Če bi mi ugodili in bi jast z veseljem šla na vse tekme, a tako, da bi se na pot odpravila pol ure prej, odhitela čim dlje, dokler me prvi ne ulovi, pa bi tam do zadnjega čakala in navijala, škljocala in šla lepo z zadnjim do cilja. Pa mi lahko pribijejo tudi dve uri, samo da sem v rezultatu. Kot zadnja. Oh, kolk bi blo to zame ! Ja, bi ..... blo....
Pole si mislim, kaj čem jast zdaj tam organizatorju razlagat, da bi šla na tekmo, ma po svoje.... pa bi me večina samo debelo gledala in si mislila, če sem šla komplet nekam falit...
In nič, pole grem pa pač tekmovat in večer prej spat, sanjat, tekat, se spotikat in še kaj...se prebujat ob vsakem šumu, ko kdo odhaja domov iz pustovanja.... skratka, vsako uro sem se zihr zbujala.
Končno jutro, protokol in že smo v avtu jast, mož in hčerka. Na moment se je celo zdelo, da bo Sindis ta malga prepričala, da gre z nami, a ga na koncu ni.
Pridemo v Solkan, stopimo ven iz avta in ZIMA, ma kakšna. Tresla sem se ko šiba na vodi. Nekdo reče, da je le 2 stopinji, pa še veter in kaplje... Brrrrrrrrr.
Se oblečem dva rokava, bufifco na glavo, rokavice.... o, sam da ne zmrznem...
Pod mostom se nas zbere vseh 74, seveda mi ne iude, da ni Toneka, k so mu veštice po osmih urah Slivnice najbrž mal bolečin v noge dale in tudi Dolenjce sem pogrešala..
Štart in prvih ravninskih 1,8 km po novem po asfaltirani cesti. Ravnina na začetku pomeni, da bo treba slabih 500m višincev premagati v preostalih 1,8km... in seveda prav takoj, ko zagrizemo v hrib, spravim rokavice, saj mi je bilo že, kaj toplo,....vroče. Na okrepčevalnici kar odvržem še trenirko,...bojo že prnesli na vrh, če bojo hotli.
Vem, da sem lani trpela ko životinja, se ustavljala na navpičnih strminah, ko si dvignil nogo do brade, da si naredil korak...., a letos mi je prav to šlo super. Dihala sicer sem, kot nilski konj, a tako, lepo, tekoče in tisto, da rečem trpela, pa res nisem.
Kar nekaj sem jih celo prehitela. In že tekam skozi vojaško kaverno, ko pred seboj zagledam mojo prjatlco Tino.To je ta Tina, k nardi vsakič v cilju še kolo. Ma, ne Maze, Mavrič.
" Ja, ma, Tina, dejmo gas, še malo!" Najbrž je kje pustovala.... ???
Cilj:43:15.
Wow, lani vem, da je bil cajt več kot 45... Ja, ma super, no, spet sem zmagala, kaj čem....
Malo se okrepčamo s čajem in...., počakamo na malico in rezultate in da ne pozabim na pustne krofe in seveda, kaj, drugega kot klepetamo, ko organizator Miha začne s podelitvijo.
Ja, kot sem že rekla, sem zmagala in za povrh še stopila na oder po ročno narejeno medaljo in steklenico vina ( mhm, njami), ki mi je v kategoriji pripadala v barvi srebra, Urši pa v barvi zlata. Spet ni bilo drugih....
No, zdaj sem dobila malo elana. Za naprej. Upam, da se navadim enkrat iti spat, kot da naslednji dan nikamor ne grem. A kdaj bo to? Ne vem, zakaj se vsakič pred tekmo tolko sekiram in bojim, kako bo šlo, ko pa tudi vem, da vsakič znova na koncu zmagam. Sama.
Čestitke vsem!
Hvala Mihi, ki je tek speljal.
REZULTATI
FOTOGALERIJA JAPLJA
GARMIN SLED (OD MOJGA)
