Ah, tevi vremenarji. Če ne zmerom kej ustrlijo mimu...
Včeraj so strašansko dež obljubljali. Alora, šibnem zjutru hitru pred dežjem na mojga. Pridem domov, ni dežja... Popoldne še zmerom ni dežja... grrr.
Sedim na kavču in buljim v tv in poslušam teto Herto, k mi hoče prodat kolagen znižan za 50 procentu na ceno 50 evru in če naročim na brezplačno številko ( tudi to je zastonj:)), dobim gratis tudi poštnino!!! Ma, dej, kej rejs???? Ojej, bogi narod, k nasede tem reklamam...in verjamem, da jih ni malo takih.
Mati, bejži ven s hiše.... pogledam proti Krasu, ni šans, da bo dež danes... In se odpravim še enkrat na mojga. Na vrhu sem bila tik tak, no, vsaj zdelo se mi je tako in sem se prav na hitrco odločila, da grem še en krog okoli. Tokrat ne okoli Šmarij, ampak okoli Zavina. In sem bla tako tri bote na Školju včeri.
Pole so zvečer obljubljali dež kao ponoči in še mal čez dan.... Zjutraj vstanem... spet ni dežja. Ma, prow, še buljši... grem pa dans jast lepo mal po naših Brdih vipavskih.
Mojga nisem niti prašala, če gre z mano, ker sem vedla odgovor.
In sem šla. Najprej ob železnici do ceste, ki pelje na Brje. Tam čez most reke Vipave in zavijem nazaj proti Velikim Žabljam, Čez par sto metrov zavije desno v hrib kolesarska steza, poimenovana po samem našem prezidentu! No, malo sem kršila pravila, ker je enosmerna in gor ne bi smela, a sem se tolažila, da kolesarji še spijo, k so uro premaknli, no in tudi uha sem mejla napeta do sto, da če bi slučajno kaj zaslišala, da se približuje, da se vržem s proge:))
V glavnem, kolkor trobentic je na tem predsednikovem trailu, pa ne vem, če jih je še kje tolk...
Ni komentarjev:
Objavite komentar