sobota, 26. november 2022

6000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003 DO DANES, 26.11.2022

Ne kričat name, ma, jast se moram spet mal pohvalt...🙈

Nisem kriva, če sem mal obsedena s številkami in rada štejem, preštevam, seštevam....👀

Sevejde vseh teh številk ne bi blo, če jast ne bi vztrajno skor vsak dan na mojga hodila.

Ma, povem vam, še vedno mi prav nič ne manjka, če si iz dneva v dan eno in isto pot izberem. Meni je vsakič na njej lepo. Nagrado dobim prav vsak dan. In zaenkrat prow zares res ne vem, zakej bi s tem gejnala...

Torej, dejmo mal obelodanit, za vse tiste, k tega še ne vejo😸...

Leta 2003 sem začela, potem ko sem s sebe odvrgla skoraj 40 kil špehovine, hodit na hrib nad mojim takratnim krajem Vipava - Plaz. Poglejte, kolk je gor lepo, le zakaj si tega ne bi človk vsak dan privoščil:

No, oktobra 2015 smo se preselili v Dobravlje in štetje pohodov na moj Plaz se je ustavilo pri 3590. 
Seveda sem si takoj izbrala nov hribček, za tja gor in nazaj imam lepih 10 km poti, to je Veliki Školj nad Šmarjami. 

Tudi tu sem na vrhu nagrajena s razgledom po Vipavski dolini vse do Dolomitov:

In ker jast pridno seštevam vse te moje vzpončke na moj hribček, sem se sevejde považla tudi 14.2.2019, ko sem zabeležila svoj 5000-i vzpon. Če hoče kdo slučajno prečitat al pa spet prečitat:  5000 VZPONOV  

No, in danes sem na vrhu v vpisno knjigo vpisala  številko 313 letos, kar skupaj od oktobra 2015 do danes znese 2410. 
In vse skupaj s Plazom imam do danes vpisanih 6000 vzponov. 
In jast, važička, se moram zato mal považit in pohvalit...


In, ja, če bo zdravje, ne se bat, da se pr 7000 čez slabe tri leta ne bom spet🙉. Ker meni dobro je....







 

nedelja, 20. november 2022

20. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH, 20.11.2022

Jibilejni, 20.pohod po Vertovčevih poteh bi se moral zgoditi že leta 2020, a seveda korwona tega ni dovolila... No, midva sva bila na pohodu vseeno tudi lani in predlani, a nas je bilo na poti res samo za vzorec.

No, in letos pa vendarle v vsem svojem polnem sijaju končno uspe jubilejna dvajsetica.

Ponoči je sneg pobelil tudi naše okoliške hribčke. Bel je bil tako Nanos kot Čaven.

Ob osmih sva se znašla na štartu, pod hrastom. Parkingi so bili že kar lepo polni. 
Stojnice so že pripravljene, na nekaterih se že "dela", prazne pa burja premetava sem ter tja. Je pihalo kar konkretno. Na stojnici si lahko kupil spominski lonček s karabinom, a se mi je vseeno zdel malo predrag, ....je tudi tu inflacija in cena le tega poskočila iz 5-ih, kolikor bi stal dve leti nazaj, na 8 evrov. Buh, kej je s tem dnarjem ratalo....Zato nisem kupila nič.

Pejva v najin tempo hod. Najprej v Dolenje. 
 In v klanec do Sv. Marjete. 

Po treh km sva že na Planini. Tudi tu je panin "skočil" iz treh na pet evrov. Ma, kaj je trdu, al kej? Za kos kruha in pršuta 5 evru? Bem...

Pejmo dalje...
Na Ostri vrh. 


In v vas Potok. 

Vzpon v rojstni kraj Matije Vertovca- Jakuline...


In v Šmarje. 
Tu si na igrišču privoščim njoke in dva zrezka z gobovo omako ( za 6 evrčkov) in kozarček črnega. 
Pihalo in zeblo pa je za vse sowde, zato se nisva nič kaj preveč obirala, ampak sva jo mahnila hitro dalje proti Vrtovčam. 
Pri koritu sva zavila seveda še na moj Školj...brez njega mi živeti ni:)). In prišla potem itaq ven na Vrtovčah.

Še zadnji mičken vzponček proti Lisjakom in že zavijemo levo proti Tevčam. 
Na Uhanjah čez reko Vipavo proti Ustjam in tik tak, tik tak je najinih 21 km v škatlci:))
Se vidimo naslednje leto...











ponedeljek, 7. november 2022

NA SLAVNIK IZ PREŠNICE- SUPER LEPA POT, 6.11.2022

 So rekli, da bo gejnala burja, pole pej bejžva lepo na sončka - na Slavnik. 

Že štiri leta je, odkar sem bila prvič na Slavniku iz Prešnice, pej pejva spet dans mal podoživet to lepo pot. 

Cesta proti morju je bila začuda prazna, zato sva bila tik tak v Prešnici. Se peljeva skozi luštno vas in na koncu vasi je parking za pohodnike. Štirje avti so že parkirani. Za na Slavnik nimava največkrat nič s sabo, razen soldov, saj nama je to hitra in lahka progica. 

Ta pot je pa res lepa, vseskozi enakomeren vzpon ( morda le na začetku glih pikco bolj strm). 

Če mene prašaste, bi s familijo in majhnimi otroki stokrat raje šla tuki, kot pa po strmi iz Podgorja, kjer ti mularija že nad hišami zaradi strmine teži, kdaj bo konc, kdaj bojo na vrhu...Pa še začeli niso. ( no, to pač nemalokrat doživim, ko se vračam iz Slavnika po strmi)

V gozdu je sicer malo vleklo, a ni blo hudga. Ko pa sva prišla ven, na plano, pa no koment. Pr mej duš, da je pihalo čez stotko. Vremenarji??? 

Do vrha Slavnika je glih dobrih pet kilometrov in midva sva za pot nucala glih eno urco strumnega koraka.

Na vrhu me je en Italijan prosil, če ga lahko pofotkam skupaj z ženo in vam povem, da ni manjkalo nič vejca nič, da me ni odpihnilo skupaj s telefonom. Če ga nisem držala z obema rokama, adijo telefon. O, buh...bi me kolnu Italijančk...:))

Bejžva hitro v kočo. Na gworku.
Aja, sem baba firbčna, sevejde in med čekiranjem, če koga v koči poznam, vidim, da pr eni mizi v kotu sedi Tomo Križnar z ženo Sem ga fotkala na skrivaj...me bo tožu?

Pojeva in popijeva ter se počasi odpraviva nazaj. 

Že ko sva se vzpenjala proti Slavniku, sva na dveh mestih po tleh ob drevesu videla "zapuščino" ilegalnih prebežnikov. Nahrbtnike, hlače, celo spalno vrečo.( ki je ob vrnitvi nazaj ni bilo več. Jo je nekdo vzel zase.) 

Kmalu nad vasjo je  razgledna točka, kamor je obvezno treba iti. Po razglede. ( saj je le kakih 50 metrov iz poti) 
Po tej poti bom pa res še šla. Mi je bla zelo, zelo všeč. 





 


torek, 1. november 2022

NA BEGUNJŠČICO - VELIKI VRH (2060m), 31.10.2022

 Ura se je vrnila na svoje mesto, zato imam sedaj doma sončni vzhod eno urco prej. Alora, ga je treba počakat in se z energijo, ki nam jo ponudi sedem minutk čez sedmo, odpraviva proti Ljubelju.

Če že obljubljajo tako lepo vreme, pa res ne bom doma. In kam češ bolje, kot nad 2000, če že veš, da neviht ne bo? Begunjščica je najin današnji cilj. 

Pot proti vzhodu je potekala nemoteno. Je bila pa gužva v obratni smeri, saj je vse živo šlo proti morju...

Pred predorom Ljubelj zavijeva na desni parking probat srečo. In sva jo imela. Je bil še fraj plac. Na levem parkingu je namreč treba plačat parkirnino. No, ni hudga. 3€ za ves dan. A, če je bil tam še plac, zakaj ne bi....

Ob devetih štartava proti Zelenici. Ta del poti mi je res lep in ga s strumnim korakom dokaj hitro opraviva.


 Na Zelenici kar veliko ljudi, ki se nastavljajo sončku.
 Le en par škljocev nardim in greva levo proti Begunjščici. Sedaj se teren spremeni in na momente je kar nevarno. Sem se hitro spomnila, da sem se, ko sem bila prvič tu, tega je že dobrih 6 let nazaj, čudila in se spraševala, kako mora biti tu pozimi? Bwo??? Mene ziher ne spraviš sem pozimi. 

Vsake toliko se ustavim, da kaj poškljocam. Stol ( zadaj levo Triglav)  na primer:
V urci in tričetrt sva že na obratu, ko prideva na južno stran Begunjščice.
Še prečiva po vsaj zame zelo slabo označenem grebenu ( še sreča, da sem imela mojga pred sabo) proti najvišjemu vrhu - Velikemu vrhu in v dveh urcah 15 sva na cilju. Jeah, zmagala sem! 

Na vrhu je bilo veliko ljudi. Malo je pihalo, a mene ni kaj preveč motilo. Zaradi tega se ne bom oblačila. 
Na gore so bili razgledi krasni, medtem ko se proti jugu ni kaj preveč jasno videlo.



Počasi greva nazaj - do križišča, ki nas pelje levo proti Roblekovemu domu, kjer si bova malo oddahnila. In si privoščila eno pivičko...Hrane pa raje še ne. kdo se bo sit spuščal v dolino... Ni še malo poti...
Tudi tu je bilo vse polno, a sva le dobila eno fraj mizo. Nekaj me zasrbi na nogi, pogledam in glej ga zlomka! Ja, kje si se pa ti dobil? Klop. Ma, sam, kaj si misli... Ga izrijem, še wače skor ni verjel, da je res...
Pol urce se malo posončiva in pejva mimo ex rudnika mangana čez Rožo proti planini Preval.
Pot se kar vleče, a ko zagledam kočo, se mi že sline cedijo po joti s klobaso in štrudlu, kar si bom privoščila po celodnevni tešč turci ( no, dve mini čokoladke in par bombonov sem zmazala na poti proti gor, a to je že zdavnaj zgorelo v mojem plavžu:))) 

 Od tu poteka pot čez Kalvarijo na vrh Begunjščice in priznam, da me mika. Bila naj bi zelo strma ( se vidi že iz koče, da je res)  Po besedah gospoda v koči naj bi v dobrem kilometru opravil s 700 višinci. Mmmmm, njami.

Res sem si privoščila joto s klobaso ( dobro) in tudi štrudelj sem zmazala. Še eno radlerco in bejžva proti Ljubelju. Skozi Bornov tunel ( zaradi teme v njem
 je najbrž ta pot neoznačena?) 


Po slabih 17-ih kilometrih in dobrih petih urah miganja ( vse skupaj pa 6 ur 40)  sva spet v avtu in se peljeva proti Dobravljam. Kaj vse človk ne doživi na cesti, pa.... še malo je nesreč, glede na videno. 


Če bi bilo lepo vreme tudi v nadalje, seveda že študiram, na kjerga nad 2000 bi pa še šla..