Na, zdej bom mowgla pej še kmetovat! Ma, pride prow, za zalivat pomidore bo. Hihi. Hvala.
Imam nov telefon. Ma, fotoaparat na njem pa je najbrž še iz prejšnjega stoletja... grrrr. Skoraj vse fotke mi je neki skravžlalo, da sem jih morala vreč proč. Se opravičujem vsem, ki vas ni v albumu.
Naredim popravni izpit naslednje leto. :))
