In, ko je že zgledalo, da letos ne bo nič z mano, podaljšajo prijave na 25-ki in vremenarji obljubijo briljantno vreme.
" Dej, mati, kej ne vidiš, da te prav prosi, da se prijaviš?" sama sebi momljam. In sem se.
Alora, zdej bo treba najprej narediti substitut za moje navijanje na mojem teritoriju, kamor se vsak dan odpravim proti Vrtovčam.
Hitro poiščem nekaj starih cunj ( hihi, en me je vprašal, če imamo še kakšno rjuho zdej doma...), sprej za označevanje in nasprejat kej "mojih" fraz.
Sem imela prav problem, kje zadeve lepo posušit, glede na to, da je skozi padal dež... še sreča, da v sosedovi hiši nihče ne živi in sem si kar njegovo lopo sposodila.
Pod večer se odpravim proti mojmu in lepo po vinogradih in sadovnjakih zavežem vse transparente. In glih, ko jih postavim na mesto, se spet ena ploha usuje... ma, kej je prav multi trdu?
Kej se bo farba obdržala zdej gor, al bo vse spralo?
Je zdržalo, so mi povedali tekači.
Btw, uni, ta zadnji transparent se je večini najbolj dopadel... od j.... ( hihi)
Prvi del je narejen.
Drugi pa izvedem ob osmih zjutraj, ko 50-ka štarta v Vipavskem Križu in teče mimo čisto blizu mojega doma.
Ponavadi v nočeh pred tekmami vedno pretečem en par maratonov, a tokrat je bila noč presenetljivo mirna.
Zjutraj se naštimam v komplet borbeno opravo, ker sem že dan prej dvignila številko in malo pred osmo se odpravimo ( še moj in Mirko) na ovinek, kjer tekači zavijejo proti Pikčem.
Mirko naštima kamero, fotoaparat, jast grem mal naprej in se tudi nastavim za škljocanje. Štart je bilo slišati do nas in čez par minutk so že tekači ob nas. Kričim, navijam, fotkam, pozdravljam vse znane in neznane, seveda en poseben poudarek namenim Majčki. In Majčka meni.
Srečno vsem!
Domov, v avto in bejžva na Gradišče. Moj letos ne bo moj suport, bo šel sam malo po svoje na trening skupaj z Mirkotom in kandidatom za zeta. Alora, to pomeni, nič palic, ko jih bi rabla in nič priganjanja za mal več teka. Pa naj bo tako!
V šotoru pozdravi z znanimi in spoznavanja z neznanimi:
in počasi smo se lepo uštimali.
Tonek mi je prinesel obljubljeno - eno polno vrečo bufic. Zdej jih imam pa jast za par življenj, hihi. Rabla jih pa bom. Pozimi jo imam gvišno stalno okoli vratu. Hvala, Tonek!
Za ogrevanje sem se glih sam malo zapodila v hrib proti mojmu
bivšemu Plazu in to je blo to. Sej, gorka bom prav kmalu.
Pred štartom nas vsakega posebej Slavka, Borut in Ečo ( ki sem ga včeraj končno spoznala) vpišejo v svoj mobitel, da nas počekirajo.
.
Še par uvodnih besed in bejžmo.
Blatnih kopeli v spodnjem delu niti ni bilo ne vem, koliko. Se je dalo lepo obvoze delat. In tudi, ko smo zagrizli v hrib proti sv. Miklavu, je bilo v primerjavi z lani prav v redu. Vsaj meni!
Do prve okrepčevalnice, kjer opravimo s štirimi kilometri, sem pretekla, recimo da eno dobro polovico.
Tam nas je bodrilo kar nekaj ljudi in letos mi je Marko iz 50-ke, katere proga se pridruži prav tam, že ušel. Ker lani me je pa prav tam ujel.
Okrepčevalnice so bile vse, od prve do ta zadnje, založene z ni da ni. Kar si si poželel, je bilo tam. No, lohk, da sta manjkala edino Kavčič z Zemona in Ana Roš s kakšno trtno meglico, al pa penastim pirejem na pojstelci od kakšne čudne rastline, hihi.
Res, vsa čast organizatorju.
Od prve do druge okrepčevalnice (2 km) na lovski koči nisem pretekla niti milimetra. Lepo sem vse prehodila. Brez problema.
Tu si spet vzamem kozarec kokakole, malo rozin, en glaž vode za poplaknit cukr in se mal oblit in bejžmo na novih 5 km do Vojkove koče. Tam po gozdu, kjer je ravno, sem celo nejki tejkala. Morda kakih par sto metrčkov? Mimo mene je prav kmalu stekla tudi zmagovalka 50-ke, Petra. Halo? Prvo leto je šla mimo mene zmagovalka malo pred Abramom??? Do tja pa je še več kot 10 km!!!! Kapo dol, Petra, res. ( Petra je bila v cilju absolutno tretja!!!!)
Ko pridemo iz gozda, burja. Kar močna. A, kaj bo to nam, burje vajenim Vipavcem.... glih točno mi je lepo sproti slan pot sušila, da nisem bla mokra in da mi ni kapljal s čela na očala. Verjamem pa, da je lahko marsikomu, ki burje ni vajen, tudi strah v kosti pognala, kajti sunki pred anteno so bili res kar konkretni. Sem se jim morala celo jast, k imam za en žaku špeha viška, kar konkretno upirat.
No, ko se začne klanec mimo sv. Hieronima, sem zadevo lepo predihala in spet sama sebi nisem verjela, da ni treba škrg upalit.
Le dihat lepo in maširat.
Stane, fotograf, ki je fotkal tam , me pohvali: " Bravo, Tina, lepo ti gre. Sam, povedala pa najbrž ne boš nič, ne? "
A, a,a,a, sam odkimam z glavo in vem, da on že ve, kaj to pomeni.
Da ne pozabim na razglede. Prekrasni. Vse zeleno, tisti grički nasproti kot eni lepi mehki povšterčki. Sam za se uležt vanje... Res lepo!
Na Pleši sem bila eno minuto čez poldan. Ko sem doma pogledala lanski čas, sem videla, da sem tri minute hitrejš od lani? Bwo? Bravo jast!
Spet en glaž kokakole, eno pest rozin, voda,...
Ečo mi pove, da je hči Sindis že daleč naprej, eden mi pravi bravo, bravo, Liza mi zdrdra, kar ji je ta druga hči Janet ( ki bo na Pleši dežurala šele od treh popoldne dalje) naročila, naj grizem in zgrizem do kraja in bejžmo, mati, novim km naproti.
In se zapodim v dir, ki traja do križišča, kjer ponovno zagrizemo v konkreten hrib. A tudi ta mi sploh ni delal problemov.
Od tu sledi en tak, mal smotan spust po kamenju in koreninah, ma, mi kar laufa.
No, mimo pašnika pa ne več. Hodim in komaj čakam, kdaj bomo na cesti, kar pomeni, da je Abram blizu.
In ko pridem na cesto, spet tečem!
Sej, hitrosti teka ni treba merit, ne? Tek je tek. Pač.
Bližje kot sem Abramu, bolj je nekaj slišat.... Ma, kaj je pa zdaj to? Avtobusi, avti, zvočniki, .... Ma, da bi navijače z avtobusi sem pripeljali??? Ma, misija nemogoče....
Nakar ugledam, da se dogaja partizanska proslava. Oštja, kolk je polhno teh partizanu? Zmerom več jih je... hihi.
Zato je bila pot do naše KT speljana malo naokoli in na tisti travnati luknjasti podlagi mi je skori da noga šla... Skori.
"Bravo, bravo, super !" končno ta pravi glasovi pred okrepčevalnico.
Spet kokakola, malo soli, malo rozin in
Udari, navali, usekaj, izpali, na juriš, o-hej, Čuferca..... in sem šla v zadnjih sedem.
Kar je blo spusta, sem tekla. Mimo mene je takrat pritekla drugo uvrščena iz 50-ke, Avstrijka.
Ena drugi smo rekle: "Bravo, bravo" in že je ni bilo več. Pa smo obe tekle.
In pole se začne una ubitačna ravnina do električnih kandelabrov. Lani vem, da sem jo tekla. Ma, letos.... ni šans.
Seveda mi je prišlo tudi na misel: "Ma, dej, mati, kej zdej boš obcagala? Zdej jih bo šlo buh vej kolk mimo, ker se tebi ne ljubi teč?"
Ja, ma, trenutno lohk mislim, kar čim, me sploh ne gane.... in jast lepo hodim naprej.
In mimo res odteče ena mlada bejba.
Jast pa spet misli, tokrat take - zle misli: " Čaki, čaki, boš že vidla... te ulovim in prehitim, ko pridem na moj ( ex) teren."
In točno to se je zgodilo. Iz Plaza dol sem jo ulovila, prehitela njo in še en par zakrčenih moških, ter v zadnjih 250 metrih še eno žensko....
In odletela skozi ciljno črto direkt Slavki v iskren objem!
Z, lahko rečem, istim časom kot lani. 3:42:01.
Čestitke in direkt k tekočini. Najprej dva kozarca vode in pole enih pet glažev kokakole. Ojej, plina kolkor čiš, ponoči buh ne dej vžgat vžigalco v sobi, hihi.
Pod tuš in na pivo! Hrana? Ne še! Čez par urc, mogoče. Še ena piva? O, to pa ja....
Med klepetanjem z vsemi je cajt tekel, tekel, moj je kar šel domov, je vedu, da me bo lohk kumi zvečer prišel iskat.
In ko vidim Vesno z rezultati v roki, jo vprašam, tako btw, če že kaj ve, kjera sem? Pogleda papirje: " Ja, druga si, bravo!"
What? Kaj res? Ma, sej so ble na seznamu ene Italijanke, k jih sploh ne poznam? Kej niso boljše kot jast? Za naše pa sem približno vedela, kolk je ura. Mihaela in Marta, k sta mi v PGT ligi "hudi" konkurentki, sta šli na 50-ko. Najbrž sta že vnaprej vedeli, kaj bo.
"Bejžmo me na 50 in bo za vseh dovolj, bo za naju in še za tastaro Čuferco! " hihi.
Zares ponosna sama nase sem v vzklikom stopila na drugo stopničko.
Po podelitvi sem šla končno jest. Polento z zelenjavo. Super dobro.
In sladoleda si si lahko privoščil, kolikor ti srce poželi. Enga sem zmazala. Več mi ni šlo. Pivo? Ja, to pa še lahko eno mičkeno...
Kar naenkrat napovejo, da se cilju približuje Marjan. Kaj??? Skoraj uro boljše kot lani??? Saj že lanski čas je nekaj,.....ne vem, jast še z očmi okoli in okoli ne pridem tako hitro.
In res priteče. Čas 11 ur, 17 minut. Ma, kako je to mogoče? Bravo, Marjan!
In le dobro minuto za njim še Anže Šenk. Še eden z drugega planeta!
Ojej, kolk cajta že nakladam. Sej bi prišla že skori okoli...
V glavnem, še stavek organizatorjem.
Vse, VSE, od A-Ž je klapalo, kot mora. Od označb, okrepčevalnic, hrane, pijače, sladoleda, dodatne ponudbe, tušev, pa tudi sprotnega čiščenja WC-jev in tušev, masaže, pa do ogromno vašega dela, ki je nam nevidno,... organizirane garderobe z vrečami po številkah brez iskanja, kje je moj number,...., ma, vse je bilo TIP TOP.
Hvala vam za nepozabne spomine. In hvala tudi unemu tam gori, k je zrihtal vreme, kot si ga lahko samo zaželiš. Da je s tem tudi vaš trud lahko lepo poplačan. Še za nazaj.
Čestitke prav vsakemu posebej!
Moji Sindis za 10. mesto absolutno in spet zažuljene noge in črn palec in mezinec, pa še mal bolj posebej bravo.
Ni mi jasno, od kje taki problemi s tem v zadnjem času. Saj ni frišna tekačica!
No, zdej pa grem moje transparente pod Školj pobrat!
MOJ ALBUM
REZULTATI UTVV-25KM
