nedelja, 28. marec 2021

VIPAVSKA BRDA TRAIL, 28.3.2021

 Ah, tevi vremenarji. Če ne zmerom kej ustrlijo mimu...

Včeraj so strašansko dež obljubljali. Alora, šibnem zjutru hitru pred dežjem na mojga. Pridem domov, ni dežja... Popoldne še zmerom ni dežja... grrr. 

Sedim na kavču in buljim v tv in poslušam teto Herto, k mi hoče prodat kolagen znižan za 50 procentu na ceno 50 evru in če naročim na brezplačno številko ( tudi to je zastonj:)), dobim gratis tudi poštnino!!! Ma, dej, kej rejs???? Ojej, bogi narod, k nasede tem reklamam...in verjamem, da jih ni malo takih. 

Mati, bejži ven s hiše.... pogledam proti Krasu, ni šans, da bo dež danes... In se odpravim še enkrat na mojga. Na vrhu sem bila tik tak, no, vsaj zdelo se mi je tako in sem se prav na hitrco odločila, da grem še en krog okoli. Tokrat ne okoli Šmarij, ampak okoli Zavina. In sem bla tako tri bote na Školju včeri. 

Pole so zvečer obljubljali dež kao ponoči in še mal čez dan.... Zjutraj vstanem... spet ni dežja. Ma, prow, še buljši... grem pa dans jast lepo mal po naših Brdih vipavskih. 

Mojga nisem niti prašala, če gre z mano, ker sem vedla odgovor. 

In sem šla. Najprej ob železnici do ceste, ki pelje na Brje. Tam čez most reke Vipave in  zavijem nazaj proti Velikim Žabljam, Čez par sto metrov zavije desno v hrib kolesarska steza, poimenovana po samem našem prezidentu! No, malo sem kršila pravila, ker je enosmerna in gor ne bi smela, a sem se tolažila, da kolesarji še spijo, k so uro premaknli, no in tudi uha sem mejla napeta do sto, da če bi slučajno kaj zaslišala, da se približuje, da se vržem s proge:))

V glavnem, kolkor trobentic je na tem predsednikovem trailu, pa ne vem, če jih je še kje tolk... 


 Okej. Moja predvidevanja so bla prava in srečala nisem žive duše. Razen ptičkov. 
Na Brjah mimo cerkve in proti Sv. Martinu.


Skozi vso pot same lepe rožice....








Na vrhu vpis v Planinca, dva škljoca in pejmo dalje. 
Tokrat v križišču, ki označuje UTVV trail, ne grem po tej poti, ampak grem na desno po Oljčni poti.

Res se veliko vinogradov "podira", zato da jih bojo nadomestile oljke...


No, naj povem spotoma, da bo pot Skrlanka ( najbrž je že) na spustu spremenjena, ker lastniki ne dovolijo hoje po njihovih parcelah.
 In tudi tu, na Oljčni poti, se dogaja nekaj podobnega:(( 
Drevje požagano na pot, kar da vedeti, da smo nezaželjeni.


Jast res ne vem, kaj je to tazga, če se hodi po poti???
Bem, pestmo stat...
Glej rajši lepe rožce po poti, mati...


Pridem na moj hribček, podpis, malo pogledat okoli... dežja še ne bo... najbrž ga sploh ne bo... pejdi mati proti Šmarjam do korita in če te zagrabi, še na Tibot in Ostri vrh. 

In me je...zagrablo:))



Čebelca papa kosilo, jast pa še 6 km od doma... buh vej, če je moj kej skuhal??? 

In glih, ko študiram na to,...telepatija dejla..., me pokliče moj, da kje sem, da bo kosilo mrzlo... O, že šibam.... 
Kar po bližnjici do Žabelj in gas po cesti do Dobravelj.

Veste kej, prav lep trailčk sem nardila... in še kosila mi ni blo treba kuhat:))

24 kilometrov je namerila Strava. Bravo! 




Dežja pa še vedno ni....







ponedeljek, 22. marec 2021

POHODNIŠKE POTI V GORIŠKIH BRDIH - POT ČRNICA, 21.3.2021

 Prejšnji teden je dala Mojčka na Stravo sled pohajačanja po Brdih. Krog Črnica, je zapisala. O, hitro v poizvedovanje, če je označen in po pritrdtivi ga hitro shranim, da ga nekoč obdelam tudi jast. Fajn mi je blo, da je glih mal daljši in da ima kar obilico višincev, čeprav se mi je zdelo, da jurja ne nardiš glih tko, mal po brdih, na hitrco, ma če že res bo tolk višincev, bo pa sploh super. No, teve višince sem res vzela z rezervo, zato, ker se Mojci večkrat zgodijo na njeni vejkarci, tudi če jih ni, hihi. 

No, in zjutraj vstanem, moj reče, da gre najprej neki po svoje ( Gradiška tura) in da, če hočem, greva takoj po kosilu še kam... O, hitro šanso pograbit in rečem: Brda!!! 

Okej. Ja, ma če gre zdej on neki po svoje, grem pa še jast. Zakej bi sam on izkoristil ta bonus? In še jast hitro šibnem na moj Školj. Ja, kam pa....

Pridem domov, hitro v pečico pastičo, radič je že opran, pecivo sem spekla en dan prej...vse je. 

Ob enajstih in en kvart se že voziva proti Brdom. In glih, k zvoni poldne, parkirava pod gradom. Ola, zdej boš ti mati prvič, odkar shranjuješ teve tvoje gpx, nucala sled... Pa da vidimo. Si vse naštimam. Ok. Upalim start. Najprej gor, pole...., čaki,...  k sem čitala na spletu, piše, da je najprej spust, pole morava najprej nazaj proti Wajdušni... in greva nazaj dol... ojej, mati, čez ene 100m vidim, da to pa že ne pelje prav... Ojej, wače, sem že falila... Ja, dej, odloči se, kam greva, kej rabiš še kašno vejkarco??? Ja, nje, morava gor... no in ko končno za gradom zagledam usmerjevalne table, sem hvalabogu rešena:)) 



Pole pa res ni blo več težko... samo oznake je treba gledat. Mhm.





Da je v Brdih tolk brd in da je v prav v vsaki najmanjši lukni en vinograd, al pa oljčnik...tega pa si nisem predstavljala.... kamor pogledaš, trta. Ma, kolk vinčka je to... jast pa na postu:)) 

In vse poseljeno. In enih cerkva.... ogromno. 



Imajo pa Brici en svoj poseben patent vezanja trt. Vse šparone zaokrožijo proti navzdol in tudi več očes pustijo, kot pri nas... buhtigavedi, zakej tako različno???

Hitro sva v Šlovrencu. 


Sem mislila, da tu ne bo tko pihalo, a sem se kar zmotila. No, v zavetjih je blo za se slečt, kamor je pa brila burja, pa za zmrznt. 

Greva dalje. Stalno pogledujem na sled in poteka ok. Ma, saj je tudi označeno okej... bom kar gejnala gledat. In prideva v Peternel. 




Aha, rumena puščica je na cesti, pejva sem po njej...in hodiva. Do naslednjega mosta, kjer oznake za Črnica ni bilo več??? 

Ojej, kej je pej zdej? Hitro pogledam na sled....grrrr, wače, falila sva. Midva bi tam na križišču morala proti gor, sva šla pa po tej. 
Ni kaj, se obrnit in nazaj. No tu sva dodala kaka dva kilometrčka...
Sej, ko sva prišla nazaj do Peternela, sem vidla tam malo v hribčku tablo Črnica, ja ma, sem jo vidla komi zdej... Sej bo, mati, sej bo....
Sledi kar strm vzponček. In ko prideš na vrh, zagledaš spet nova brda... Na vrh brda brdo mrda, hihi... 







V Hruševlju sem si šla na žegen sposodit mal vode.:))

In že greva proti Neblem, mimo krasne cvetoče mimoze, mimo enga multi gradbišča wellnesa in kleti ( ta najbrž ni za rejveže zidan:))








čez cesto in ob dolgem vinogradu, ki je imel celo v dveh vrstah sadje, namesto trt, 


do hudournika Reka, kjer je le malo čezenj že italijanski zrak:))



v vasico Fojana, kjer so res krasni razgledi na Matajur, ki se sicer skozi vso pot lepo razkazuje in na Kanin ter Krn...v ozadju tudi Jalovec.



O, kolk lepo, ...kadar je tam zadaj v hribih jasno, se najbrž res gate tržejo od krasnih razgledov...
Pejva dalje. Proti  vasici Barbana.

 No, na tem koščku poti sva celo srečala kar nekaj pohodnikov, najbrž domačinov. Drugače pa ni bilo glih sile. Na vsej poti do tu sva videla vsega skupaj 5-10 ljudi? 

Še v Dobrovo, mimo "žive ciprese"- oddajnika.

In za gradom do izhodišča.

Pot mi je namerila glih 19 kilometrčkov, s 470 metrčki višincev. 
Luštna pot. Pridem še kdaj. Še na kako drugo. Jih je v Brdih kar nekaj. Lepo označenih. 
Hvala, Mojči. 
GPX STRAVA ( ne kopirat moje sledi, ker sem v Peternelu falila:))





 






 

nedelja, 7. marec 2021

DAN ZA GA POJEST Z VELIKO ŽLICO: - KORITO- GRMADA -VOJKOVA KOČA- KORITO, 7.3.2021

 Čudovito jutro se je zgodilo zjutraj in greh bi bil bit doma. 




Človk bi šel k obali, a kaj, ko je tam vse v črnem in se tja ne sme. :))

Torej si izberemo destinacijo, ki se mi je že z vzhodom ponudila pred kuhinjskim oknom. 
Čeprav je dan prej Nanos pobelil sneg, ga je zagotovo že pobralo, če ga pa bo kaj v senčki, pa kar preskočimo mi te plahtice:))

Z avtom se zapeljeva do korita. Tam je mini parking že zapolnjen z dvema kombitoma. Bem, midva za najin porše dobiva pr kraju en mičken pošto, se uštimava in za spremembo rečeva, da greva dans pa res lepo na izi. Okej.



Že kmalu srečava znanca, ki se že vrača in pravi, da je dosti ljudi danes, ker naj bi uradno na prvo nedeljo v marcu potekal pohod po Vojkovih poteh. A, bem, pa ga nardimo neuradno:))
Res je bilo pri Eko koči, na cilju pohoda, kar precej pohodnikov. 
Nič kaj se ne obirava in jo lepo mahneva dalje. 
No, seveda pocahnat v Planinca se pa že moram. In če imam že tulifon v roki, en škljoc ne škodi.

Že takoj naprej se seveda v senčni legi prične snežna podlaga, a ni blo hudga.

Ko se pride iz gozda, tudi snega seveda ni več. Razen ob poti, kamor ga je malo zametalo...

Čeprav sva šla počasi,  mi je pot kar hitro šla naprej... saj veste, da se včasih vleče, ko jara kača in se ti zdi, da si skozi na mestu...




No, ko prideva mimo sv. Hieronima na cesto, kane meni, da pa v vseh teh letih, odkar hodim na Nanos, jast še nikdar nisem bla čisto malo levo in malo višje, na Grmadi?
 Hihi, čeprav bi me, če bi bli še  v cajtih, ko so ble  čarovnice, moj redno gor pošiljal na sežige:))) 
Alora, pejva en bot....
Saj je tik tak fraj. Glih en vdih in si že na vrhu. Kjer se ti odpre krasen razgled na Julijce in seveda proti morju. 



O, kolk lepo. Res... 
Podpis v knjigo in tudi v Planinca in počasi do Vojkove koče. 
Wow, kolk ljudi. So rekli eni, da na Razdrtem nimaš kje parkirat, tolk je bilo avtov. Ja, seveda. Če ne moreš k morju, pejmo pa v hribe. Sej je bolše v hribih. Več zadovoljstva. Vsaj jast ga imam več.




Na Nanosu  pr vseh antenah, k so tam, težko najdeš signal... Halooo??? 
Bem, nekje med kočo in anteno mi le zagrabi, da se lahko vpišem v Planinca. 
Danes morja ni blo glih kaj lepo videt ( sevede nje, če je vse črnu tam dolej::))). 
Se je pa lepo videlo Snežnik.


Pejva na čajčka. Šnopčka nič. Alko post.
Ma, sem pridna....
V koči imajo tudi za jest, glih kar si zamisliš. 
Sedaj ima obe koči, Eco kočo in Vojkovo kočo,  v najemu isti najemnik. Ima kaj za migat. Sploh danes je imel. Za ziher. Sej, človeka zamika glih vse, kar ima na tabli napisano.
A, naju je čakalo doma testo, ki je počivalo v hladilniku. Za njami pico.

Da se preveč ne ohladiva, sva jo morala kar lepo počasi mahnit nazaj. 
In doživimo pasji fajt. Človk ne ve, kdo je tu pes, kdo človk, kdo mona...
Sem videla že pri anteni enga s psom. Takim, konkretnim. Pes je skakal od človeka do človeka. Tam nas je bilo oh in sploh in je imel kaj skakat. Ma, lastnik se ni kaj preveč sekiral... bem. 
In se odpravi v dolino ravno takrat kot midva. Nasproti pridejo štirje, ki imajo tudi psa, a na povodcu. Seveda gre uni pes direkt k temu na povodcu in ta pes začne fajt. Ma, sta se zgrizla... ko psa:))
In pazi zdej!!!
Lastnik psa s povodcem reče unmu, da bi blo prav, če bi imel psa na povodcu. Ta, da ne rečem, kaj, pa njemu nazaj, da kaj se buni, saj ga je pes s povodcem unga prvi ugriznil... Halooo???? A, če bi ti imel psa na povodcu, bi se to tudi zgodilo??? 
Sej, človk ne ve, kaj bi rekel... Ma, je blo videt, da je bolje ga pustit na miru, tipa. Da ne bi še on koga ugriznil:)) Je pa, sodeč po trenerki, ki jo je imel oblečeno, pripadnik SV?? Boga mati. Če nas taki branijo...smo ubranjeni:))
No, seveda pol poti v dolino poteka debata o tem... Pod Hieronimom srečava dva tekača, Tino Oberstar in Matevža Kovačič.  Mene oba takoj prepoznata: "ZZ topka, živjo...". Jast pa: "Ne poznam???" Ma, kej se staram???
Ojej. 
No, sej tudi zato si kej zapišem v blog...:))
Lep dan. Vreden vsakega koraka.