Vsake tolk pripada it tudi na drugo stran od doma peške...
Danes bo padel Kucelj in seveda Čaven. Ja, res je kar nekaj debat o tem, da Čaven ni Čaven in res je, da je vrh Čavna čisto na drugi strani planote, ma, od nekdaj se reče, da gremo na Čaven in jast ne bom nič spreminjala... grem pač na Čaven. ( koča na Čavnu)
Zjutraj je bilo kar hladno, predvsem zaradi mrzlega vetra. Ma, majčka in vetrovka bodi dovolj za se potit:)) No, še trak za na glavo, za vsak slučaj.
Moj zbaše v ruzak še vse preostanke velikonočnih dobrot in seveda flaško drnuljc, ki si jih bom po 46 dneh privoščila na vrhu. Ma, nje cele flaške, noooo, sam en štamperli:))
In ob pol desetih kreneva.
Prideva v Skrilje in prav na hitro se odločiva, da greva po poteh, ki sva jih sicer že prehodila, a niso označene in hitro pozabiš, ob milijon vlekah, kjera je ta prava.
No, do hiše s pavi še široka pot. Do tu še veva...
Pavov tam, kolkor hočete. In kako so resnično lepi. Ta beli pa res nekaj posebnega.
In prosto se gibljejo. Škoda, k je mi je ušel škljoc enga, k je poletel, mogočen, res.
No, zdej pa... kam? Označb sevede ni, ker so to pač "naše" domače poti. Prideva do hiš, nas usmerijo in bejžva. Ja, pole sva se pri vsaki vleki spraševala, kjera je ta prava...sevejde najbrž pridejo itak vse poti enkrat gor.
Jo mahneva kar po eni grapi, kjer je kar bilo nekaj vode, ko prideva do mogočne jase z mogočnim enim in edinim hrastom na sredini. No, sej od doma vidim točno, kje to je...hihi.
Še malo hribčka in sva na požarni. Kar v stezo po bližnjici ( jast prvič) in ven prideva pri klopci na Šiji ( tekmovalna za na Malo goro)
No, od zdej naprej pa presneto dobro vem, kje sem. Hihi, posebno na tekmi na Malo goro, k so vžgane vse škrge,...si gvišno zapomnim...
Tu se ustaviva glih, da en požirek vode nardiva, en bombončk za enerđi in gas dalje.
Na Mali gori je bilo kar enih 10 ljudi. No, naslednji dan jih bo ziher veliko, ker je tradicionalno na velikonočni ponedeljek pohod na Malo goro.
Nič ustavljanja, razen vpisa v bukvo in Planinca.
Pej pejmo, če se ne ustavljamo. Proti Kuclju.
No, zdej smo bli že tolk visoko, da me je mrzla burja na odprtem kar mrazila..., če je blo pa v zavetju, pa bi se lohk še tisto majčko slekla.
Vetrovka gor, vetrovka dol, gor, dol, gor, dol....
Sem mislila, da bova na južni strani Kuclja kej popapcala, ma, moj je imel druge plane. Najprej na Čaven. Tam komi papica...
Okej, pej bejžmo...
Ob steni koče sva se na sončku končno usedla in pojedla do zadnjega grižljaja vse, kar sva od velikonočnih dobrot s sabo prinesla...in nej blu malo robe:))
Škoda, ker je koča zaprta. Ne razumem sploh, zakaj... če je to postojanka SPP-ja, bi morala biti odprta... seveda to go. Bem, wani vejo.:))
Malo počakat, da se kupček podre in v dolino.
Po stomaški.
Mimo pihala, kjer ni prav nič pihalo ( kar naj bi pomenilo, da je bil visok zračni tlak???)))
V Stomažu sem vidla tja čez mojga, k je bil prav mal žalosten, k me ni blo dans na njemu..., ma, sej pridem pej jutre..., ne jokat:))
Lepa turca. Strava mi je namerila 19 km in 1450 m višincev. Lepo. Konkretno. Hodila - migala sva pa 4 ure in 20 minut.
No, naslednji dan nato pa sva jo mahnila na Golake. Znanec nama je na Čavnu povedal, da bo koča odprta in res je bila.
Avto sva parkirala ob glavni cesti, se nisva peljala do zadnjega možnega... in tempo hoja do koče.
Od koče dalje pa sem se MORALA ustavljat in klepetat z znanci, k so se vračali. Po sto letih sem srečala Bogdanco Rutarjevo- Naniko in kej ne bom klepetala:))
Ko se začne sneg, je tam, sej veste, kje, ne:))... na najbolj krutem in strmem kar nevarno za kak zdrs...
In jast sem tak wasu, da ko enkrat zacvikam, bom cvikala...in ne bom vedela, kam stopit, pa čeprav vem:)) In pr mej duš, da sem šla dol ko po jajcih...kar nejki...
No, tle me je moj tolk cajta čakal, da bom pricepljala dol, da je še sam reku: To moram pa slikat!,
ker drgač pa on mene ne slika:))
V koči čajčk, en ta kratk, in super jotka. In specialen kruh, še topel. Mhmmmm, Magda, njami.
Golaki se mi dopadejo. ( ma, nje, ko sem šla prvič...takrat, se spomnim kot danes, sem se zaklela, da me ne vidijo več--- vidiste, kolk se poje zarečenga kruha:)) ) Zelo hitro mi mine pot. No, edino za dol je na par mestih res mal smotano, ma... v hribih je pač za pazit.
Pejmo nazaj v zimo....Ma, kej moram po bundo v kosem?
Kolkor obljubljajo, ja....
Ni komentarjev:
Objavite komentar