oj, če začnem na začetku, bi morala prav za vsak dan preteklega leta napisati vsaj stavek, kajti zares ni minil niti en dan, da se ne bi spomnila na prelepo Baško grapo, kot vedno Jožko napiše in na » prelep« Durnik, ki pa mi je bil včeraj res dosti lepši kot predlani. Zato vas »prišparam« za to in začnem z dnevom before.
Čez cel dan mi seveda niso misli niti slučajno ušle proč od GM4O, saj če ne drugega, sem morala skrbeti za to, da sem skuhala tri odlične obroke pašte, katere zaloge so bile namenjene za porabo naslednjega dne.
Zvečer sem pri pripravljanju ruzaka ob polni omari majic, takih in drugačnih, vneto študirala, le kakšno majico naj si dam, da bom v njej kontenta? Ah, to živo rumeno si dam, da bom sijala kot sonce. In tudi moj ZZ, ki mi je obljubil, da bo šel tokrat z mano in doživel GM4O na malo drugačen način, me ne bo mogel zgubiti na poti, če bom tako lepo žarela.
Zjutraj vstanem pred četrto uro in kaj drugega naj si privoščim za fruštek kot : PAŠTO !
Jej, če to ne bo delovalo, pa res ne vem, kaj bo.
Pot je minila kar hitro, le tisti km po Baški grapi so se le malo vlekli. Nekaj pred sedmo parkirava avto. Ko hodiva proti prijavnemu mestu, me vsi prepoznajo in pozdravljajo. Ja, ma, kaj je zdaj to ? Kako me ne bojo, ko pa mi je pašta dejansko štrlela ven iz uh. So vsi takoj vedeli, da sem to jast.
Srečam Jožkota, se z njim pozdravim, in kot da ni imel milijon skrbi, s katerimi bi komot pozabil na moj rojstni dan, mi prav takoj iskreno čestita in zaželi ter potrdi, da si bom s prihodom skozi cilj zares poklonila sebi najlepše darilo. Hvala, Jožko!
No, tudi ostali, ki prebirajo moje vrstice na forumu in so vedeli za to, so mi iskreno čestitali in tudi njim hvala. :
Ja, štart se je bližal, k sreči so bili trije wc- ji v moji neposredni bližini in kaplje treme sem vsaki dve minuti redno odtočila.
Lepo sem se naštimala, čufko spredaj, čufko zadaj, da je bil priimek Čuferca ( ta stara Čuferca, bi rekel Čendak) upravičen.
Za hip pred štartom srečam še Darjo in si mislim, le kako ji bo šlo letos na poti? Ker toliko treka sem in tja po Sloveniji, se bomo najbrž bolj malo videle.
Lupčka mojemu ZZ-ču za srečno pot in bejžmo !!!
Do prve okrepčevalnice je šlo ko strela, en, dva tri, smo bili gor, tudi druga in tretja so mi hitro prišle na vrsto. Na njih prijazni ljudje, ki te bodrijo, te povprašajo, kako gre, ti iskreno zaželijo srečno naprej. Na mizah ni da ni, še v Šparu ali Merkatorju je najbrž manj na policah…
Pod vrhom naju dohiti Nanika. Oštja, je dobra, je pravla, da bo šla z mano, ja, ma če se bo mene držala, bo pršla malo več kasno skozi cilj. Bejži naprej, Nanika, bejži, ker ti gre super.
Ura je bila dve minuti čez deseto, ko sva se z mojim končno spustila proti dolini. Na vrhu sem si prvič v životu privoščila gel, pa da vidim, kakšne čudeže bo zdej ta reč delala.
In gremo, mi je šlo lepo, se glih pohvalim, ko dam levo nogo kao v travo, ma je bila travca sam po vrhu, pod njo pa živa luknja in je bla en, dva tri ZZ topka na riti. Ma, jast znam lepo pasti. Tako, na mehko.
"Pazi, mati," mi reče moj in gremo dalje.
Pole k smo prišli na tisto mehko travco, se mi zvije glejžen. Auuuu! Kerlc Andrej, s katerim smo bili skupaj kar nekaj poti, me vpraša, če je krč. Ja, na travci, da si zviješ gleženj… Ojej, ne krč, gleženj, gleženj. Ga je skrbelo še bolj kot mene, saj me je pole še vprašal, kako je, sam ker je bilo vse skupaj ugreto, nisem niti tolko strašno čutla.
Moram priznati, da se mi letos pot navzdol ni tooooliko vlekla --- do ta spodnjih Znojil. Potem se je začelo.
»Ojej, vače, meni se ne da več, veš kej, ti bejži naprej, jast bom v Huda Južni gejnala.«
« Ma, dej, dej, kej boš gejnala, sej ti gre fejst?«
« Fejst? Ojej, se mi ne da prav neč več. Ma, kar jokala bi od lenobe.«
» Ma, ja tu pride, taka kriza, dej stisni zvobe, boš vidla, da bo šlo mimo!«
Obloke. Okrepčevalnica. Pijem, jem, si privoščim. Vedela sem, da za mano ni več dosti tekačev, a mize so se tresle pod težo vseh dobrot. Pa me vpraša ena gospa: » Valentina?«
»Ja.«
Hitro vzame aparat, me poslika. »Joj, prebiram vaše poste na forumu, super ste, bravo!«
»Aja, hvala, hvala« In tako dobim en malo gajsta za naprej. Kako ne…
In glih, ko imam en malo zaleta, me začne moj dregati: »Ja, povej, baba, če misliš odstopit, grem jast rejs naprej! »
»Ojej, ma zdej pa ne vem, res ne vem, ma sej bo hmali Huda Južna, boš šel pa pole naprej!«
V Huda Južni sva bila 13 minut do poldan. » O, da poješ ob poldne, na GM4O v Huda Južni župco, to pa ni vsak dan!«, pravi moj.
Župco? Ojej, ma če spijem župco, bom morala naprej? Napovedovalka glasno pove, da je pred njimi Čuferca. Pa pride k meni ena tekmovalka, za katero sem kasneje, med potjo, izvedela, da je Debevec Uršula: » Ma, kaj ti si ZZ topka? »
» Ja, jast sem ta !«
Mi seže v roko, prav začutila sem tisto toplino, iskrenost v dlani in mi reče: » Čestitam ti! Za vse, kar delaš v življenju. Čestitam!«
In šiba naprej.
Jast pa za njo? »Ma, ojla, zdaj nameravam odstopiti, kaj pa to? Je tudi za čestitat? OOOjlaaaa????«
In se zapodim za njo, da ji ponovim, a je že ni več… Ja, lahko rečem, Uršula, da si me povlekla naprej.
Prečkamo cesto in pod mostom nekdo ob avtu vneto ponuja Coca Colo. Ojej, imam vsega zadosti. Zapomnila pa sem si možakarja z brado.
Ko se vzpenjamo proti Durniku, naju prav on dohiti in že od zadaj sprašuje, če sva midva ZZ top in ZZ topka. Pa on pove, da je Zvone s foruma. »Ojej, ma kej toti Štojerec?«
»Ja, ja, toti, delam tretji krog, saj bi bil že dosti naprej, pa me je medved ustavil.«
Ojej, kej slišim prav? Tretji krog? Medved?
Ma, saj ne vem, niti, če sem mu bravo rekla, se mi zdi, da ja, ampak medo????
Ah, sej, če ga srečam, slučajno, bo videl, rejvež, da sem tolko gotova, da me še napast ne bo hotel? Ne, ne, mene že ne…
In gremo naprej. No, PAŠTA, kje si zdaj? Zdaj pa pokaži vse svoje čare, pa da vidimo, …
Ja zdaj pa moram napisat, da je moj ZZ že do tu večkrat poskočil v zrak in rekel, kako je to lepo, če te noben krč ne prime. Koliko je to vredno! Da, sama sreča, da je šel z menoj in se tako prišparal. Naj povem, da se še spotil ni prav, saj je imel dolge hlače in vetrovko na sebi malo da ne celo pot.
No, ZZ moj dragi, če si pa tako prišparan, pa me en mal porivaj od zadaj, da mi bo šlo lažje. In res mi upre palice v ta zadnjo in dejmo, ale, baba, šibaj naprej. Oštja, kako je šlo. Ko me je spustil, sem mislila, da stojim na mestu. No, tukaj, moram priznati, me je res en malčk prišparal. Ma, sej me ne boste diskvalificirali zarad tega, nje?
Ola, zdaj smo pa pri štrikcih.
Na vrhu možakar: » Bravo, bravo, super vam gre, bravo !« Ma, kaj ne, ko pa sem spočita…
In prav na vrhu doživim nov zagon. Dama s fotoaparatom: » Bravo, Valentina! Bravo! Durnik je padel!«
Ojej, od kje me pa ta pozna? Jej, ma sem rejs popularna.
Na vrhu pri dohtarjih sem bila ob eni uri.
Zdaj ne vem, najbrž je res tudi moj ZZ kriv za to, ampak letos sem Durnik dosti lepše preživela, kot prvič. Lepo sem ga predihala, ustavila sem se morda dvakrat, da sem se malo nadihala, pa ga že ni bilo več… Ha, ha, mala malca!
No, tudi na tej strani vsa čast vsem prostovoljcem, ki so znosili vse dobrote na okrepčevalnice, da resnično ni manjkalo prav ničesar.
Ko sva prišla iz gozda, se je pred nama vila četica tekačev, oziroma hodačev, nekaj sva jih prehitela, nekaj jih je naju prehitelo, pogrešala sem Darjo, ki pa je bila takrat že v cilju… in tudi na Naniko sem se nekajkrat spomnila, le kje se potika, da je ni?
Na Poreznu sva bila deset pred dvejo, ko se je ta prvim že stokrat kupček podrl.
Ko se spustiva v dir proti Petrovem Brdu, slišim že na daleč znan stavek: » Dejmo, Tina, dejmo, Tina!«
Ojej, saj to ni pa nihče drug, kot fotograf Stane.
» Ojla, Stane, boste moker, se štima ploha! » In res na desni že vidimo dež.
Ja, dežek zlati, jast imam rumeno majico, ki sije kot sonček! To pomeni, da ne smeš padati, dokler jast nisem v cilju! Si zastopil?
Ko pridemo v gozd, mi pravi moj: »Ja, ma imaš pa super telovadne covate ( he, he, se mora pohvalit, ker mi jih je on kupil) , da ti prav nič ne drsi. Bravo! »
Puf, še izrekel ni dobro, sem že bila na riti. »Molči, vače, kej ne vidiš, da velja una: Ne hvali dneva pred nočjo! Počaki, da pridemo skozi cilj, boš pole hvalil.«
Na poti srečava še Lonelya, ki previdno stopa v dolino in nam pravi, da ima še ogromno tekov letos za odteč, zato ne bo prav nič riskiral . Bravo, Lonely!
Asfalt. Jejžeš, ma letos mi je šlo pa vse dosti bel hitro! Kej smo že tuki?
Še ciljna ravnina, z ZZ- čem se primeva in skupaj dvignjenih rok z vriskom skozi cilj.
Čas? 6 ur 33 minut. JUUUUPIIII!!!! 19 minut bulš ku zadnjič, jupi!!!
In ko sva šla skozi cilj, se je ulilo kot iz škafa. Ja, zgleda, da je majica res delala samo do mojega cilja. Zato, tisti, ki ste prišli za nama, Sorry!
Hitro malo čaja, sadno kupo s smetano, ( njami, ma, sem jo imela ogromno, da je sploh nisem upala vse pojest) in pod tuš.
Včasih se malo pojezimo, koliko denarja zmečemo za vojsko, ampak, verjemite, tokrat mi ni bilo prav nič žal, da je šel denar tudi za super kopalnico, kjer sem si res dala duška in se pošteno stuširala. Hvala vojski!
Kosilo, malo bla, bla, bla in razglasitev.
In za konec. Presenečenje, ob katerem sem pa res ostala brez besed. Jožko, hvala!
Najlepše darilo za svoj rojstni dan sem prejela.
Za piko na i si bom danes zvečer z ZZ-čem privoščila kozarec in nazdravila prav vsakemu, ki je pomagal, da je prireditev res več kot popolna, nazdravila bom prav za vse, ki smo se včeraj udeležili te prekrasne preizkušnje.
Nazdravila bom na naslednje leto, ko bo v teh prekrasnih krajih s prekrasnimi ljudmi, ki jih ni nikjer več na celem svetu, izpeljano Svetovno prvenstvo in že zdaj lahko z gotovostjo zatrdim, da bojo udeleženci prvenstva, ki bojo prišli na tekmovanje iz drugih držav, odšli domov navdušeni nad izpeljavo tekmovanja, odšli domov z besedami: Kaj takega pa še resnično nismo doživeli!
Vem, da bo tako, ker drugače sploh ne more biti!
HVALA!
FOTOGRAFIJE
