Snoči sem v pojstli mal študirala, da bi šla naslednji dan lohk na Skrlanko, ker bo lejpu vreme. Bem, sej, če bo dan tolk fejst lejp, grem pa lohk popoldne še na mojga.:)
Se ponavljam, vem, ma, Skrlanka se mi rejs dopade. Klančič je glih točen, da se ga da šponat in glih ko začne ratavat mal hudu, se klančk zgliha, de se lohk oddahneš...:))
No in jast dans zjutru lepo vstanem, protokol, mal pucarije in ko se sonček že lepo nastavlja: "Odprav se, mati!"
Pridem ven iz garaže. Kej, pole, mati? Levo ali desno? Ja, sej si rekla, da na Skrlanko...alora, je treba na desno.:)
Prvi kilometer do Skrilj
in dalje na zares dobro označeno pot Skrlanko.
Hodim. Sama. Čez en cejt zagledam taaaammmm naprej, da hodi tudi ena bejba. Ja, in jast priznam, da ko zagledam koga, k je pred mano, dobim en gajst, da ga ulovim....In sem dala v drugo. Da sem jo uhapsila:)). In mi je šlo super. Na vrhu Skrlanke sem bila v slabih 45 minutah. Iz Dobravelj. Samo hoja, seveda. Super. Ma, če mi že gre fejst, grem pa še na drugo stran, na mojga kar direkt, takoj zdej...
Vpis v knjigo, en škljoc, vpis še na Planinca, dva požirka zvirka in šibaj, mati, dalje. ( tudi prve pomoči je na vrhu, kolkor hočeste:))
Se spravim v en tak slow movšen tekec in se začnem sama sebe hvalit, kolk sem oh in sploh super, da tejkam, nakar mi da uni z vrha takoj en klof... se spotaknem ob en kamen, k je bil skrit pod listjem, letim,... ojej, ta ne bo lejpa,.... in nimam pojma, kako se ulovim na ta drugo nogo, da nisem telebnila, kolkor sem dolga in široka. Na, si vidla, kolk si super....
Okej, mati, po pameti! Šibam dalje. Srečam Kristinco Mamičevo, dve besedi in že se mi mudi dalje.
Čez mostiček še v ta zadnji griček:
In že vidim mojga na drugi strani:
Ola, okrepčevalnico bom mejla kar doma. Pridem domov, grem seveda na minus, ( hihi, na gps lohk vidiste, kje imam školjko:)) en košček jabolčne pite, dva požirka vode in pejdi, mati, naprej. Iz garaže in zdej pa na levo.
Po moji standardni.
In na vrhu sem:
