Ojoj, le kako naj na kratko opišem 6 urno dogodivščino? Nikakor. Je treba lepo in počasi vse opisat, kar se je zanimivega, lepega in hudega dogajalo tega dne.
Mislim, da na noben drug dan v letu ni bilo razpisanih toliko tekaških prireditev, kot to soboto.
In človk študira in melje, kam....
Ma, jast sem bila lačna ene dolge fure in sem mojga en malčk po ovinkih zapeljevala, če bi me peljal na 6 ur Slavnika. In je zapeljevanje uspelo. In hitro popoldan, dan pred tekmo, en prijavni mail Mitji pošljem.
Po navodilih Danijela in Mitje, ta glavnih krivcev, da se je zadeva odvila, sva s sabo poleg štrudla in polnozrnatega kruha za na okrepčevalnico vzela še polno škrinjo dobrot. Od sadja, čokolad, pijače... ni da ni bilo v njej zadeve. Človk na taki turci ne sme ošvohet, hihi.
Zjutraj pride mimo še Stanko in že se peljemo proti Podgorju. Vožnja tekoča in kaj hitro smo bili na kraju zločina.
Mitja je že pridno čakal na udeležence. Prevzem številke, štartnine ni bilo! Miza je tudi že bila polna dobrot. Vzela sem si en smoothie to go, a sem ga popila le požirek in ga spravila za pozneje poleg skrinje.
Avto smo odpeljali na parkirišče, ki se je že polnilo tudi zaradi pohodnikov. Pa iz avta opazim skupino, eden v rumenem in takoj sem vedela, aha, KGT bo to, Makalu je res pripeljal s sabo v naše kraje svoje prijatelje.Hitro pozdravi, mal čveka, mal fotkanja in že bo treba na štart.
Vreme mal čudno, oblačno, pa pihljalo je, na momente me je prav mraz tresel. A sem vedela, da ne bo dolgo hladno... hihi, še prehitro mi bo vroče.
Na štartu se nas je zbralo okoli 30 in Mitja je pred samim začetkom dal par navodil, kako in kaj. Prvi vzpon naj bi opravili skupaj v malo počasnejšem tempu za okoli 35 minut. Počakamo do sekunde in zagrizemo.
Seveda so uni, ta malo bolj hitri, imeli najbrž občutek, da so na mestu in tempo malo pospešili ter šli naprej. Jast in moj ZZ pa do sekunde v 35 minutah prideva prvič na vrh. Kot, da bi vedela, kako hitro je treba, pa nisem. Po tej strmi poti sem tudi sama šla prvič v življenju gor. Vedno, ko greva na Slavnik, si raje izbereva ta dolgo, položno pot.
Na vrhu popijem požirek pijače in vzamem banano, ki sem jo po poti nazaj pol dala mojemu.
Ja, zdaj bo treba pa teč. Ni kaj. Počasi in gvišno. Cesta naokoli je skoraj še enkrat daljša od vzpona, nič kaj lepa, razorana od dežja, kamenja, kolkor hočeš. Pazljivo. Štirje in pol kilometri spusta se vlečejo, vlečejo, vlečejo...
In končno prvi krog končava - v uri in šest minut.
Ogrela sem se, zdaj pa dalje. Nekaj malega popijem, vzamem košček štrudla in šibajmo dalje. Drugi vzpon, dolg je okoli 2,4 km z višinsko razliko nekaj čez 500m, mi je po občutku minil dosti hitreje kot prvi, a moj, ki je gledal stalno na vejkarco, mi je pravil, da imava isti čas, kot prvega.
Na poti je kar pihal veter, ki mi je sproti sušil kance potu. in sonce se je zaenkrat raje skrivalo za oblaki. Ma, meni je bilo tako čisto O.K. Na vrhu si tokrat vzamem le za pit, banana mi ni šla več v slast. In sploh mi ni šlo za jest, čeprav je bila miza polna dobrot.
Pa pejmo nazaj v dolinco.
Moj me po poti dol že mal draži, ja, kaj bom pa počela, ko končam tretji vzpon, saj sem mu doma nakladala, da, če bo šel najboljši sedem botov, kolikor je Mitja omenil na TF, pridem jast gor na zihr tri bote. In če bom prav ne vem kolk na volji, bem, naj bo štiri. "Bem, wače, počaki, da pridem tretjič na vrh in pole bomo že vidli, kako in kaj. "
Tudi v dolini mi ni šlo nič za jest, le pijača mi je teknila. In to z mehurčki. Ubijala bi za kokakolo. Mhm, kolk je bla dobra. Hladna, iz hladilne skrinje. Vseeno se posilim in dam en piškot v usta, a le polovičko sem upala spravit vase. Pol sem morala kar mojmu dat. Ni šlo.
In že sva v tretjem vzponu. Še vedno sem se počutila odlično, nič utrujeno, veter me je sproti svežil. Le malo me je bilo strah, le kje bom dobila energijo, če ne bom papcala, ker mi papica sploh niti nič ne diši. Joj, kolk špeha bo šlo danes v stečaj... A, kaj ko vem že vnaprej, kaj bo zvečer, ko se bo moje brezno odprlo....
In tako sva v natanko treh urah prišla tretjič na vrh. Še pol časa je ostalo.
O, kako lepo! Norma je narejena, popijem nekaj pijače in greva zdaj lepo, na izi , za četrti bot, hodit. In hodim in hodim in se začnem spraševat, ja , ma, kaj pa, ....če bi morda le vseeno tekla? Ja, no, pa dejmo. Pa se tolažim, mati, saj itak tečeš zdaj zadnji bot, tudi, če te bojo jutri mal noge bolele od teka, ne bo hudga, ne?
Že, že, ma kdaj sem jast nazadnje tekla 20km? In to v dolino? Zabijat noge? Jej, kaj bo jutri??? Ma, trenutno mi nič ne manjka, pa pejmo probat. Po poti končno srečam Makaluja, ki s kamero vse lepo beleži. In človk dobi kar mal pospeška tako.
Prišibava v dolino. Nekaj študiram, če bi se morda le preoblekla. Ah, kaj se čem preoblačit. Saj ne bo nobenga za mano, da bi me nušal. In Toneka, ki bi se zgražal nad vonjavami, tudi ni na tekmi, hihi. Bejžmo mi kar taki še en bot do vrha.
Na eks spijem marelični radler, še mal kokakole, posilim se s koščkom štrudla in bejžmo dalje, v četrtega. Prve tri kroge sem opravila brez palic, zdaj pa sem jih le vzela s sabo.
In grem. Že prav kmalu se mi zdi, da nekaj ni v redu. Ma, kaj bo kriza? Zid? Izgleda nekaj v tej smeri. Gor se vlečem, nikamor mi ne gre, trpim kot žival. Diham kot norc. "Ojej, wače, zdej mi pa ne gre.... ma, ne morem, ma, počaki, da se mal ustavim!"
Dohiti naju kolegica od Makaluja, joj, ne vem, kako se imenuje, bom dodala ime in popravila, ko bojo rezultati. ( Alenka ji je ime)
In ustavljam se, diham kot ne vem kaj, vprašam jo, če gre petkrat, pritrdi, jast pa njej, da ni šans, da bi šla še v petega, saj nisem nobenmu nič nardila, da bi tako trpela. O, ne, ne. Hitim se ji še opravičevat, če slučajno nima svežega zraka okoli sebe... saj sem sama sebi smrdela, kaj šele drugim.
In tako se vlečem skoraj do izhoda iz gozda. Jao meni, to se je pa vleklo...
In ne me vprašat, od kje, kaj in kako se meni film obrne. Kar naenkrat, brez, da bi kaj zaužila, jast spet oživim. Res je, da tisto travnato pobočje nima tako hudega vzpona in se ga da lepo hitro prehodit. A kar hkrati tak preobrat? Bwo?!
Na vrh prideva ob 14.25. Pogledam proti dol, kje je sotrpinka , nje nikjer. Ja, kje se je zgubila?
Še uro in 35 minut imava zdaj časa. . Ma, kaj pet botov, da bi jast šla? Kaj bo ratalo? Ma, kaj nisem 15 minut prej govorila vse kaj drugega?
"Ma, bo, na sigurno", me vsi bodrijo na vrhu.
Ah, kamor je šel bik, še štrik naj gre... in greva.
Stečeva v dolino in ob 15.02 zagrizeva v peti vzpon. Približno na polovici me moj ZZ zapusti in gre naprej, jast pa počasi lepo grizem sama proti svojemu cilju, proti svojemu novemu uspehu.
Ko pridem skozi cilj, se najprej usedem na klop in rečem:" O, kako je lepo!" In takoj za tem, še v isti sapi: " Ma, na Slavnik pa nikdar več...o, ne, ne, niti nikoli...ma, niti s prstom po zemljevidu.."
Ma, kje je tu logika? Povejte vi meni!
Zakaj bom zdaj jast dva tedna srečna, presrečna, da sem pet krat premagala Slavnik v šestih urah? Čeprav sem četrti bot tako trpela, da v tistem momentu podpišem takoj doživotno ležanje na kavču. Človk bi rekel, da si trpljenje dosti bolj zapomniš...
V cilju si čestitamo, spet zeksam eno radlerco, mehurčki mi pašejo, za jest mi sploh ne gre nič. Počakamo še par minut na ostale in predvsem na Igorja, ki je edini opravil s sedmimi vzponi. BRAVO!
Mitja in Danijel hitro izračunata, kdo je kje, na katerem mestu. A smo bili vsi, ki smo vztrajali do konca, zmagovalci.
Zase sem sicer vedela, da sem šla gor pet krat, a za druge, razen za bjondo s kitko iz četrtega kroga, ki se pa za petega na koncu ni odločila, nisem vedela nič. No, še to sem vedela, da šest krogov ni nobena naredila, ker me nobena ni prehitela. Pa mi pride Mitja povedat, naj se pripravim za podelitev, saj sem druga. Ja, kaj čem pravit. Veselje je bilo čisto 1000 procentno.
Drugouvrščeni Stanko Čufer(6x), zmagovalec Igor Alpner(7x), tretji Jure Ličen (6x)
Jast ( hihi, če me še kdo ne pozna)5x , zmagovalka Fani Alpner,5x in takrat še tretja Alenka 4x ( kasneje so videli, da je tretje mesto pripadlo Tini Mavrič, ki pa je morala po 4. vzponu na šiht.)
A na koncu smo vsi, ki smo vztrajali vseh 6 ur, zmagovalci!
Kot sem že omenila, sem vedela, da se mi bo doma zvečer plovček za hrano odprl. In sem jedla, jedla, jedla.. Na, pa je šla linija spet po gobe.
Naslednje jutro sem sicer šla na moj hrib, na Plaz, a tako strašansko previdno, kot da hodim po jajcih, da slučajno kakega ne razbijem. No, danes pa je že lažje, lahko rečem, vse po starem.
Hvala Danijelu in Mitji za vse. Potrudila sta se po svojih najboljših močeh. Naslednje leto pa spet.
Domov sva pripeljala nazaj skrinjo polno, skoraj nedotaknjeno. Le eno flaško kokakole sva spila iz nje.
STRIC GARMIN JE TAKO ZABELEŽIL
FILMČEK OD MAKALUJA
Foto: V.Japelj
